VALPARAISO IN SANTIAGO

Počasi sva se morala izseliti iz hiše prijaznega geologa in se odpraviti naprej v Valparaiso. Mesto sva si hotela ogledati, ker je znano po številnih dvigalih oz. vzpenjačah na hribe, ki obdajajo Valparaiso. Mesto je priključeno Vini del mar, ki je za razliko od Valparaisa bolj moderno mesto, kjer se zbirajo gruče turistov v njihovem poletju. Turisti prihajajo predvsem iz Argentine.
Prvi dan sva sla na zelo dolg sprehod in si ogledovala stare stavbe kolonialne arhitekture, ter se peljala z najstarejšo vzpenjaco na bližnji hribček.


Vzpenjače so najprej vlekli moški, kasneje jih je potiskal parni pogon, sedaj pa so vsa na elekriko. Sicer je naj bi na nekaterih vzpenjačah se vztrajali strički pri stari tradiciji in vlekli oziroma porivali vzpenjače, vendar tega nisva videla. S hribčka sva imela razgled na celo mesto s pristaniščem. Mesto je bilo zelo živo in otroško razpoloženo, saj je bil dan otrok. Naslednji dan sva se odpravila se na dvigalo na drugem koncu mesta in hotela najti pot do naslednjega, vendar sva bila malo zgubljena, ker nisva imela zemljevida tega dela mesta. Zagata se je takoj rešila, saj je tetka, ki v tistem trenutku ni imela kaj poceti bila najin osebni vodic in naju pripeljala do naslednje vzpenjače. Ta je bila bolj dvigalo, saj si se spustil z njim skozi notranjost hriba in prisel ven po kratkem tunelu.
Ker se nama je ze malo mudilo in niti nisva imela kaj poceti v Valparaisu sva se takoj odpravila naprej v Santiago, glavno mesto Cila. Santiago je 6 milijonsko mesto obdano z gorami, ki so v tem času primerne za smučanje. Se pred kratkim je bilo to drugo najbolj onesnazeno mesto takoj za Ciudad de Mexico.



Tukaj naju je zopet pricakal HC prijatelj Cristian, ki nama je nudil posteljo. Sam je bil kar zaposlen in ni imel kaj dosti casa, da bi se druzili, sva pa zato imela prijetno družbo njegove mame, ki je definitivno prehitro in preveč govorila špansko:) Za ogled mesta sva imela na razpolago samo en dan in sva ga zato poskusala čim bolj izkoristiti. Najprej sva šla v muzej predkolumbijske umetnosti. Tam so imeli razstavljeno lončarstvo, nakit, orozje in druge zanimivosti vseh ljudstev Srednje in Juzne Amerike (vse od Aztekov do kulture Mapuche). Najbolj zanimivo mi je bilo okrasje poglavarjev oz. vojaskih vodij iz Srednje Amerike v nekakšni obliki sekire, ki je bila simbol statusa. S te okrasjem okoli vratu so se kopali v krvi (ne vem v krvi koga ali cesa). Sprehodila sva vse na glavni trg do muzeja čilenske zgodovine, ki je bil opremljen bolj s kolonialno umetnostjo. Čas je hitro mineval tako sva se se pred temo odpravila na hrib Santa Lucia od koder sva si ogledala mesto. Zal vidljivost zaradi smoga ni bila najboljša. Preden sva se odpravila do najinih gostiteljev sva se na hitro pregledala tržnico spominkov in nekaj knjigarn v kulturnem delu mesta. Za večerjo so bile v juznoameriškem stilu se zadnjič empanade. Nato pa smo si ob piscu (tradicionalni Perujski in Cilenski pijaci) hoteli ogledati plavanje Sare Isakovič, vendar glej ga zlomka racunalnik se je tik pred startom obesil in usposobili smo ga šele po koncu plavanja. Kasneje smo se odpravili se v žurerski del mesta. Ni bilo ravno pretirane guzve, ravno prav da smo se malo sprostili. Večer se je zaključil v zgodnjih jutranjih urah. Naslednjega dneva se raje ne bi spomnila, saj nama je dan popestrila Cristianova mama z šopingom v supermarketu:)

ARICA, IQUIQUE, LA SERENA

ali Cile lakse se dise:)

Po zopet vsiljeni taksi voznji v Peruju smo le prispeli v Cile v Arico. Kar naenkrat je postal svet veliko bolj umirjen: ulice niso bile polne stojnic, mikrotov iz katerih se vsak dere svojo postajo, nihce ti ni vsiljeval predrage taksi voznje in ti grozil da te bodo drugace oropali, nihce ni poznal prijatelja, ki ima res dober in najbolj poceni hostel. Enostavno si se lahko vse kar si hotel poceti lahko odlocil sam brez, da bi medtem desetim ljudem dopovedoval, da res ne rabis njihovih "uslug".

Arica je obmorsko mesto, ki je nekoc pripadalo Boliviji, vendar so jo izgubili v Perujsko Cilenski vojni in je danes cilenska. V tej vojni je Bolivija tudi izgubila dostop do morja, kar Bolivijci se danes globoko zamerijo Cilencem. Tudi Perujci zaradi poraza v vojni nimajo najlepsega mnenja o Cilu. Poleg tega je cilensko podjetje lastnik (verjetno) najbolj donosne zelezniske povezave v Peruju, iz Cuzca do Aguas Calientes (vznozja Machu Picchu), kar Perujce tudi zelo jezi. Torej Cile niso najbolj priljubljena v Juzni Ameriki, sama sem mnenja, da je njihova prijaznost kar na ravni argentinske.

