POTOSI IN LA PAZ

V Potosi sva prispela ob 3.oo zjutraj in poskusala dobitit prenocisce. Na koncu se naju je le usmilila starka in nama temu primerno zaracunala. Poleg visoke cene se je se zlagala, da je topla voda, zato sva se odlocila, da jo kaznujeva tako da greva takoj zjutraj v drug hostel. S ponujanjem cenejse sobe je bila zelo vztrajna in nakoncu smo prisli ze na 1/4 cene iz prejsnjega vecera, vendar se nisva dala, ker sva se odlocila, da se morajo Bolivijci koncno nauciti govoriti resnico:) Drug hostel je bil precej boljsi, s toplo vodo in internetom, seveda pa ni slo brez manjsega natega saj so naju stlacili v sobo z samo eno prosto posteljo (placala sva seveda za dve).

Najprej sva se odpravila na razgledno tocko v mestu, od koder sva lepo videla mesto s kolonialno arhitekturo, najbolj znani so leseni balkoni v ozadju pa Cerro Rico (bogati hrib), zaradi katerega je bil Potosi eden izmed najvecjih mest v 16-17. stol. Spanci so "pridobili" toliko srebra, da bi baje lahko zgradili srebren most do Spanije in bi cez se vedno nesli srebro. Pri tem so seveda izkoristili za poceni delovno silo vse od indijancev pa do crncev. V groznih pogojih, namrec iz rudnika ljudje niso sli do 4 mesece, je umrlo 8 milijonov ljudi. Danes v mestu ne vidis crnca, kljub temu da so delali tam, se tistih nekaj ki je prezivelo so se odselili v obmocje yungasa, ker so zivljenjski pogoji malcek preostri za Africane (4060m n.v. najvisje mesto na svetu). Po ogledu trznice, kosilu ter popoldanskem pocitku sva si ogledala se muzej kovancev. V njem je bilo vse od kovancev, kako so jih izdelovali in drugih srebrnih izdelkov. Ter po Bolivijsko nekaj naumesnih eksponatov, kot je tiskalni stroj in okoli 100 razlicnih naftnih derivatov, ki jim jih je darovala Cochabamba:) Najbolj naju je fasciniral ogromen vijolicen kristal bolivianita. Zal nimava fotografij, ker sva bila prevec skrt, da bi placala se za fotic posebej. V muzeju pa hranijo tudi nekaj slik anonimnih avtorjev, nabolj znana je slika Cerra Rica in Marije upodobljene v njem kot Qechuanske Pachamame. Ne bom prevec razlagala, ce kaksnega umetnostnega zgodovinarja zanimajo podrobnosti naj vprasa:)
Zvecer sva sla v restavracijo, kjer naj bi imeli zivo glasbo, zal iz tega ni bilo nic ker ni glñavna sazona, sva pa vseeno poskusila lamin zrezek.
Naslednji dan sva se odpravila z vodicem Reinaldom na izlet okoli lagun Kari Kari. Najvecje presenecenje (vsaj zame) je bilo, da ne gremo na ogled lagun Kari Kari ampak se mislimo povzpeti na goro visoko 5000 m. Mislim, da ce bi to vedela prej me ne bi kdo preprical v ta podvig. Ampak vodic je bil zelo prijazen, prinesel nama je veliko hrane in sokcev v vrecki (s katerimi sem tudi postala zasvojena) in kar naprej naju je spraseval: “Todo bien?" In vsak njegov stavek se je zacel z “yes my friend”. Predvsem pa sem koncno dojela dobesedni pomen besede, da si “high”. Res na tej visini imas obcutek kot, da si ves cas zadet, vrti se ti in cisto pocasi se lahko premikas. Za vsak korak in dih, ki ga naredis pa kar cutis v pljucih, ki so se seveda ze naucila spansko kako kricijo “mas mas