PANAMERICANA, TUMBES, MANCORA, CHICLAYO

Ker je tudi v Sloveniji cas pocitnic, sva si tudi tukaj zazelela malo morja in kopanja. Tako sva se z letalom odpravila iz Cuzca direktno v Limo in nato po panamericani na sever Peruja, kjer se je mozno kopati. Sam let je bil dokaj zanimiv, saj sva lahko opazovala vasice in serpentinaste ceste speljane po Andih. Vendar razgled ni trajal dolgo, saj smo prisli na obmocje obalne megle, skozi katero smo se nato spustili v Limo.

Prvi vtis iz Lime je bil, da je to veliko umazano in glasno mesto, mogoce se bolj kot La Paz. Ko sva prisla na avtobusno postajo nama je gospod kar izpulil prtljago in jo nesel do avtobusa za Tumbes, tako sva tekla za njim (lahko bi nama pac ukradel vse skupaj), da sva skoraj pozabila placati taksi. Kasneje sva ugotovila, da nama je gospod taksist racunal vsaj 3x prevec, kljub temu da sva znizala ceno.

Cez kaksno uro smo se odpravili z busom na sever po panamericani. Na levi strani (na zahodu) nas je spremljal tihi ocean odet v rahlo meglico vse okoli pa puscava z obcasnimi prekinitvami v dolinah, kjer se v ocean izlivajo reke. Na rodovitnih delih so mesta in obdelovalne povrsine. Sama voznja je bila zelo adrenalinska in psihopatska:) Vecino casa smo se vozili kar po levem pasu in prehitevali v vseh moznih situacijah. Ce nam je slucajno kdo pripeljal v "skarjice" ali pa se nam ni umaknil s poti je sofer trobil kot nor. Dejansko so se nam ostala vozila umikala. Glede na to, da je bila voznja dolga smo se nenavadno veliko ustavljali in vsakic, ko se je ljudem zazdelo, da se prevec ustavljamo so zaceli teptati z nogami po tleh (bus je bil dvonadstropen in pod nami se je nahajal sofer). Zraven naju je sedel moski, ki je priblizno vsaki dve minuti zakrical glasen HUUU! Ker pa ze sama situacija na busu ni bila dovolj nora, smo si pred spanjem ogledali se filem o ljudozercih, ki so pekli ljudi na zaru in jih mleli v mikserjih.

Dan se je zacel kako drugace kot z glasnim kricanjem ljudi na busu v katerem kraju smo in se bolj norim prehitevanjem in zibanjem busa sem in tja kot zvecer. Po "cudezu" sva ziva prispela v Tumbes, kjer so naju kot mrhovinarji ze cakali taksisti. Sama sem vsakemu najmanj 3x rekla, da ne potrebujeva taksija. Vendar so bili kar potrpezljivi in so kar cakali. Ko sva pobrala stvari in rekla, da greva pes je bil eden celo tako obupan, da je rekel, da naju bodo na treh ulicah oropali in napadli s pistolo. Res sem imela ze vsega dovolj in mu v spanscini zabrusila, da je laznivec. Ocitno sem ga globoko uzalila, saj je brez besed koncno odsel stran. Nazadnje sva morala tik pred hostlom vzeti taksi, ker mesto ni imelo imen ulic.

Po kratkem pocitku sva se popoldne odpravila v Puerto Pizaro, od koder si je mogoce iti ogledati mangrove. Z ladjico smo se odpravili med mangrovami do otoka pticev. Tam sva videla res toliko pticev na enem mestu kot se nikoli. Mangrove so bile na vrhovih kar crne od pticev, ki so posedali na njih, v njizjih delih pa bele od kakcev. Najbolj so nama bili vsec samci, ki so rdece vratove napihovali kot balone. Naslednji postanek je bil na otoku ljubezni ali kot sva ga sama poimenovala otok turistov. Otok ni imel nic drugega kot nekaj restavracij in stojnic s spominki ter poleg naju se 5 turistov. V Peruju ima clovek vcasih res obcutek, da je vse vnaprej zrezirano samo, da bi turisti zapravili se kaksen sol.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/AndiLimaPanamericanaTumbes131408

Naslednji dan sva se odpeljala direktno v Mancoro, kjer je plaza primerna za kopanje in surfanje. Namestila sva se v hostlu in kampu, kjer sva imela bazen, za doplacilo pa tudi internet in kuhinjo vse po zelo ugodni ceni. Naslednjih nekaj dni sva vsak dan uzivala na pesceni plazi in jedla zelo poceni in dobro morsko hrano. Za ceviche (surovi morski sadezi v limoninem soku) nisva bila dovolj pogumna. Aljosa je poskusil tudi surfati. Drugace mu je bilo kar vsec, vendar je ugotovil, da je najbolj zahtevno ujeti val v pravem trenutku. Videla sva tudi nekaj zanimivih zivali. Md njimi tudi perujskega psa, ki je brez dlake in zelo topel, zato so ga vcasih uporabljali za zdravljenje artritisa. Morje je naplavilo 3 mrtve morske leve. Videla sva, da je enega ocitno napadel morski pes, ker je krvavel iz rane na spodnji strani telesa. Cez nekaj dnji so jih zaceli jesti mrhovinarji. Tudi drugace je bilo vse polno ogromnih pticev, ki so lovili ribe, ki jih je kar mrgolelo v morju. Prvi dan nama je uspelo videti tudi delfine nedalec stran od obale. Morje je naplavljalo vsa mogoca mrtva bitja od "bodecih" rib, morskih konjickov, jeguljam podobne ribe in najrazlicnejse skoljke... Nekaj metrov stran od glavne turisticne plaze je mrgolelo rakovic, ki so se skrile, ko si bil se dalec stran.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/SurferjiValoviMancora