Plaze v Arici so primerne za surfanje, vendar v tem delu leta niso najbolj obljudene. Midva sva si jih ogledala bolj od dalec, z razgledne tocke - hriba El Morro, kjer stoji tudi voji muzej. Muzej poleg orozja in oblek vojakov iz vojne med Perujem in Cilom prikazuje tudi zelo natancne bitke z vojacki, ki imajo celo imena. Samo mesto je posebno tudi zato, ker je v njem sam Eiffel zradil cerkev in nekdanjo carinsko zgradbo. Obe sta zgrajeni iz zeleza in slednjo je ze kar nacela rja. Ze po krajsem sprehodu skozi mesto sva ugotovila, da je v Arici vse zelo poceni (najcenejse mesto v Cilu). Marsikatero stvar (predvsem zaradi fiksnih cen) se da dobiti tudi ceneje kot v Boliviji in Peruju.

Ze naslednji dan sva se odpravila v Iquique, ki je pristanisko mesto z najvecjim pretovorom rib na svetu in najmanjso brezposelnostjo v drzavi. K brezposelnosti pripomore tudi prostocarinska cona (ZOFRI), kjer poleg obicajnih kupcev nabavljajo tudi trgovine in drugi mozni prodajalci. V starem delu mesta so se vedno ohranjene hise iz 19. stoletja, ki spominjajo na kaksno hiso iz kavbojskih filmov. Ko si sel skozi to ulico je res manjkal se samo kaksen konj privezan na zunanji strani verande, vrata v salon za katerimi se slisi pokanje pistol in kozarcev ter kavboj, ki prileti skoznje. Ta del mesta je vse prej kot tako ziv, v soboto zvecer sva na ulici srecala komaj kaksnega cloveka.

Drugi del mesta pa spominja bolj na plazo v Miamiju z visokimi stolpnicami, ki rastejo kot gobe po dezju. Ob plazi je tudi lepo urejena sprehajalna in kolesarska pot s katere lahko opazujes surferje, ki lovijo pravi val.

Nekaj kilometrov 10 kilometrov iz mesta, si je mogoce ogledati mesto duhov Humberstone. Mesto je ustvaril nitrtni tajkun in je po drugi svetovni vojni propadlo zaradi zloma nitratne industrije. Podjetje je delavcem dalo stanovanje, poskrbelo za hrano in zdravstvo v mestu. Obisk je bil res nekaj posebnega. V mestu ni nikogar razen redkih turistov, vse hise so prazne, slisi se samo veter in skripanje vrat, oken in drogov za elektriko. Poleg his je v mestu se cisto lepo ohranjen teater, sola, bolnica, industrijske hale in cerkev.

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/AricaIquiqueHuberstone31075808

Tikpreden sva se odpeljala iz Iquiqueja sva na ulici srecala profesorja Cigaleta:) Kdo bi si mislil, da vidis znano osebo na drugem koncu sveta.

V dnevnem delu 20 urne voznje sva lahko opazovala redek pojav-ozelenelo in cvetoco puscavo, kar se je nazadnje zgodilo leta 2002. V La Sereni naju je po dolgem cesu v svojo hiso zopet sprejel domacin. Geolog, ki dela v rudarski industriji zelo dobro zasluzi in zivi v zaprti soseski. Vecino dela kar doma v postelji v toplejsi sezoni pa na terenu, kjer se temperatura spusti do -15 stopinj celzija. Imajo to sreco, da delajo na neobljudenih krajih in tako lahko spijo v sotoru. Najbolj zanimivo je bilo, da v stanovanju ni imel ogrevanja in temperatura v hisi ni prilezla kaj vec kot na 15 stopinj. Vendar je sam tako navajen na mraz, da je lahko v hisi v kratkih rokavih, medtem ko sem jaz imela na sebi volnen pulover in flis. V hisi ima svoj bar z vini, tako naju je tudi malo poucil o cilenskih vinih in piscu, midva pa njega o slovenskih vinih. Po njegovem mnenju je La Serena najlepse mesto v Cilu.

Naslednji dan sva se odpravila v Reservo nacional Humbolt. Po razburkanem morju smo se odpeljali najprej proti otoku Chorro, kjer smo videli nekaj pingvinov in druzino morskih levov. Vendar iz colna nismo smeli izstopiti, saj ravno v tem trenutku pingvini gnezdijo. Na poti do Isle Damas smo videli kar lepo stevilo delfinov, ki so skakali ob nasem colnu. Na Isli Damas so Aljosata cisto prevzele velike skoljke, ki so lezale po celi obali otoka (tudi jaz nisem bila ravno ravnodusna:)). Najbolj ga je osrecila velika "shell" skoljka, ki jo je menda iskal ze celo zivljenje:)

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/LaSerenaReservaNationalHumbolt687808

Ena izmed znacilnosti cila so tudi astronomski observatoriji zaradi najvec jasnih noci v letu (na dolocenih obmocjih). Naslednji vecer sva se odparvila v enega izmed njih, kjer lahko tudi turisti gledajo zvezde skozi teleskop. Najprej smo se odpravili v premikajoco kupolo s teleskopom, skozi katerega smo videli zelo lepo luno (vidni so bili tudi kraterji), jupiter s stirimi lunami in nekaj klastrov.