oxigeno”:) Ampak na koncu mi je le ratalo in Reinaldo je rekel Aljosatu, da bo imel zelo mocno zeno:) Aja ce koga zanima zakaj si nisem stvari olajsala z zvecenjem kokinih listov je to zato, ker jih ne znam zvecit, ker vse pozrem. Druga stvar pa je, da so v kombinaciji s pepelom, ki naj bi pospesil delovanje tako neznosnega okusa, da se mi je zdelo, da bi se se celo z olivo dalo popraviti okus (pa sem mislila, da je oliva najbolj ogabna stvar na svetu). Naucila sva se tudi nakaj qecuanscine, vendar se ne spomnim kaj dosti vec:(
Naslednji dan naju je cakal se veleznani rudnik. Tudi to bi se enkrat pomislila ce grem, ce bi vedela kaj me caka, ampak mislim, da je bilo malo zdravo videti kje ubogi ljudje vse delajo. Drugace je stvar zelo turisticno zastavljena, najprej te poberejo v hostlu, potem se opremis v pravega rudarja, nato gres na rudarski market kupiti nekaj daril za rudarje (sladke pijace, dinamit, kokine liste in cigarete) potem si ogledas kako vredne minerale locijo od navadnih kamnov in koncno prispes v rudnik. Preden vstopis poskusis tudi njihovo priljubljeno pijaco 96% alkohol. Brez komentarja! Hvala bogu prej izhlapi, ko pa ga pogoltnes. Samo smo ugotovili, da itak to mesajo z drugo pijaco tako da na koncu ni tako hudo. Pred rudnikom smo videli se ostanke krvi vse okoli, ker imajo rudarji 3 sobote v maju nekaksno zabavo in darujejo kri lame gori (Cerro rico ali Somah Orrko), da bi imeli vec srece v rudniku. Namrec ce gora vzame kri lame, ne bo vzela krvi cloveka. Nekaj turistov je imelo tudi sreco videti ta obicaj in nekaterim je bilo samo ob misli na to slabo:) Koncno smo zaceli hoditi v rudnik, najprej je bil tunel kar vredu si lahko hodil sklonjen, kar hitro pa smo se morali plaziti po kolenih. Poleg praha teme in ozkega tunela in kar naprej vohas arzen in drugo sranje, ki ti gre direkt v pljuca. Prav zaradi silikoze pljuc umre vecina rudarjev ze pri 50. Rudnik je dalec od tega, da bi bil urejen za ogled tako kot v Evropi. Poleg tega v rovih delajo tudi rudarji s katerimi se lahko pogovarjas (vecina jih zal ne govori niti spansko, ampak samo qecuansko. Skoraj vsa dela se delajo se tako kot v kolonialnem casu, na roko. Rudarji cel dan ko so v rudniku nic ne jejo, ampak samo zvecijo kokine liste. V rudniku zacnejo delati otroci stari 8 let, vendar imajo lazja dela. Sli smo samo do 3 stopnje, obstaja pa jih 11. V rudniku je tudi nekaksen muzej, kjer lahgko vidis tudi vraga (TIO), ki je bele barve, kosmat in kadi cigarete s filtrom - evropejec:) Zunaj rudnika so nam se demonstrirali eksplozijo dinamita, ki je bila kar mocna.
V mestu sva si ogledala se samostan Karmelink, ki je imal veliko bogatih stvari, ki so jih darovali starsi deklet, ki so sla v samostan. Rezim pri teh nunah je bil zelo strog, govorile so lahko samo 2 uri na dan, 7x na dan so molile in niso imele nobenega stika z zunanjim svetom. Celo stvari, ki so jih dajale zupniku so sle preko posebnih vrtecih vrat, da ga niso niti slisale niti videle. Tudi med maso so spremljale za resetko in crno zaveso.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/UyuniPotosi912508