Zal je bilo najinega dopusta od potovanja prehitro konec:) Opravila sva se naprej v Chiclayo. Kjer zopet ni bilo problema s taksijem. Taksist je imel za naju spet ugoden hotel. Sama sva hotela v dolocen hostel in naju ni zanimala njegova ponudba. Zdel se mi je ze prav pateticen, ko je zacel govoriti kako umazan in grd hostel sva si izbrala, ceprav sploh ni vedel kje je. Hostel je bil eden izmed boljsih, poleg lepe sobe sva dobila tudi internet, ki ga ni bilo potrebno doplacati.
Najprej sva se odpravila v Sipan, kjer so odkrili grobove kulture Moche. Grobovi so ena najvecjih arheoloskih odkritij zadnjih 50 let. Nasli so jih tako, da je svicarski raziskovalec dr. Alva opazil veliko zlatih umetnin. Previdno je poizvedel od kod vse to prihaja in odkril piramide in skoraj neoropane grobove. Domacini so bili zelo uzaljeni, ko so obmocje zavarovali za raziskovanje, saj je prodaja zlata iz grobov ocitno predstavljala lep dobicek. Zgodba se je za enega od roparjev grobov koncala tudi s smrtjo (ustrelila ga je policija, ki je varovala izkopanine). Tukaj sva videla, lokacije grobov in nekaj replikatov v grobovih. Najbolj bogat in najbolj znan je bil grob Señor de Sipan. Poleg sebe je imel pokopane se 3 zenske, nekega samana, strazarja, dve lami in psa. Kot sva naslednji dan videla v muzeju ogromno zlata in glinenih lonckov, ki so jih darovali ljudje. Ti ljudje niso bili pokopani v fetusnem polozaju ampak lezecem. Povzpela sva se na razgledno tocko od koder so se videle piramide in platforme (huace/moundi). Piramide izgledajo kot veliki erodirani kupi blata s sledmi opeke na nekaterih mestih.


Naslednji dan naju je pot vodila v Tucume, kjer je iz gore mogoce videti 28 piramid kulture Lamblayeque. Zal v piramidah in platformah niso nasli nobenih vecjih ostankov, saj so bile ocitno prevec opazne za roparje.

Pot naju je vodila v Lambayeque, ker je muzej od grobnic iz Sipana. Muzej je eden najboljsih v Peruju in zunaj so naju pregledali kot na vstopu na letalo, v muzej nisva smela nesti fotoaparata in niti mobitela. V grobnici Señor de Sipan so nasli toliko stvari, da je skoraj cel muzej samo iz ostankov iz te grobnice. V grobnici so nasli nenormalne kolicine zlatih izdelkov. Ocitno so s poglavarjem zakopali ves njegov najboljsi nakit in se stvari, ki so mu jih darovali drugi. Iz zlata je bilo vse od ogromnih uhanov, ogrlic (najrazlicnejsih oblik iz "moz pajkov", zlatih arasidov, v obliki hubotnice), nosnega okrasja, kron, plascev iz zlatih ploscic. Nedvomno je imela kultura Moche najbolj izoblikovano in svojevrstno umetnost v predkolonialnem obdobju. Zelo radi so oblikovali ljudi v kombinaciji z zivalmi in upodabljali razne seksualne prizore v keramiki.
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/MancoraSipan

CUZCO, MACHU PICCHU, OLLANTAYTAMBO, TRES CRUSES

Machu Picchu je bila celo potovanje najmanj zazeljena Aljoseva destinacija, zaradi prevelike komercializacije. Vendar sem sama vztrajala pri tem, da brez da vidim najvecjo znamenitost Juzne Amerike ne grem domov. V Cuzco se je stvar zakomplicirala. 6 dni ni bilo mogoce iti z nobenim vlakom do vznozja Machu Piccuja – Aguas Calientes, ker je bilo vse rezervirano in dva dni so bile zapore na cesti, ker je bila v celi drzavi stavka. “Prijazen” gospod nama je v agenciji ponujal prevoz do tja in nazaj za samo nekaj vec kot 100$ na osebo in naju prepriceval, da denar res ne sme biti problem pri taksni znamenitosti kot je Machu Picchu. Poleg tega nama je v oceh prebral, da bi rada imela vodica in prevoz na vrh. Samo debelo sva ga gledala nekaj casa, nato pa zapustila pisarno.
Ker ni bilo druge moznosti sva se se isti dan odpravila na “umri pokoncno” alternativno varianto. Stvar sploh ni bila tako zakomplicirana, samo potrebno je bilo nekaj lastne organizacije in na koncu je bilo prav zabavno. Tako sva se z busom in taxiji pripeljala do kraja, kjer ni cestne povezave z Machu Piccujem, samo zeleznica (vlaki zaradi stavke niso vozili) in sla pes 2 uri do kampa.
Tam sva si postavila sotor s pogledom na Machu Picchu:) Tega ni mogoce videti iz nobenega hotela v Aguas Calientes. Naslednji dan sva na pol v snu zacela po stopnicah hoditi do znamenitost, zato da bi prispela med prvimi. Poleg tega, da sem bila zaspana mi je popolnoma padla motivacija, ko sem slisala najmanj 10 avtobusov, ki so ze navsezgodaj vozili. Vseeno sva vstopila med prvimi in nisva imela problemov za Huayna Picchu (stevilo obiskovalcev te gore je omejeno na 400 ljudi na dan). Prvi pogledi na rusevine so bili zares misticni zaradi megle, ki se je vila med hribi. Na gori Huayna Picchu, sva preden se je megla malo zredcila videla terase na skoraj navpicnih stenah in ostanke his, nato pa se je odprl cudivit razgled na dolino Urubambe in okoliskih hribov ter seveda na Machu Picchu.