Gospod astronom nam je tudi razlozil nekaj o nastanku zvezd in klastrih. Nato pa smo si lahko se sami zunaj ogledali luno, se nekaj klastrov in zvezdno meglico.

Lima, Ica, Nazca, Arequipa, kanjon Colca

Hola Amigos!
Iz Chiclaya sva se na poti proti Ici ustavila v Limi. Mesto v srediscu zelo urejeno in evropsko,

ampak takoj ko gres malo ven iz centra se zacnejo neskoncni revni predeli.

Ker sva imela le kaksnih 8 ur casa, sva si hitro ogledala center in sla v Nacionalni muzej, iz katerega sva prisla razocarana, saj poleg razstave o tisocih vrstah krompirja, o terorizmu v 80-tih v Peruju (komunisti-skupina se imenuje Sendero Luminozo-sedaj skoraj ni vec aktivna) in nekaj malega razstave artifatov predkolumbijskih kultur ni bilo prakticno nicesar.

Iz Lime sva se nato odpravila v Ico, oziroma v mestece Huacachina, ki lezi na obrobju. Huacachina mestece (oaza), ki lezi med dvema velikima pescenima sipinama ob majhnem jezeru, ob katerem rastejo palme. Oaza zgleda kot iz kakih razglednic iz Sahare.

Normalno za turista he, da gres na tour v Boogiju (majhnem dzipu prilagojenem za sipine) s katerim se vozis po sipinah in malo poizkusis bordati po pesku. Ampak midva nisva hotela zapravljati denarja in sva si samo poceni izposodila sandboarde in sva se dva dni bordala in sankala po ogromnih pescenih sipinah v okolici oaze. Bilo je res nekaj posebnega in imela sva se super! (vec se vidi na fotkah)


Iz Huacachine sva se nato odpravila v Nazco, kjer sva letela cez svetovno znane crte Nazca, ki so ostanki kulture Nazca. Obstajajo tri teorije, zakaj so ljudje sli delati neskoncne oblike v puscavi. Prva teorija je astronomska in pravi, da je celotni sistem crt in oblik velik astronomski koledar (saj nekatere crte kazejo tocno v smer soncnih zahodov ob ekvinokcijih z luninimi zahodi ob dolocenih datumih, oblike, kot recimo pa naj bi prikazovale ozvezdja...), druga teorija je teroija cascenja vode (teorija kulta vode) in pravi, da so crte kazale proti izvirom nadzemne in podzemeljske vode, saj je bila voda v takem suhem podnebju zelo pomembna za prebivalce na tem obmocju, tretja teorija pa pravi, da so bile crte poti v hribe. Najbolj verjetno je, da drzijo vse tri:). Sam let je bil kratek, tresajoc in drag, ampak zanimiv:).



Obiskala sva tudi muzej, kjer so bili nekateri ostali ostanki kulture Nazca, na dvoriscu pa je bil celo delujoc akvedukt iz casa kulture Nazca. Imeli so tudi rekonstrukcijo grobov in njuhovo evolucijo v izgledu skozi cas. Ljudje Nazce so ljudje pokopavali nad zemljo v nekaksnih okroglih kamnitih hiskah, v katere so postavili mumijo. V okolici mesta Nazce so nasli na stotine mumij.

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/ArequipaCanyonColca277287

Iz Nazce sva se z manjsimi tezavami odpravila v Arequipo. Bil je namrec ravno cas pocitnic (dan osamosvojitve Peruja), v tem casu pa se cene podvojijo in zelo tezko je najti prevoze. Tako sva se sredi noci odpravila proti manj puscavskim (se vedno sicer puscavskim:) ) predelom nazaj proti Andom. Arequipa je drugo najvecje mesto v Peruju in ima svoj, nekoliko drugacen znacaj od ostalega Peruja.

Od nekdaj so si arequipcani zeleli neodvisnost ampak zaenkrat nekih politicnih premikov se ni bilo. Mesto lezi pod vulkanom El Misti. Vulkan ima tipicno vulkansko stoscasto obliko in dominira pokrajini, saj se ga vidi od povsod v mestu.



Drugace je mesto znano tudi po dobri ampak nekoliko nenavadni hrani. Ja, v Peruju, sploh pa v Arequipi, obozujejo morske prasicke, na krozniku! En dan sva si malo privoscila in poizkusila zrezek Alpake in seveda sva morala poizkusiti tudi pecenega morskega prasicka v vinu:). Ni bilo slabo. Okus morskega prasicka malo spominja na piscanca, mogoce malo bolj mastno.



V Arequipi sva si ogledala zanimiv samostan Santa Catalina. Samostan je labirint trgov in ulic ograjen z debelim zidom. Tako velikega in zanimivega samostana nisva se videla. Bil je raj za fotografiranje.

Najbolj zanimiv je bil obisk muzeja ledene kraljice Juanite. Celoten muzej je posvecen mumijam (predvsem Juaniti), ki so jih nasli na vrhovih najvisjih vulkanov od Argentine do severa Peruja. Inki so namrec verjeli, da bogovi zivijo na vrhovih vulkanov in vsake toliko casa tja peljali mlade in lepe deklice stare okoli 12 let in jih na vrhu zrtvovali. Juanita je najbolj ohranjena, saj je bila do sele pred kratkim prekrita z ledom. Sele zaradi vrocega pepela, ki je padal na ledenik po izbruhu lbiznjega vulkana jo je odkril. Znanstveniki so odkrili, da so inki bili edina kultura v tistem casu, ki se niso bali vrhov in so priplezali tudi na najvisje (pod stopljenim ledom ledenika so nasli ostanke celotnih inkovskih "baznih taborov").