Naslednje jutro sva prispela v La Paz. Ze iz avtobusa sva videla, da je zrak na vrhu mesta res slabsi od tistega pri dnu. Prav zaradi tega (tudi v Potosiju je tako) zivijo bogatejsi ljudje na dnu mesta revnejsi pa na vrhu. Mesta si se nisva kaj dosti ogledala, ker imava druge stvari za urediti, edini turisticni ogled je bil razgled na celo mesto. Drugace pa sva se ze dogovorila, da prideva jutri zvecer v Rurrenabaque, kjer bova delala. Urediti pa sva si morala tudi turisticno vizo, ker zivi dusi nisva mogla dopovedati, da bi morala imeti dovoljen vstop v drzavo brez vize 90 dni in ne 30. Mislim, da jim v Boliviji ni cisto jasno kje je Slovenija kaj sele da je v EU. Najbolj smesno je bilo, da tetka na posti ni nasla Slovenije v Evropi, ker je imela na seznamu se Jugoslavijo. Sej ni hudega ene 20 let za casom so. Drugace pa je La Paz cisto kaoticno mesto z prometom, ki ga usmerjajo policisti in mini kombiji iz katerih se kar naprej derejo ljudje kam grejo. Aljosa je vceraj ugotovil, da ce se mi vse zmenimo preko interneta se pa v La paz definitivno vse zmenijo na ulici, ko se derejo eden cez drugega.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/LaPaz1314508

Cez en mesec se vrneva iz dzungle. Ce vas kaj zanima o tem si lahko pogledate na tej strani www.torewa.com .

Tupiza, JV Bolivija, Uyuni

Koncno sva v Boliviji, skupaj s Paragvajem najrevnejsi in predvsem najcenejsi drzavi v J Ameriki. Zaenkrat nama je Bolivija vsec, ceprav nama nista vsec dve stvari, malo neokusna hrana v primerjavi z Argentino in to, da se cene za isto stvar spreminjajo iz ure v uro in da so cene za naju malo drugacne (precej drazje) kot za lokalno prebivalstvo. Se pa da priti zelo poceni skozi, ce imas sreco, tako sem danes recimo kupil novo zobno scetko za 40 centov, pa se jedla sva dve kosili (juha, glavna jed, sladica) za malo vec kot 1,5€.

No pa pojdimo lepo po vrsti...
Iz Argentine sva se se enkrat, tokrat z busom odpeljala skozi barvito Qebrado de Humahuaco. La Quiaca, sestrsko mesto Bolivijskega Villazona je imelo ze malo kaoticni pridih. Mejo sva morala preckati pes, saj med drzavama ni javne prometne povezave. Bilo je zelo smesno, ko sva pes vstopila v novo drzavo in v novo mesto. V Villazonu sva na ulicah ze opazovala zenske v tradicionalnih oblekah (Cholah). Prehodila sva pol mesta do zelezniske postaje in srecno ujela vlak v Tupizo. Ta vlak je najbolj luksuzno prevozno sredstvo v Boliviji. Zvecer v Tupizi je bilo zelo zanimivo, saj je celotno mesto ena velika trznica in se tisto malo trgovinic kar je seveda nima cen.
V Tupizi sva ostala 2 dni. Ker je v okolici Tupize veliko stevilo zanimivih kanjonov, sva se odlocila, da jih razisceva s konji. Jahala sva 5 ur in bilo je zelo zanimivo, saj sva oba prvic jahala konja. Ogledala sva si kanjone razlicnih erozijskih oblik (najbolj zanimiva je bila Valle de los Machos, kjer so iz kanjona strleli ogromni penisi), nad nama pa so leteli ogromni orlom podobni ptici. Kljub Jasmininim bolecinam v riti nama ni bilo zal;)

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/JujuyTupiza3552008

Naslednji dan sva se odpravila z agencijo na 4 dnevno ekskurzijo z dzipi proti skrajnemu JV Bolivije in nato proti Uyuniju.
JV konec Bolivije je znan po vulkanskih pokrajinah, redki poselitvi (ogromna prazna obmocja), barvitih jezerih, polnih mineralov, alg in flamingov, razlicnih erozijskih puscavskih oblik ter seveda najvecje slane ravnine na svetu - Salar de Uyuni. Vseskozi smo se z dzipi gibali med 4000 in 5000m. Na zacetku je bilo tezko, ker nisva bila navajena ekstremnega mraza (v nasih skromnih bivaliscih ni bilo ogrevanja, T pa so se ponoci spustile globoko pod 0 stopinj celzija, ker so bile reke zjutraj globoko zmrznjene:) ) in pomanjkanja kisika (ja, zal nismo s sabo imeli kisikovih bomb;) ). Zadnje dneve pa je bilo lazje, saj nisva vec toliko cutila pomanjkanja kisika, mrzlo je bilo pa se vedno kot v najboljsih zmrzovalnikih.