Prezivela sva rekordnih 10 ur na rusevinah. Ogledala sva si se Inti Punku (soncna vrata), ki so na delu inkovski poti (po celi poti se lahko s kuharji, nosaci in vodici sprehodis v 4 dneh za samo 400$ in stvar je sedaj potrebno rezervirati ze eno leto vnaprej) ter inkovski most. Same rusevine imajo tudi observatorij, s katerim so napovedovali solsticije in ekvinokcije, “svete bazencke”, kamnolom (tukaj so oblikovali kamne za gradnjo), del s templji in agrokulturni del, kjer je bilo celo pobocje v terasah poleg pa je imel hise za shranjevanje pridelka in so danes lepo obnovljene s strehami vred. Imeli so tudi zapore, ki so prepleteni s podzemnimi rovi, na vrhu pa je kamen v obliki kondorja. Na vrhu od koder so tudi fotografirane tipicne slike Machuca Picchuja je hiska v kateri so mumificirali ljudi. Templji in ostale pomebne stavbe so zgrajene iz najlepse oblikovanih kamnov, stene so grajene brez “malte” kamni se perfektno prilagajajo eden drugemu. Okna in vrata so trapezaste oblike zaradi vecje stabilnosti.

Ne ve se tocno cemu je sluzilo to mestece. Ena od moznoati je, da je bilo zadnje pribezalisce Inkov pred Spanci, druga da je bilo svetisce (zaradi lege v gorah v tropskem oblacnem gozdu kar se danes daje obcutek velicastnosti ) ali pa postojanka med altiplanom in amazonskim nizavjemin in s tem tudi trgovsko sredisce za izmenjavo dobrin med obema pokrajinama. Imela sva izjemno sreco, da so se ravno te dni odvijale stavke in v Aguas Calientes ni prispel noben vlak, tako so se popoldne rusevine skoraj cisto izpraznile.

Naslednji dan sva se zopet po zeleznici odpravila do prve ceste in med potjo natrgala malo kave in avokado. Videla sva tudi “dvoglavega rdecega ptica”, ki je najbolj znan in zanimiv ptic na obmocju Machu Picchuja. Do Ollantaytamba sva si delila taksi z dvema Korejkama in izvedela da v Juzni Koreji se danes tepejo otroke s palico po rokah (ena izmed punc je namrec ucila otroke s tezavami pri govoru). Ker nama je prevoze uspelo dobiti zelo hitro sva si lahko se ogledala Ollantaytambo, ki je bil kar precej obljuden. V samem mesta je se danes mogoce videti inkovske hise, ulice, vodovod in trg. Nad mestecem pa se vzpenja trdnjava, katere prvotni namen je bilo svetisce. Sem je pribezal tudi zadnji inkovski poglavar pred Spanci in v prvi bitki jih je odplaknil z vodo, druga pa se je koncala precej klavrno, saj je pescica spanskih vojakov pobila mnozico Inkov. Kljub temu da so bili dobri v gradnji, umetnosti, poznali so genetski inziniring jih je pokopalo to, da niso poznali smodnika in s puscicami niso mogli narediti kaj dosti proti Spancem.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/MachuPicchuOllantaytambo910708

Zelo na hitro sva si ogledal tudi star del Cuzca, ki je bil nekoc Inkovsko sredisce, danes pa prevladuje kolonialna arhitektura. Glavni trg krasita dve ogromni katedrali in tako kot v Potosiju leseni balkoncki na katerih turista pijejo kavico. Od Inkov je ostalo samo se nekaj tipicnih zidov ob katerih pozirajo domacini nasmljeni v inkovske poglavarje in seveda rusevine v neposredni blizini mesta. Odpravila sva se tudi v Paucartambo, ki je bil ze ves v festivalnem vzdusju, ki bo v imenu device Karmen. Od tam pa sva se sredi noci odpeljala na Tres Cruses, od koder naj bi z gore videla cudoviti soncni vzhod nad Amazonskim nizavjem. Naj bi prislo do opticne iluzije, tako da vidis dva sonca in enega ki skace med obema, vse skupaj pa naj bi se odvijalo v zelo zivih barvah. Zal tega nisva videla, ker je bila jutranja megla previsoka. Kljub temu pa sva videla lep soncni vzhod izza megle.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/CuzcoTresCruzes1112608

Titicaca, Copacabana, Puno

Iz Cochabambe sva se nazaj skozi La Paz odpravila proti jezeru Titicaca, ki je najvisje plovno jezero na svetu (3800 mnv in 8300 km2). Najprej sva se ustavila v najvecjem mestu ob jezeru na Bolivijski strani, Copacabani.