Iz Arequipe sva se odpravila v Cabanaconde (6 ur voznje severno) proti drugem najglobljem kanjonu na svetu, kanjonu Colca. Najgloblji kanjon na svetu tudi ni dalec in je malo bolj severno, vendar tezje dostopen, imenuje se Cañon de Cotahuasi. Cesta naju je peljala zelo visoko, mimo zaledenelih predelov do prelaza, kjer je pisalo 5200m, ceprav imam obcutek, da se cesta ne dvigne toliko. No ce je res, potem je to najvisja tocka kar sva bila kadarkoli:). Malo pred Cabanacondejom sva izstopila iz avtobusa, da sva si ogledala znano razgledno tocko, ki se imenuje Cruz del Condor. Ta razgledna tocka je najboljsi kraj za opazovanje kondorjev v celotni Juzni Ameriki, vendar jih zvecer ni bilo nic. Nekatere skale so bile sicer popolnoma bele od drekov, ampak kondorjev zal ni bilo. Na sreco sva do mesteca Cabanaconde zastopala eno amerisko druzino.

Naslednji dan sva se odpravila dol v kanjon, kar je trajalo kar nekaj casa. Cañon de Colca je na najglobjih delih globji od 3400m. Midva sva imela mogoce kakih 1000m spusta. Spodaj je bila prijetna oaza, polna palm, kjer sva kampirala in se kopala v bazenu, ki ga polnijo topli izviri.

Noc sva prespala v kanjonu in tudi vzpon nazaj ni bil najlazji, ampak mule za najine stvari vseeno nisva hotela;).

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/ArequipaCanyonColca277287
http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/CanyonColcaInArequipa2807300708

Nazajgrede sva v Arequipo sla po isti poti in potem hitro odpotovala naprej v Tacno in Arico v Cile, saj se nama je pocasi ze mudilo proti Santiagu in najinemu letalu.

PANAMERICANA, TUMBES, MANCORA, CHICLAYO

Ker je tudi v Sloveniji cas pocitnic, sva si tudi tukaj zazelela malo morja in kopanja. Tako sva se z letalom odpravila iz Cuzca direktno v Limo in nato po panamericani na sever Peruja, kjer se je mozno kopati. Sam let je bil dokaj zanimiv, saj sva lahko opazovala vasice in serpentinaste ceste speljane po Andih. Vendar razgled ni trajal dolgo, saj smo prisli na obmocje obalne megle, skozi katero smo se nato spustili v Limo.

Prvi vtis iz Lime je bil, da je to veliko umazano in glasno mesto, mogoce se bolj kot La Paz. Ko sva prisla na avtobusno postajo nama je gospod kar izpulil prtljago in jo nesel do avtobusa za Tumbes, tako sva tekla za njim (lahko bi nama pac ukradel vse skupaj), da sva skoraj pozabila placati taksi. Kasneje sva ugotovila, da nama je gospod taksist racunal vsaj 3x prevec, kljub temu da sva znizala ceno.

Cez kaksno uro smo se odpravili z busom na sever po panamericani. Na levi strani (na zahodu) nas je spremljal tihi ocean odet v rahlo meglico vse okoli pa puscava z obcasnimi prekinitvami v dolinah, kjer se v ocean izlivajo reke. Na rodovitnih delih so mesta in obdelovalne povrsine. Sama voznja je bila zelo adrenalinska in psihopatska:) Vecino casa smo se vozili kar po levem pasu in prehitevali v vseh moznih situacijah. Ce nam je slucajno kdo pripeljal v "skarjice" ali pa se nam ni umaknil s poti je sofer trobil kot nor. Dejansko so se nam ostala vozila umikala. Glede na to, da je bila voznja dolga smo se nenavadno veliko ustavljali in vsakic, ko se je ljudem zazdelo, da se prevec ustavljamo so zaceli teptati z nogami po tleh (bus je bil dvonadstropen in pod nami se je nahajal sofer). Zraven naju je sedel moski, ki je priblizno vsaki dve minuti zakrical glasen HUUU! Ker pa ze sama situacija na busu ni bila dovolj nora, smo si pred spanjem ogledali se filem o ljudozercih, ki so pekli ljudi na zaru in jih mleli v mikserjih.

Dan se je zacel kako drugace kot z glasnim kricanjem ljudi na busu v katerem kraju smo in se bolj norim prehitevanjem in zibanjem busa sem in tja kot zvecer. Po "cudezu" sva ziva prispela v Tumbes, kjer so naju kot mrhovinarji ze cakali taksisti. Sama sem vsakemu najmanj 3x rekla, da ne potrebujeva taksija. Vendar so bili kar potrpezljivi in so kar cakali. Ko sva pobrala stvari in rekla, da greva pes je bil eden celo tako obupan, da je rekel, da naju bodo na treh ulicah oropali in napadli s pistolo. Res sem imela ze vsega dovolj in mu v spanscini zabrusila, da je laznivec. Ocitno sem ga globoko uzalila, saj je brez besed koncno odsel stran. Nazadnje sva morala tik pred hostlom vzeti taksi, ker mesto ni imelo imen ulic.