Najin 4-dnevni tour je izgledal priblizno tako:
Na zacetku smo si ogledali globoke kanjone zanimivih erozijskih oblik, nato tipicne predkolonialne vasi, pokrite z slamo, kjer smo prespali. Naslednji dan smo se peljali skozi ogromno zamrznjenih rek med neskoncno llamami. Obiskali smo t.i. Bolivijski Machu Pichu (na visini priblizno 4500m). To so ostanki mesta, ki je vzcvetelo zaradi bliznjih nahajalisc zlata, vendar je kasneje propadlo, ko je zlata zmanjkalo. Prebivalci so se hoteli vrniti, vendar so se bali zlih demonov, ki naj bi jih z kopanjem zlata prebivalci spodili ven. Ker so se v mestu stalno pojavljale cudne stvari (zvoki), so se z mesta preselili se zadnji prebivalci. Ugotovila sva da so cudni zvoki verjetno prihajali od vulkana ob katerem lezi zapusceno mesto. Nato smo se zaceli vzpenjati se visje, do prelaza visokega 4855m, kjer se nam je odprl pogled na rumeno laguno. Pot smo nadaljevali proti skrajnem JV delu Bolivije, kjer smo se okopali v termalnih izvirih. Skozi Dalijevo puscavo (sredi puscave stojijo kot nekaksni kipi ostanki okamenele lave) smo se nato pripeljali do lagune Verde. To je zelo strupena laguna zelene barve (zelena je zaradi arzena). Nad laguno se dviguje vulkan Licancabur, kjer je NASA ugotovila, da je obmocje na Zemlji, ki je najbolj podobno Marsu (podnevi je vroce, ponoci zelo mrzlo, strupeno, brez zivljenja), zato veliko raziskujejo obmocje. Po ogledu lagune Verde smo se obrnili proti S in se najprej ustavili v puscavi, ki je bila polna zanimivih erozijskih oblik. Celotno obmocje na poti je bilo vulkansko preoblikovano in neprestano sva videvala vulkanske kraterje, nekateri so izgledali, kot da bi cez njih polil celo paleto barv. Naslednji postanek je bil na najbolj vulkansko aktivnem delu Bolivije, na polju polnem blatnih vulkanov, fumarol in celo gejzirjev. Celotno gejzirsko polje se nahaja kar na 5000m, kar je bila do takrat najvisja tocka kar sva kadarkoli bila! Polje je zelo zanimiva zadeva in zelo smrdeca:). Naslednji dan smo si ogledali Laguno Colorado, ki je rdece, pravzaprav krvave barve. Tudi tu so termalni izviri in v blizini njih (ker tam voda pac ne zmrzne) se z rdecimi algami prehranjuje ogromno flamingov. Pot smo nadaljevali mimo sedmih zanimivih lagun in se na koncu dneva nastanili v hotelu, kjer so bile sobe iz soli. Nasldnji dan smo se zgodaj odpeljali na Salar de Uyuni, kjer smo si ogledali soncni vzhod. Salar de Uyuni je popolnoma ravna, bela in slana puscava, ostanek jezerskega dna ogromnega jezera. Povrsino ima kot polovica Slovenije. Sredi bele ravnine se nahajajo posamezni otoki, polni kaktusov (in turistov - na splosno je Salar poln turistov in dzipov:( ). Na Salarju smo si gledali tudi ocesa Salarja. To so majhne luknje polne vode, skozi katere neprestano prihaja zrak v obliki mehurjev (temu pravijo dihanje Salarja, saj ta zrak, ujet pod soljo pride od zelo dalec). Na koncu smo si ogledali se slani hotel (zgrajen popolnoma cel iz soli, razen kopalnic seveda), pridobivanje soli ter t.i. pokopalisce starih lokomotiv pri Uyuniju.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/JVBolivija6952008
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/Uyuni952008

Lep pozdrav iz La Paza in se slisimo kmalu.

Jujuy, Purmamarca in Humahuaca

KOMEDIJA ZMESNJAV

Torej, cepiva za malarijo sevedno ni. Problem vsega iskanja in nesporazumov sta bili predvsem dve stvari, v bistvu ena sama, da nimava pojma o spanscini.