Copacabana je mesto priblizno 50000 prebivalcev, ki lezi ob obali Titicace skoraj ob meji z Perujem. Jezero Titicaca z otoki in lepimi pescenimi plazami zelo zelo spominja na kaksne grske otoke. Klima tukaj je mediteranska z zelo mrzlimi nocmi (pod 0 stopinj). Poleg tega je v Copacabani velika katedrala, ki je romarsko sredisce. V njej je iz lesa izrezljana devica Copacabana, ki jo je ustvaril eden izmed Inkov. Po legendi naj bi devica pazila na mesto in ce bi jo odstranili iz cerkve bi zacela Titicaca poplavljati.

Copacabana je dosti turisticno mesto, saj je tu izhodisce za Isla del Sol, otok, kjer se je po legendi rodilo sonce in prva dva inka. Odpravila sva se na 2-dnevni treking na Isla del Sol. Bilo je cudovito, z lepimi razgledi na jezero in otoke, videla pa sva tudi lepo ohranjene inkovske rusevine. Najlepse je ohranjena inkovska palaca na skrajnem severnem delu otoka, ki se imenuje Labirint. Blizu palace se nahaja skala v obliki pume (V Aymara ima skala ime Titi'kharka in po tej skali naj bi dobilo ime tudi jezero Titicaca, obliko pume je dejansko mozno videti le z veliko domisljije:) ), odtisi sonca (nekaksne stopinje, ki naj bi jih po legendi sonce naredilo, ko se je rodilo na tem otoku) in pa impresiven ostanek mize za zrtvovanje. Tiwanacani, ki so bili najbolj pomembna civilizacija v juzni Ameriki, so mizo uporabljali za zrtvovanje zivali, medtem ko so Inki kasneje uporabljali za zrtvovanje mladih in lepih deklet (oboji so seveda zrtvovali za bogove).

Spala sva majhni vasi Challi, kjer sva imela iz najinega apartmaja pogled na Titicaco, kot na kaksnih razglednicah iz Grskih otokov. V Copacabani sva nato kupila se ogromno spominkov, saj je v Boliviji nekoliko ceneje in se odpravila proti Punu, ki je na drugi strani jezera, na Perujski strani.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/CopacabanaIslaDelSol163608

Ze takoj ob preckanju meje sva ugotovila, da turizem v Peruju precej bolj trzijo kot v Boliviji, saj so naju prve dni kar posiljali od hotela do agencije, do pralnice, prevozev. Vse so nama organizirali, kar nama ni bilo prevec vsec, ampak ok. Drugace je kultura dokaj podobna in izgled ljudi je dokaj podoben, razen tega, da je v Peruju na ulicah na Altiplanu precej vec belcev.

Najprej sva si ogledala mesto v katerem je res ogromno triciklov (z motorjem in brez - oba sva poizkusila, sploh na tistem brez motorja sva se pocutila zelo razvajena turista, ko naju je clovek gonil v hrib). Ogledala sva si tudi majhen kraj Chicuito, kjer je zanimiv tempelj plodnosti v katerem strlijo ven predinkovski kamniti falusi. Zenske, ki so imele problem s plodnostjo, naj bi sedele na teh falusih in to naj bi jim kao pomagalo:).

Nato sva si ogledala Sillustani. Predinkovske stolpe, kjer so pokopavali ljudi.

Tam smo si ogledali tudi "tipicno" kmetijo na altiplanu (v narekovajih je zato, ker je vse zelo skomercializirano in pripravljeno za turiste), kjer imajo celo posebno hisico za morske prasicke. V Peruju naj bi bil morski prasicek namrec okusna jed, zal nisva se poizkusila.

Potem sva vzela tour (spet) na plavajoce otoke Uros in na otok Taquile. Tu je bilo ze res neprebavljivo turisticno skomercializirano. Ampak kljub temu so plavajoce vasi nekaj posebnega. Ljudje svoje otoke, hise, colne (danes ne vec, razen za turiste:) ) naredijo iz trsja, ki raste v plitvinah jezera Titicaca in dejansko ne zivijo na zemlji, ampak na umetnem plavajocem otoku, na gladini priblizno 20m globoke vode. Te otoke lahko prestavijo nazaj v plitvejso vodo, ce odplavajo v pregloboko.

Nato sva si ogledala otok Taquile, kjer sva opravila manjsi treking. Glavna znacilnost otoka je, da si moski sami pletejo kapice, ki kazejo na njihov status. Poroceni moski imajo cele v rdeci barvi, samski pa imajo zadnji del kape bele barve. Res se jih da videti, ko sedijo ob poti in strikajo:). Povsod, in v Peruju in v Boliviji ob jezeru Titicaca se mora clovek navaditi, da otroci neprestano fehtajo za sladkarije (caramelas) in te celo prepricujejo da imas nekaj v ruzaku ceprav nimas (nekateri celo zahtevajo da odpres in pokazes! :) ). Na otoku Taquile sva prezivela eno noc, praznovala moj rojstni dan in si tako kot je ze navada zadnje case kuhala na tleh najine "hotelske" sobe.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/PunoChicuitoSillustaniUrosTaquille

Cochabamba, Torotoro

Iz La Paza sva v suite cami, kjer so sedezi pod kotom 180 stopinj, za samo slabih 8 evrov odpotovala v Cochabambo. Cochabamba je 3 najvecje mesto v Boliviji (priblizno 700000 preb.) in ima precej bolj evropski (mediteranski) pridih kot recimo La Paz.