Po kratkem pocitku sva se popoldne odpravila v Puerto Pizaro, od koder si je mogoce iti ogledati mangrove. Z ladjico smo se odpravili med mangrovami do otoka pticev. Tam sva videla res toliko pticev na enem mestu kot se nikoli. Mangrove so bile na vrhovih kar crne od pticev, ki so posedali na njih, v njizjih delih pa bele od kakcev. Najbolj so nama bili vsec samci, ki so rdece vratove napihovali kot balone. Naslednji postanek je bil na otoku ljubezni ali kot sva ga sama poimenovala otok turistov. Otok ni imel nic drugega kot nekaj restavracij in stojnic s spominki ter poleg naju se 5 turistov. V Peruju ima clovek vcasih res obcutek, da je vse vnaprej zrezirano samo, da bi turisti zapravili se kaksen sol.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/AndiLimaPanamericanaTumbes131408

Naslednji dan sva se odpeljala direktno v Mancoro, kjer je plaza primerna za kopanje in surfanje. Namestila sva se v hostlu in kampu, kjer sva imela bazen, za doplacilo pa tudi internet in kuhinjo vse po zelo ugodni ceni. Naslednjih nekaj dni sva vsak dan uzivala na pesceni plazi in jedla zelo poceni in dobro morsko hrano. Za ceviche (surovi morski sadezi v limoninem soku) nisva bila dovolj pogumna. Aljosa je poskusil tudi surfati. Drugace mu je bilo kar vsec, vendar je ugotovil, da je najbolj zahtevno ujeti val v pravem trenutku. Videla sva tudi nekaj zanimivih zivali. Md njimi tudi perujskega psa, ki je brez dlake in zelo topel, zato so ga vcasih uporabljali za zdravljenje artritisa. Morje je naplavilo 3 mrtve morske leve. Videla sva, da je enega ocitno napadel morski pes, ker je krvavel iz rane na spodnji strani telesa. Cez nekaj dnji so jih zaceli jesti mrhovinarji. Tudi drugace je bilo vse polno ogromnih pticev, ki so lovili ribe, ki jih je kar mrgolelo v morju. Prvi dan nama je uspelo videti tudi delfine nedalec stran od obale. Morje je naplavljalo vsa mogoca mrtva bitja od "bodecih" rib, morskih konjickov, jeguljam podobne ribe in najrazlicnejse skoljke... Nekaj metrov stran od glavne turisticne plaze je mrgolelo rakovic, ki so se skrile, ko si bil se dalec stran.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/SurferjiValoviMancora

Zal je bilo najinega dopusta od potovanja prehitro konec:) Opravila sva se naprej v Chiclayo. Kjer zopet ni bilo problema s taksijem. Taksist je imel za naju spet ugoden hotel. Sama sva hotela v dolocen hostel in naju ni zanimala njegova ponudba. Zdel se mi je ze prav pateticen, ko je zacel govoriti kako umazan in grd hostel sva si izbrala, ceprav sploh ni vedel kje je. Hostel je bil eden izmed boljsih, poleg lepe sobe sva dobila tudi internet, ki ga ni bilo potrebno doplacati.
Najprej sva se odpravila v Sipan, kjer so odkrili grobove kulture Moche. Grobovi so ena najvecjih arheoloskih odkritij zadnjih 50 let. Nasli so jih tako, da je svicarski raziskovalec dr. Alva opazil veliko zlatih umetnin. Previdno je poizvedel od kod vse to prihaja in odkril piramide in skoraj neoropane grobove. Domacini so bili zelo uzaljeni, ko so obmocje zavarovali za raziskovanje, saj je prodaja zlata iz grobov ocitno predstavljala lep dobicek. Zgodba se je za enega od roparjev grobov koncala tudi s smrtjo (ustrelila ga je policija, ki je varovala izkopanine). Tukaj sva videla, lokacije grobov in nekaj replikatov v grobovih. Najbolj bogat in najbolj znan je bil grob Señor de Sipan. Poleg sebe je imel pokopane se 3 zenske, nekega samana, strazarja, dve lami in psa. Kot sva naslednji dan videla v muzeju ogromno zlata in glinenih lonckov, ki so jih darovali ljudje. Ti ljudje niso bili pokopani v fetusnem polozaju ampak lezecem. Povzpela sva se na razgledno tocko od koder so se videle piramide in platforme (huace/moundi). Piramide izgledajo kot veliki erodirani kupi blata s sledmi opeke na nekaterih mestih.


Naslednji dan naju je pot vodila v Tucume, kjer je iz gore mogoce videti 28 piramid kulture Lamblayeque. Zal v piramidah in platformah niso nasli nobenih vecjih ostankov, saj so bile ocitno prevec opazne za roparje.