1. VACUNA ni samo cepivo, ampak pomeni splosno vsa zdravila.

2. MALARIJA je cudno podoben izraz AMARILLA. Oziroma ANTIMALARIKI in ANTIAMARILIKA je za naju pac nekaj casa pomenilo isto. Vsi torej vsi so sklepali, da za prehod meje v Bolivijo potrebujeva cepivo proti rumeni mrzlici-fiebra amarilla. In ker jih midva nisva dobro razumela sva vedno rekla, da to potrebujeva. Sicer sem kar nekaj ljudem pokazala mojo ze obstojeco rumeno knjizico, vendar so jo videli prvic v zivljenju.
Na koncu sva le uspela dobiti tablete (zastonj) in sva jih ze zacela jesti, tako da ce se bodo zaceli pojavljati kaksne cudne objave imajo mogoce kaksne stranske ucinke.

V Jujuyu sva zopet najela avto. Seveda brez zapletov tudi tokratni slo. Eno uro sva iskala gospodica Klavdija, ki naj nama bi dostavil avto. On naju je cakal pred HOTELOM intenational na PLAZI San Martin, midva pa njega pred HOSTLOM intenational na ULICI San Martin. Koncno sva se v vecernih urah odpravila v Purmamarco, kjer sva prenocila. Sele naslednji dan sva lahko videla ta famozni hrib sedmih barv v dnevni svetlobi, res je nekaj posebnega.

Nato sva se po po ovinkih vzpela na 4170m (kar redek zrak) in se spustila za nekaj metrov do Salinas Grandes. Poleg naju je bilo tam kar nekaj obiskovalcev in delavci, ki so pridobivali sol. Delavci sami niso bili prevec navduseni nad naso prisotnostjo (glede na to kako so popolnoma pokriti zaradi mocnega sonca in da jedelo fizicno naporno je to povsem razumljivo). Seveda si je Aljosa dovolil celo enega fotografirati,

hvala bogu je samo krical na naju, lahko bi naju napadels krampom:/ Po ze najini znanki Ruti 40 sva se odpeljala proti Abra Pampi. Pred nama je bil pravi juznoameriski safari polno vicuñ, llam, alpac, ñandujev ter seveda krav, oslov in ovc. Pobrala sva tudi gospodicno z dvema psoma (sej ni bil najin avto), ki nama je malo razlozila o njihovem brezskrbnem zivljenju na kmetiji. Proti Laguni Pozuoles se je cesta se samo poslabsala. Cisto do lagunepa naju je pripeljal prijazen domacin, saj ceste prakticno ni bilo. V laguni je bilo na milijone flamingov in drugih pticev, ki pa so seveda hitro zbezali, ko sva sejim priblizala.

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/PurmamarcaSalinasGrandesLagunaPozuoles30408
Proti veceru sva prispela v Humahuaco, manjse turisticno mestece. Po vecerjisem kar hitro zlezla v posteljo, saj se zaradi mocnega prehlada in nadmorske visine (okoli 3000 m) nisem pocutila najbolje. Naslednji dan sva poskusala priti do navecjih inkovkih ostankov - Coctace, vendar nama ni ravno uspelo kaj vec videti, kakor obrise teras na hribih. V Humahuaci sva kupilanekaj spominkov in najin prvi kokin caj in liste, ki so kasneje pri menjanju gume na avtomobilu prisli zelo prav. Obiskala sva se mestece Tilcara, kjer sva si hotela ogledati Inkovsko trdnjavo, zal je bilo zaradi 1.maja vse zaprto. Ogledala sva si tudi pokopalisce na hribu z ozadjem pisane palete barv na hribu.

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/HumahuacaTilcara1508

Ko sva prispela v Jujuy sva Klavdija (ta dan je moral delati samo zaradi naju) hitro nasla, zopet se je malo zavleklo z iskanjem pravega bankomata. Poceno zracnico pa nama je mastno zaracunal, ker sva kao unicila celo gumo.