Nad mestom se dviga ogromen kip Jezusa, ki je za nekaj centimetrov visji kot tisti v Riu de Janeiru, ki meri 33m. Bolivijci namrec pravijo, da je Jezus zivel nekaj vec kot 33 let;).




V preteklosti je zaradi ugodne klime dolina Cochabambe s hrano oskrbovala velik del Altiplana (predvsem Potosi in ostala rudniska mesta) in je do danes ohranila status velikega trgovskega mesta. Cochabamba naj bi tako bila najvecje trgovsko mesto v Boliviji, kar je kar malo tezko predstavljivo glede na neskoncne trznice La Paza.




V Cochabambi sva si ogledala mesto, sla do jezusa, v samostan, k frizerju (!, po pol leta, seveda za le en evro na strizenje:) ) in predvsem pocivala zaradi slabega pocutja (zaradi cudne bolivijske hrane).

Iz Cochabambe sva se odpravila 130km juzno v Torotoro. Voznja z avtobusom je trajala 8 ur, kar je verjetno rekord glede na prevozeno razdaljo. V busu, ki ni bil ekstremno velik, sem nastel 70 ljudi z ogromno prtljage. Bilo je res zanimivo dozivetje, saj so me ljudje neprestanoma tepli s komolci, cukali lase in celo sedeli na meni. Pravo nasprotje suite came iz La Paza:). Je bila pa zato voznja le 1,5 evra, kar ni veliko za 8 ur;).

Torotoro je majhno mestece, ki je znano po tem, da lezi na obmocju, ki je raj za geologe. V okolici se nahaja ogromno lepo ohranjenih stopinj dinozavrov (okoli 3000 zabelezenih zaenkrat), vseh mogocih fosilov (od dinozavrov, do kac, rib in ostalih morskih zivali, prvih organizmov sploh, ki so ziveli na zemlji itd.) in fosilnega pokopalisca zelv.



Obmocje je znano tudi po tem, da je apnencasto (neznacilno za Bolivijo) in se tu nahajajo najlepse in najvecje jame v Boliviji. Veliko izmed jam je se neraziskanih. Najbolj nama je bil vsec (seveda poleg stopinj dinozavrov in tisocev fosilov) kanjon Torotoro. Je priblizno 250m globok in res solski primer kanjona.


Na dnu kanjona je nekaksna tropska oaza, kjer v reko skozi tropski gozdicek in cez zelene mahove v laguno v obliki slapov pritecejo kraski pritoki. Ti pritoki so toplejsi kot reka in tam se da tudi kopati, vendar sva midva le malo cofotala z nogami, ker je bil zrak v okolici mrzel.


Na robu kanjona zivijo neki ogromnni endemitni papagaji, vendar jih zal nisva videla. Sva pa videla od blizu kondorja, ki nama je letel nad glavama in se vsedel na skalno pecino. Imela sva res sreco, saj je najin vodic rekel, da ga se nikoli ni videl tako od blizu. Za tiste, ki se ne veste: kondor je najvecji leteci ptic na svetu s premerom kril nad 3m in je mrhovinar, zivi pa skoraj ob vseh Andih. Nazadnje sva jih videla v Torres del Paine na jugu Cila ampak le od dalec.

Ker se nama je ze pocasi mudilo ven iz Bolivije, saj se nama je iztekala viza, sva se odpravila z istim busom nazaj v Cochabambo (spet zanimivo dozivetje:) ) in direktno v La Paz in v Copacabano.

Fotke:

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/CochabambaTorotoro233062008

La Paz in Tiwanaku

Kot sva ze povedala je La Paz ogomno mesto v obliki pticjega gnezda, kjer vsak, ki ima pet minut casa nekaj prodaja. Nekateri res prodajajo najbolj neumne stvari. Prvakar mi je gospa hotela prodati papircek zlozen v harmoniko, rekla sem ji, da ne razumem spansko:)
V treh dneh sva si ogledala kar nekaj muzejev in videla velik del mesta od najbogatejsih do malo bolj revnih, v najrevnejse predele si ne upava zahajati.
Videla sva muzej glasbenih instrumentov, kjer imajo zbirko bolivijskih tadicionalnih insteumentov in tudi nekja instrumentov z vsega sveta. Od bolivijskih je mogoce videti charange (mini kitarice) in sanponje vseh mogocih oblik in velikosti. Poleg tega pa tudi piscali med njmi tudi taksne narejene iz kosti cloveka ali lame. Nekaj instrumentov sva lahko tudi poskusila igrati. Kupila sva si tudi knjigico in cd s pomocjo katere se bo Aljosa naucil igrati sanponje:)