Pot naju je vodila v Lambayeque, ker je muzej od grobnic iz Sipana. Muzej je eden najboljsih v Peruju in zunaj so naju pregledali kot na vstopu na letalo, v muzej nisva smela nesti fotoaparata in niti mobitela. V grobnici Señor de Sipan so nasli toliko stvari, da je skoraj cel muzej samo iz ostankov iz te grobnice. V grobnici so nasli nenormalne kolicine zlatih izdelkov. Ocitno so s poglavarjem zakopali ves njegov najboljsi nakit in se stvari, ki so mu jih darovali drugi. Iz zlata je bilo vse od ogromnih uhanov, ogrlic (najrazlicnejsih oblik iz "moz pajkov", zlatih arasidov, v obliki hubotnice), nosnega okrasja, kron, plascev iz zlatih ploscic. Nedvomno je imela kultura Moche najbolj izoblikovano in svojevrstno umetnost v predkolonialnem obdobju. Zelo radi so oblikovali ljudi v kombinaciji z zivalmi in upodabljali razne seksualne prizore v keramiki.
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/MancoraSipan

CUZCO, MACHU PICCHU, OLLANTAYTAMBO, TRES CRUSES

Machu Picchu je bila celo potovanje najmanj zazeljena Aljoseva destinacija, zaradi prevelike komercializacije. Vendar sem sama vztrajala pri tem, da brez da vidim najvecjo znamenitost Juzne Amerike ne grem domov. V Cuzco se je stvar zakomplicirala. 6 dni ni bilo mogoce iti z nobenim vlakom do vznozja Machu Piccuja – Aguas Calientes, ker je bilo vse rezervirano in dva dni so bile zapore na cesti, ker je bila v celi drzavi stavka. “Prijazen” gospod nama je v agenciji ponujal prevoz do tja in nazaj za samo nekaj vec kot 100$ na osebo in naju prepriceval, da denar res ne sme biti problem pri taksni znamenitosti kot je Machu Picchu. Poleg tega nama je v oceh prebral, da bi rada imela vodica in prevoz na vrh. Samo debelo sva ga gledala nekaj casa, nato pa zapustila pisarno.
Ker ni bilo druge moznosti sva se se isti dan odpravila na “umri pokoncno” alternativno varianto. Stvar sploh ni bila tako zakomplicirana, samo potrebno je bilo nekaj lastne organizacije in na koncu je bilo prav zabavno. Tako sva se z busom in taxiji pripeljala do kraja, kjer ni cestne povezave z Machu Piccujem, samo zeleznica (vlaki zaradi stavke niso vozili) in sla pes 2 uri do kampa.
Tam sva si postavila sotor s pogledom na Machu Picchu:) Tega ni mogoce videti iz nobenega hotela v Aguas Calientes. Naslednji dan sva na pol v snu zacela po stopnicah hoditi do znamenitost, zato da bi prispela med prvimi. Poleg tega, da sem bila zaspana mi je popolnoma padla motivacija, ko sem slisala najmanj 10 avtobusov, ki so ze navsezgodaj vozili. Vseeno sva vstopila med prvimi in nisva imela problemov za Huayna Picchu (stevilo obiskovalcev te gore je omejeno na 400 ljudi na dan). Prvi pogledi na rusevine so bili zares misticni zaradi megle, ki se je vila med hribi. Na gori Huayna Picchu, sva preden se je megla malo zredcila videla terase na skoraj navpicnih stenah in ostanke his, nato pa se je odprl cudivit razgled na dolino Urubambe in okoliskih hribov ter seveda na Machu Picchu.

Prezivela sva rekordnih 10 ur na rusevinah. Ogledala sva si se Inti Punku (soncna vrata), ki so na delu inkovski poti (po celi poti se lahko s kuharji, nosaci in vodici sprehodis v 4 dneh za samo 400$ in stvar je sedaj potrebno rezervirati ze eno leto vnaprej) ter inkovski most. Same rusevine imajo tudi observatorij, s katerim so napovedovali solsticije in ekvinokcije, “svete bazencke”, kamnolom (tukaj so oblikovali kamne za gradnjo), del s templji in agrokulturni del, kjer je bilo celo pobocje v terasah poleg pa je imel hise za shranjevanje pridelka in so danes lepo obnovljene s strehami vred. Imeli so tudi zapore, ki so prepleteni s podzemnimi rovi, na vrhu pa je kamen v obliki kondorja. Na vrhu od koder so tudi fotografirane tipicne slike Machuca Picchuja je hiska v kateri so mumificirali ljudi. Templji in ostale pomebne stavbe so zgrajene iz najlepse oblikovanih kamnov, stene so grajene brez “malte” kamni se perfektno prilagajajo eden drugemu. Okna in vrata so trapezaste oblike zaradi vecje stabilnosti.

Ne ve se tocno cemu je sluzilo to mestece. Ena od moznoati je, da je bilo zadnje pribezalisce Inkov pred Spanci, druga da je bilo svetisce (zaradi lege v gorah v tropskem oblacnem gozdu kar se danes daje obcutek velicastnosti ) ali pa postojanka med altiplanom in amazonskim nizavjemin in s tem tudi trgovsko sredisce za izmenjavo dobrin med obema pokrajinama. Imela sva izjemno sreco, da so se ravno te dni odvijale stavke in v Aguas Calientes ni prispel noben vlak, tako so se popoldne rusevine skoraj cisto izpraznile.