Obsesije in navade Argentincev

Preden jutri pobegneva v Bolivijo morava nekaj napisati o obsesijah in ostalih navadah in posebnostih Argentinske druzbe. Pa pojdimo po obsesijah po vrsti:

1. Mate, mate, mate, mate... Mate je caj iz posebnih zelisc, ki naj bi manjsal apetit in boljsal prebavo. Kamorkoli stopis v Argentini povsod so ljudje z termovko, skodelico polno mateja in posebno slamico s filtrom. Ceprav vsi zatrjujejo drugace, se mi zdi, da ta zelisca rahlo zasvojijo cloveka, saj ljudje celo v trgovinah, na avtobusu...prakticno kjerkoli, ne zdrzijo brez mateja. Tud jst sem po tem, ko sem ga probal v Buenos Airesu zelel le se mate:), Jasmini pa ni prevec dober (razen sladkan). Pravijo, da je pitje mateja bolj fora druzenja in da ce nekomu ponudis mate se lahko zacnejo dolgi pogovori v noc, medtem ko skodelica mateja krozi naokoli. Ne skrbite, bova dala za probat v Slo!

2. Fuzbal. Najprej sem imel obcutek, da ljudje gledajo samo Copa del Libertador, ki je neka podobna stvar kot liga prvakov v Evropi. Ko so igrali Boca Juniors proti neki ekipi iz Venezuele v La Rioji so bili na postaji pogledi prav vseh ljudi uprti v televizor (in ko se je tekma koncala in so voznik in pobiralec kart za bus nehali gledati TV, smo sli). Po vec kot mesecu sva ugotovila, da so tako zasvojeni s fuzbalom, da spremljajo tudi ligo prvakov in celo prve nogometne lige iz Evrope. Vse to najdes na TV-ju. Drugace pa tudi zelo radi igrajo fuzbal in igrajo ga zelo dobro. Vsako vecje mesto ima kar nekaj spodobnih stadionov, ni tako kot v Ljubljani:)

3. Difunta Correa. Nekaj o tem sva ze napisala. Treba je poudarit, da je ta obsesija razsirjena predvsem po cestah drzave, saj na vsakih nekaj km najdes svetisce posveceno Difunti. Predvsem je Difunta zaveznica tovornjakarjev, vendar sva videla tudi v veliko avtomobilov obesen rdec trakec (tako te Difunta opazi in pazi nate na cesti- tako jaz to razumem).

4. Dulce de Leche. To je zelo razsirjena obsesija. Dulce de Leche je sladka krema iz mleka in karamele. Dulce de Leche uporabijo za prakticno vsako jed, predvsem je popularna za zajtrk (namazana na kruh oziroma slano pecivo), dajo jo pa tudi v ogromno sladkarij, sladoled....... Na polici v supermarketu zavzemajo Dulce de Lecheji skoraj toliko prostora kot miljon vrst Matejev, torej kako celo vrsto:). Splosno bi lahko rekli, da so Argentinci obsedeni s sladkim.

5. Parillas in Asado. Argentinci so obsedeni z grillom. Povsod se pece meso, nekatere restavracije imajo ob oknju velik ogenj, kjer se pece asado (cel hrbet krave). Toliko jim pomeni, da lahko pecejo, da je v kampih recimo celo dvojna cena, ce vzames zemljisce, kjer lahko tudi peces grill! Ko sva bila v Puerto Piramidesu so mislim da cisto vsi v kampu zvecer pekli meso.

6. Vino. Se ne dolgo nazaj so bili Argentinci prvi na svetu po zauzitju vina na prebivalca. Vecino vina izvira iz obmocja Mendoze in San Juana, kjer pridelujejo zelo kvalitetna vina. Zadnje case je postalo zelo popularno pivo. Pravijo da je najboljsa kombinacija asado in vino ter pizza in pivo.

7. Pick-up truck. Sploh bolj juzno, recimo v Patagoniji (pa verjetno tudi v Pampah), kjer so razdalje velike in je veliko Estancij (rancev). Zadaj v avto spravijo vsega boga stvari, je pa tudi zelo popularno, da se zadaj v pick-up trucku vozijo ljudje, tudi stoparji.

8. Limonade na TV. So mislim da tako pogosto na TV kot fuzbal.

Mogoce sva kaj pozabila, vendar mislim, da so to glavne obsesije Argentincev (po vrsti)

Zdej pa se ostale navade in zanimivosti.