Opravila sva tudi zelo kratek 15 minutni ogled etnografskega muzeja. Imeli so razstavo vseh moznih krompirjev z altiplana, nekaj keramike (kultur Nazca, Moche, Tiwanaku,Inkov...). Najzanimivejse pa so bile razne perjanice, orozje, nakit in poglavarski pripomocki indijancev iz Amazonskega nizavja vse iz pisanega perja. Poskusala sva priti tudi v zapor San Pedro, vendar nama ni uspelo, ker bi morala prav obiskati nekoga, ce bi hotela noter. Zapor je zelo poseben, saj znotraj njega ni paznikov. Sobo si morajo placevati sami, zato vse skupaj znortaj funkcionira kot malo mesto s prodajalnami, frizerji in ostalimi storitvami. Najbolj v promet gre droga zato, je vecina ljudi tam zaradi posla in ne ker bi morali prestajati kazen. Znotraj obstajajo tudi vrtci in sole, saj nekateri otroci nimajo ziveti kje drugje kot pri zaprtem starsu.
Ogledala sva si tudi muzej koke, kjer je predstavlena predvsem vloga koke v njihovi kulturi in zdravilni ucinki, kako se proizvede kokain in kako je skodljiv za cloveka. Najbolj zanimivo je bilo da je dobila coca-cola ime po koki. Do leta 1892 je bil v coca coli celo kokain, ki je sedaj prepovedan. Se vedno pa dajajo v coca colo sok iz kokinih listov. Najvecja ironija vsega pa je, da Coca cola uvozi najvec koke za proizodnjo pijace, ZDA in Bolivija pa imata najvecje probleme prav zaradi tega, ker je gojenje koke v Boliviji za zvecenje legalno. ZDA pa seveda trdi, da zaradi tega prihaja k njim vsak dan vec kokaina in imajo zato vsak dan vec odvisnikov.
Poleg ogledov pa sva opravila s nekaj nakupov, saj poleg tega, da je na vsakem vogalu mogoce kaj kupiti vse lahko dobis za vec kot ugodno ceno. Npr. Risk lahko dobis za 7 €, samo je v spanscini, kape in rokavice pa za 1-2€. Poleg spominkov sva si kupila tudi nekaj lirature o Boliviji. Med drugim sva obiskala institut za zavarovana obmocja, vendar po 3 urah cakanja nisva dobila nic. Odpravila pa sva se tudi v geograsko vojaski institut, kjer prodajajo zmeljevide. Do gospoda, ki je prodajal zemljevide sva prisla cez 3 vojaske straze.
Sla sva tudi v arheoloski muzej ali muzej Tiwanaku. Vecina razstavnih eksponatov je ostanek kulture Tiwanaku, ki je bila najbolj razvita andska kultura. Oni so namrec udomacili lame, zaceli gojiti krompir (s krizanjem so ustvarili preko 200 vrst krompirja), gradili so ceste, namakalne sisteme in poznali so soncni koledar s 365 dnevi. Dokaz za to je se danes viden na rusevina v Tiwanaku, kjer skozi vrata ob vsakem solticiju in ekvinokciju posije prvi soncni zarek. Ob zimskem solsticiju (21.6.) je danes najvecji praznik v Boliviji in sicer praznujejo novo leto Aymara, ki sva ga sla tudi pogledati.

Samo prenoscisce in ogled rusevin je bil verjetno do sedaj najvecji strosek v Boliviji. Rezervirala sva si namrec hotel s 5 zvezdicami za 15€ na osebo. Ta hotel bi verjetno tezko imel v Sloveniji 2 zvezdici:) Osebje je bilo cisto zmedeno kot v Albaniji so kar hodili v najino sobo, bazen, savna in ne vem kaj vse so se obljubljali je se v gradnji ter kot povsod v Boliviji nimajo ogrevanja. Topla voda sicer je, vendar je na tus namontirana neka elektricna naprava, ki sproti segreva vodo, in ker je bil to hotel s 5 zvezdicami iz tega vsaj niso strleli vsi kabli kot drugod. Ko sva prisla v Bolivijo v Tupizo sem se prav ustrasila, ko je v istem trenutku, ko se je Aljosa sel tusirat zmanjkalo elektrike v hostlu. Prvi dan sva si ogledala muzeja nato pa pocivala v najinem predragem hotelu. Naslednje jutro se je zacelo ob 4.30, saj sva hotela videti kako prvi soncni zarek posije skozi vrata ostanka templja. Stric na blagajni nama je rekel, da morava biti tam ze ob 5. Cakala sva najdaljsi dve uri v mojem zivljenju, saj je bilo zelo mrzlo (najhladnejsa noc v letu na 3800 m). Ves cas so prihajale trume ljudi iz cele drzave in seveda tudi nekaj turistov. Tudi to je nekaj posebnega, da poteka mnozicna prireditev na arheoloskih izkopaninah od katerih je ze prej ostalo bolj malo.
Tik pred vzhodom se je pripeljal s helikopterjem tudi sam predsednik Evo Morales. Zaradi tega je na prireditvi tudi pol bolivijske vojske.

In koncno smo docakali zarek. Skozi vrata ga sicer nisva dobro videla, ker je bilo toliko ljudi. Ko sonce vzide vsi nastavijo roke z dlanmi obrnjenimi proti soncu.