Naslednji dan sva se zopet po zeleznici odpravila do prve ceste in med potjo natrgala malo kave in avokado. Videla sva tudi “dvoglavega rdecega ptica”, ki je najbolj znan in zanimiv ptic na obmocju Machu Picchuja. Do Ollantaytamba sva si delila taksi z dvema Korejkama in izvedela da v Juzni Koreji se danes tepejo otroke s palico po rokah (ena izmed punc je namrec ucila otroke s tezavami pri govoru). Ker nama je prevoze uspelo dobiti zelo hitro sva si lahko se ogledala Ollantaytambo, ki je bil kar precej obljuden. V samem mesta je se danes mogoce videti inkovske hise, ulice, vodovod in trg. Nad mestecem pa se vzpenja trdnjava, katere prvotni namen je bilo svetisce. Sem je pribezal tudi zadnji inkovski poglavar pred Spanci in v prvi bitki jih je odplaknil z vodo, druga pa se je koncala precej klavrno, saj je pescica spanskih vojakov pobila mnozico Inkov. Kljub temu da so bili dobri v gradnji, umetnosti, poznali so genetski inziniring jih je pokopalo to, da niso poznali smodnika in s puscicami niso mogli narediti kaj dosti proti Spancem.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/MachuPicchuOllantaytambo910708

Zelo na hitro sva si ogledal tudi star del Cuzca, ki je bil nekoc Inkovsko sredisce, danes pa prevladuje kolonialna arhitektura. Glavni trg krasita dve ogromni katedrali in tako kot v Potosiju leseni balkoncki na katerih turista pijejo kavico. Od Inkov je ostalo samo se nekaj tipicnih zidov ob katerih pozirajo domacini nasmljeni v inkovske poglavarje in seveda rusevine v neposredni blizini mesta. Odpravila sva se tudi v Paucartambo, ki je bil ze ves v festivalnem vzdusju, ki bo v imenu device Karmen. Od tam pa sva se sredi noci odpeljala na Tres Cruses, od koder naj bi z gore videla cudoviti soncni vzhod nad Amazonskim nizavjem. Naj bi prislo do opticne iluzije, tako da vidis dva sonca in enega ki skace med obema, vse skupaj pa naj bi se odvijalo v zelo zivih barvah. Zal tega nisva videla, ker je bila jutranja megla previsoka. Kljub temu pa sva videla lep soncni vzhod izza megle.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/CuzcoTresCruzes1112608

Titicaca, Copacabana, Puno

Iz Cochabambe sva se nazaj skozi La Paz odpravila proti jezeru Titicaca, ki je najvisje plovno jezero na svetu (3800 mnv in 8300 km2). Najprej sva se ustavila v najvecjem mestu ob jezeru na Bolivijski strani, Copacabani.

Copacabana je mesto priblizno 50000 prebivalcev, ki lezi ob obali Titicace skoraj ob meji z Perujem. Jezero Titicaca z otoki in lepimi pescenimi plazami zelo zelo spominja na kaksne grske otoke. Klima tukaj je mediteranska z zelo mrzlimi nocmi (pod 0 stopinj). Poleg tega je v Copacabani velika katedrala, ki je romarsko sredisce. V njej je iz lesa izrezljana devica Copacabana, ki jo je ustvaril eden izmed Inkov. Po legendi naj bi devica pazila na mesto in ce bi jo odstranili iz cerkve bi zacela Titicaca poplavljati.

Copacabana je dosti turisticno mesto, saj je tu izhodisce za Isla del Sol, otok, kjer se je po legendi rodilo sonce in prva dva inka. Odpravila sva se na 2-dnevni treking na Isla del Sol. Bilo je cudovito, z lepimi razgledi na jezero in otoke, videla pa sva tudi lepo ohranjene inkovske rusevine. Najlepse je ohranjena inkovska palaca na skrajnem severnem delu otoka, ki se imenuje Labirint. Blizu palace se nahaja skala v obliki pume (V Aymara ima skala ime Titi'kharka in po tej skali naj bi dobilo ime tudi jezero Titicaca, obliko pume je dejansko mozno videti le z veliko domisljije:) ), odtisi sonca (nekaksne stopinje, ki naj bi jih po legendi sonce naredilo, ko se je rodilo na tem otoku) in pa impresiven ostanek mize za zrtvovanje. Tiwanacani, ki so bili najbolj pomembna civilizacija v juzni Ameriki, so mizo uporabljali za zrtvovanje zivali, medtem ko so Inki kasneje uporabljali za zrtvovanje mladih in lepih deklet (oboji so seveda zrtvovali za bogove).

Spala sva majhni vasi Challi, kjer sva imela iz najinega apartmaja pogled na Titicaco, kot na kaksnih razglednicah iz Grskih otokov. V Copacabani sva nato kupila se ogromno spominkov, saj je v Boliviji nekoliko ceneje in se odpravila proti Punu, ki je na drugi strani jezera, na Perujski strani.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/CopacabanaIslaDelSol163608

Ze takoj ob preckanju meje sva ugotovila, da turizem v Peruju precej bolj trzijo kot v Boliviji, saj so naju prve dni kar posiljali od hotela do agencije, do pralnice, prevozev. Vse so nama organizirali, kar nama ni bilo prevec vsec, ampak ok. Drugace je kultura dokaj podobna in izgled ljudi je dokaj podoben, razen tega, da je v Peruju na ulicah na Altiplanu precej vec belcev.

Najprej sva si ogledala mesto v katerem je res ogromno triciklov (z motorjem in brez - oba sva poizkusila, sploh na tistem brez motorja sva se pocutila zelo razvajena turista, ko naju je clovek gonil v hrib). Ogledala sva si tudi majhen kraj Chicuito, kjer je zanimiv tempelj plodnosti v katerem strlijo ven predinkovski kamniti falusi. Zenske, ki so imele problem s plodnostjo, naj bi sedele na teh falusih in to naj bi jim kao pomagalo:).

Nato sva si ogledala Sillustani. Predinkovske stolpe, kjer so pokopavali ljudi.