- Karakter Argentincev: Prvo, kar mi pade na pamet je to, da so argentinci precej bolj odprti, topli in prijazni ljudj kot v Evropi. Navada je, da se vsi objemajo, dotikajo in poljubljajo (na lica). Sploh na zacetku, ko sva prisla v Buenos Aires sem se moral prav navaditi, da sva se s Juanom vedno poljubila, ko mi je odprl vrata. Kasneje mi ta navada poljubljanja med moskimi ni bila vec problem (pa ne razumet narobe;) ).

- Bioritem Argentincev: Argentinci so precej bolj nocni ljudje kot mi. Tukaj vse zazivi sele po 10 uri zvecer, ko so vsi ljudje na cestah. Se pravi ravno takrat, ko se pri nas ceste spraznijo:). Ce greva jest v restavracijo vedno dobiva mizo, ker sva tam med prvimi. Kasneje, ko ze jeva, se prostor napolni in ljudje cakajo na mizo:). Vecerjo jejo med 10 in 11 uro zvecer. Zajtrk je zato posledicno kasneje, se pravi tam med 8 in 11 recimo.

- Argentinska siesta: Argentinci jemljejo siesto zelo resno, sploh bolj proti severu. Siesta traja med 13 in 17 uro in takrat se zivljenje tudi v najvecjih mestih ustavi. Vse se zapre, ljudje hodijo po polzje ali pa samo sedijo na klopcah. V Jujuyu (tako veliko mesto kot Ljubljana) sva dozivela najvecji siesta sok. Hodila sva po mestu v casu sieste in ulice so bile skoraj prazne, po cestah pa skoraj nic prometa. Potem sva si sla v hostel nekaj skuhat in ko sva stopila nazaj na ulico je bilo kot v mravljiscu in se skoraj ni dalo hodit po plocniku, promet po mestu pa se je prakticno ustavil. Sprasevala sva se od kje so se vsi ti ljudje vzeli:).

- Vera v Argentini: V Argentini je veliko ljudi zelo vernih. Ze samo ce hodijo mimo kriza, cerkve, kapelice se pokrizajo, ali pa recimo ce zvonijo zvonovi na cerkvi, ali ce se peljejo po cesti mimo kriza Difunte Correa-je.

- Promet v Argentini: Khm... Glavna znacilnost je, da skoraj ni pravil. Cestni znaki so zelo redki, semaforjev skoraj ni, pa tudi ce je krizisce dveh najprometnejsih cest:). Najvecja razlika med Evropo in Argentino je, da so vsa naselja urejena v kvadratih. Tako Argentinci ne racunajo razdalje v mestu v m in km, temvec v stevilu quadrasov. Promet v mestih poteka tako, da je vsaka druga ulica enosmerna (tako je v bistvu vsak quadros neke vrste veliko krozno krizisce), razen avenije, ki so vecsmerne. Na zacetku je bil sistem enosmernih cest pri voznji velik problem, saj nikoli nisva vedela, po kateri ulici lahko peljeva (seveda ni ponavadi nic oznaceno, samo ti pomaga smer parkiranih avtomobilov v ulici), sedaj pa lahko recem, da imam sistem ze v zilah.

Za javni promet je znacilno to, da so promet z vlaki popolnoma opustili. Razen v Barilocheju in predmestjih Buenos Airesa ni bilo nikjer, kjer sva potovala delujoce zeleznice. Imajo pa Argentinci verjetno najboljsi bus sistem na svetu, z najbolj udobnimi busi (ze v semi cama, ki je pol spalni bus se da zelo udobno spati) v katerih strezejo hrano in pijaco (podobno kot v letalu), vrtijo filme, v eni firmi pa sva celo igrala tombolo za liter vina (zal nisva zmagala). Slaba stran sistema je, da sva veckrat dozivela velike zamude (vec kot 4 ure ni nic nenavadnega:) ).

Vec o tem, kako se ljudje povsod derejo Eeeeeempanadas, kako povsod prodajajo stvari iz kaktusovega lesa, barvasta lamina in alpakina oblacila, skodelice za mate, piratske cedeje, panchote itd., pa kdaj drugic!;)

Adios!