Neverjetno kako si kljub temu, da nimas posebnega odnosa do boga sonca v po dveh urah zmrzovanja srecen, da vsak dan vzide sonce, se posebej ta dan:) Po vzhodu se zacne nekaj igranja, plesanja in darovanja alkohola Pachamami. Vendar nic predivjega, saj so vsi ze malo utrujeni od prejsnje noci, ko je v mestu zabava. Popoldne sva si ogledala se predstavitev razlicnih folklornih skupin v mestu. Pridruzila pa sva se tudi "gostiji s tal". Sama bolj s foroaparatom, saj imam zaenkrat dovolj zelocnih tezav:)


Popoldne sva si hotela ogledati se preostale rusevine, ki jih nisva videla, vendar sva imela napacne karte, kljub temu, da sva kupila ene za ogled rusevin in drugo za ogled solsticija, bi morala imeti posebno karto za ogled rusevin ta dan. Sicer bi naju verjetno gospod spustil, ce bi ponudila kaksen boliviano, vendar se nama je zdelo, da sva ze malo preplacala vse skupaj in sva raje sla nazaj proti La Pazu. Na zelo natlacenem mikro busu je bilo kar nekaj "prepitih" ljudi od prejsnje noci. Na sreco je samo eden bruhal skozi okno se preden smo se zaceli peljati:)
Danes se odpravljava v Cochabambo na nocni bus. Pocasi imam dovolj tega divjega mesta poleg tega, da se mi je danes pokvaril moj drugi najdrazji zivljenjski sopotnik-foroaparat, me je se f... taksist sredi ulice zbil na tla. Ker se je vse odvijalo zelo pocasi se mi nic ni zgodilo samo na smrt sem se prestrasila. Ko sem pristala na tleh sem namrec mislila, da bo zapeljal cez mene. Najlepsi del dneva je bila ogromna in okusna sadna kupa za 0.80€.

Zalujoca za foticem, v zgornjem desnem kotu se je pojavila crnina:( Nekaj je narobe z objektivom.

Se fotke:

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/LaPaz1314508
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/LaPazInTiwanaku1722608

Rurrenabaque in reka Yacuma

Nekako nama ne uspe priti iz Rureja:) Trenutno sva v tem obmocju ze en mesec. Po vrnitvi iz Torewe sva tu prezivela se 3 dni, da sva si malo spocila ogledala kaj je novega po svetu in doma. Ker sva bila v dzungli 3 tedne sva se odlocia, da morva se nujno videti savano in vse mozne zivali. Tako sva se odpravila na 3 dnevni izlet. Dan ko sva si rezervirala nama ni uspelo oditi, zaradi mojih naznosnih bolecin v trebuhu. Ocitno prevec dobrot po ribah, rizu in zelenjavi v Torewi. Vendar so bili na agenciji zelo prijazni in niso nic komplicirali, ko sva vse skupaj prestavila za en dan.

Dan ko smo se odpravljala je tudi malo ponehalo dezevati. V dzip so nas stlacili 8, poleg naju je potovala se druzina iz Montane in Irec, ki sva ga ze srecala pred 2 mesecema v Argentini:) 3 urna voznja v dzipu je bila kar naporna in neudobna je pa zato bil del voznje po reki veliko bolj udoben in zanimiv. Sicer smo tudi ob cesti videli specega lenivca in veliko zanimivih pticev.
Po reki smo sli dokaj pocasi in opazovali zivali. Videli smo ogromno aligatorjev, nekaj kajmanov in zelv v vseh moznih pozah...slike bodo povedale vec:) Ptici so na vsakem drevesu in najvecja je bila nekaksna storklja.

Videli smo stvari, ki jih drugace vidis samo v dokumentarcih, recimo, kako ptici pikirajo v vodo iz bliznjih dreves, se potopijo v vodo in dejansko ujamejo ribo. Videli smo tudi kako je par orlov jedel kaco na drevesu, mali ptic pa zraven pobiral ostanke, ali pa recimo aligatorja z veliko ribo v gobcu:). Poleg pticev pa lahko na drevesih vidis tudi opice videli smo 3 razlicne vrste kapucin opice (ta je najinteligentnejsa opica na obmocju), howler monkey (ne vem kako se te imenujejo v slovenscini) - te se oglasajo kot vihar in smo jih vsako jutro slisali v Torewi, in veverica opice - cisto majhne rumene opice, ki se ne bojijo ljudi celo jedle so naso banano (hranjenje zivali sicer ni dovoljeno).

Videli smo tudi veliko Capybar. Capybare so najvecji "hrcki" (glodalci) na zemlji in tehtajo tam med 30 in 40kg.

Najzanimivejsi so bili pink recni delfini, ki baje lahko celo spreminjajo barvo koze. Ta dan smo jih samo opazovali iz colna. Ze prvi dan smo videli skoraj vse kar no nam obljubljali. Po vecerji in kratkem polezavanju v visecih mrezah smo se odpravili se ne nocno opazovanje aligatorjev in kajmanov z lucko. Res je bilo zanimivo kako se povsod ob recnem bregu pod drevesi svetijo oci in se vsake toliko casa potopijo.

Naslednji dan smo sli na lov za anakondami. Imeli smo sreco saj je bil soncen dan, da se kace soncijo. Z gumijastimi skornji smo se odpravili po visoki travi, vendar po kasni uri nismo imeli kaj dosti srece. Nazadnje jo je odkril Juan Carlos (nas vodic). Ubogo kaco smo zmotili sredi spanca. Celo smo pofotografirali in 9 ljudi se je je hotelo cim veckrat dotakniti. Vodic nam ni pustil, da se je dotaknemo kje drugje kot na repu po gornjem delu. Ce pride spodnji del kace v stik z repelentom lahko tudi umre. Odlocili smo se, da kljub odkriti kaci se malo hodimo do najblizjega gozdicka, na poti smo celo videli kravo, ki je pravkar telila in telicka v travi (v bistvu ne kaj dosti pretresljivo zame). V gozdu smo malo pocivali in mama druzine je nad glavo odkrila ogromne ose, ki so si zacele graditi gnezdo. Vsi smo si jih dobro ogledali in seveda fotografirali. Ko je prisel vodic je kar odskocil, ko jih je zagledal in je rekel, da so lahko smrtno nevarne in da ze po petih pikih dobis visoko vrocino. Nazaj smo se vrnili po zelo smrdecem blatu do vrha gumijastih skornjev.

Po okusnem kosilu in pocitku na visecih mrezah smo se sli kopati s pink delfini. Najbolj so vzljubili Aljoso in so se ga celo dotikali, ker je spuscal zelo visoke zvoke in jih klical.

Odpravili smo se se naprej po reki iskati ptice, ki se imenujejo tucani (cren ptic z ogromnim rumenim kljunom) zal nismo imeli srece. Smo pa videli nekaj manjsih in pa ogromno pisano papigo.

Najbolj poseben je bil lenivec, ki je plezal z drevesa (tega sva opazila jaz in Aljosa). Baje, ko snemajo dokumentarce cakajo tedne, da se lenivec premika, tako kot se je nas (skoraj je tekel po drevesu navzdol:) )

Nekaj metrov stran od nase koce smo se ustavili, da smo opazovali savanski soncni zahod in si kupili nekaj sladkarij.

Naslednji dan smo vstali ze nekaj pred sesto, da bi opazovali soncni vzhod. Soncni vzhod ni bil prevec fascinanten, ker je bilo oblacno. Predvsem je bilo ob reki dosti zivali. Videli smo "howler" opice, kako kricijo navsezgodaj zjutraj in aligatorje, ki spuscajo cudne zvoke. Kajmani in aligatorji naceloma niso nic kaj nevarni (dejansko smo se kopali v reki kjer zivijo). Eden je skoraj udomacen ob koci, kjer smo spali in se tam zadrzuje ker dobi hrano. Kajmana, ki ga klicejo Federico pa se je vseeno malo ustrasil Aljosa, ko je zacel z odprtimi usti hoditi proti njemu. Kasneje smo ugotovili, da ni hotel nic hudega samo navajen je, da ga vsi hranijo. Po zajtrku smo sli loviti piranje. Aljosa je ujel 5 rib jaz pa celo 4. Od tega sem morala 2 izpustit, drugi dve piranji pa smo pri kosilu pojedli. Od ostalih clanov "odprave" je imela najvec srece najmlajsa hcerka v druzini, ki je ujela menda 7 ali 8 rib.

Izlet se je res zelo izplacal. Ugotovila sva, da v mestu zapraviva vec denarja na dan kot pa je stal dan z agencijo. Videli smo vse kar so obljubljali (kljub reklu "todo es posibile nada seguro" - vse je mozno nic sigurno) imeli smo odlicno hrano in se neverjetno sreco z vremenom (v Rurrenabaqu je vse dni dezevalo in ze 1 teden ni vzletelo nobeno letalo).

Se fotke:

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/RurrenabaquePampas1RioYacuma131562008

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/RurrenabaquePampas2RioYacuma131562008

Kulturne razlike

Kljub veliki pripravljenosti na nove stvari je prislo do kaksnih nerodnih situacij, ko necesa res nisi mogel pojesti (kljub temu da si hotel biti vljuden) ali pa nisi mogel dojeti, ker so bile tako cudne za nase razmere.
Kljub okusni hrani njihove juhe res niso bile najbolj uzitne. Najhujsa je bila tista iz kravjih "parkljev". V velikem loncu so jih kuhali 2 cela dneva dokler da so se spremenili v neko zelatinasto stvar. Res pri najboljsi volji nobeden od prostovljcev ni mogel pogoltniti tega. Sledili sta se juha iz kurjih krempljev in ribjih glav (ta je bila se najbolj normalna). Vsem domacinom so bile te juhe zelo okusne in so jih vsakic pojedli z uzitkom.
Ker sem dosti pomagala kuhati sem se veckrat tudi pogovarjala z zenskami in o njihovem zivljenju. Najhuje je bilo, ce so mi pripovedovale kaj zame "cudnega" in sem se morala delati, da je normalno. Maribel mi je razlozila pri katerih letih punce v Boliviji rojevajo. Ona je prvega otroka rodila pri 15 (kar normalno) njena tasca pa je rodila njenega moza pri 12 (wtf. moja sestra bo stara 14 pa je se otrok). Torej tasca postala babica pri 30, pri teh letih veliko zensk v Sloveniji rodi sele prvega otroka.
Najhujse v vasi je, da nimajo colna s katerim bi prisli v primeru nujne pomoci do zdravnika in niti denarja za dolocena zdravila. Tako si sami pomagajo na razlicne nacine, nekateri od teh so res vse prej kot higienski. Recimo parazite v kozi si zdravijo z kislino od baterije. Najhuje od vsega pa mi je bilo, ko mi je zena od Emilia Gladis pripovedovala, da jo zelo boli zob in da je sla ponoci 4x lulat in si usta razkuzila z urinom. Menda ji je oce povedal, da to pomaga in tudi sama je rekla, da je potem lahko koncno zaspala. V tem primeru mislim, da nisem mogla skriti izbuljenih oci in odprtih ust:)