Tam smo si ogledali tudi "tipicno" kmetijo na altiplanu (v narekovajih je zato, ker je vse zelo skomercializirano in pripravljeno za turiste), kjer imajo celo posebno hisico za morske prasicke. V Peruju naj bi bil morski prasicek namrec okusna jed, zal nisva se poizkusila.

Potem sva vzela tour (spet) na plavajoce otoke Uros in na otok Taquile. Tu je bilo ze res neprebavljivo turisticno skomercializirano. Ampak kljub temu so plavajoce vasi nekaj posebnega. Ljudje svoje otoke, hise, colne (danes ne vec, razen za turiste:) ) naredijo iz trsja, ki raste v plitvinah jezera Titicaca in dejansko ne zivijo na zemlji, ampak na umetnem plavajocem otoku, na gladini priblizno 20m globoke vode. Te otoke lahko prestavijo nazaj v plitvejso vodo, ce odplavajo v pregloboko.

Nato sva si ogledala otok Taquile, kjer sva opravila manjsi treking. Glavna znacilnost otoka je, da si moski sami pletejo kapice, ki kazejo na njihov status. Poroceni moski imajo cele v rdeci barvi, samski pa imajo zadnji del kape bele barve. Res se jih da videti, ko sedijo ob poti in strikajo:). Povsod, in v Peruju in v Boliviji ob jezeru Titicaca se mora clovek navaditi, da otroci neprestano fehtajo za sladkarije (caramelas) in te celo prepricujejo da imas nekaj v ruzaku ceprav nimas (nekateri celo zahtevajo da odpres in pokazes! :) ). Na otoku Taquile sva prezivela eno noc, praznovala moj rojstni dan in si tako kot je ze navada zadnje case kuhala na tleh najine "hotelske" sobe.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/PunoChicuitoSillustaniUrosTaquille

Cochabamba, Torotoro

Iz La Paza sva v suite cami, kjer so sedezi pod kotom 180 stopinj, za samo slabih 8 evrov odpotovala v Cochabambo. Cochabamba je 3 najvecje mesto v Boliviji (priblizno 700000 preb.) in ima precej bolj evropski (mediteranski) pridih kot recimo La Paz.




Nad mestom se dviga ogromen kip Jezusa, ki je za nekaj centimetrov visji kot tisti v Riu de Janeiru, ki meri 33m. Bolivijci namrec pravijo, da je Jezus zivel nekaj vec kot 33 let;).




V preteklosti je zaradi ugodne klime dolina Cochabambe s hrano oskrbovala velik del Altiplana (predvsem Potosi in ostala rudniska mesta) in je do danes ohranila status velikega trgovskega mesta. Cochabamba naj bi tako bila najvecje trgovsko mesto v Boliviji, kar je kar malo tezko predstavljivo glede na neskoncne trznice La Paza.




V Cochabambi sva si ogledala mesto, sla do jezusa, v samostan, k frizerju (!, po pol leta, seveda za le en evro na strizenje:) ) in predvsem pocivala zaradi slabega pocutja (zaradi cudne bolivijske hrane).

Iz Cochabambe sva se odpravila 130km juzno v Torotoro. Voznja z avtobusom je trajala 8 ur, kar je verjetno rekord glede na prevozeno razdaljo. V busu, ki ni bil ekstremno velik, sem nastel 70 ljudi z ogromno prtljage. Bilo je res zanimivo dozivetje, saj so me ljudje neprestanoma tepli s komolci, cukali lase in celo sedeli na meni. Pravo nasprotje suite came iz La Paza:). Je bila pa zato voznja le 1,5 evra, kar ni veliko za 8 ur;).

Torotoro je majhno mestece, ki je znano po tem, da lezi na obmocju, ki je raj za geologe. V okolici se nahaja ogromno lepo ohranjenih stopinj dinozavrov (okoli 3000 zabelezenih zaenkrat), vseh mogocih fosilov (od dinozavrov, do kac, rib in ostalih morskih zivali, prvih organizmov sploh, ki so ziveli na zemlji itd.) in fosilnega pokopalisca zelv.



Obmocje je znano tudi po tem, da je apnencasto (neznacilno za Bolivijo) in se tu nahajajo najlepse in najvecje jame v Boliviji. Veliko izmed jam je se neraziskanih. Najbolj nama je bil vsec (seveda poleg stopinj dinozavrov in tisocev fosilov) kanjon Torotoro. Je priblizno 250m globok in res solski primer kanjona.


Na dnu kanjona je nekaksna tropska oaza, kjer v reko skozi tropski gozdicek in cez zelene mahove v laguno v obliki slapov pritecejo kraski pritoki. Ti pritoki so toplejsi kot reka in tam se da tudi kopati, vendar sva midva le malo cofotala z nogami, ker je bil zrak v okolici mrzel.


Na robu kanjona zivijo neki ogromnni endemitni papagaji, vendar jih zal nisva videla. Sva pa videla od blizu kondorja, ki nama je letel nad glavama in se vsedel na skalno pecino. Imela sva res sreco, saj je najin vodic rekel, da ga se nikoli ni videl tako od blizu. Za tiste, ki se ne veste: kondor je najvecji leteci ptic na svetu s premerom kril nad 3m in je mrhovinar, zivi pa skoraj ob vseh Andih. Nazadnje sva jih videla v Torres del Paine na jugu Cila ampak le od dalec.

Ker se nama je ze pocasi mudilo ven iz Bolivije, saj se nama je iztekala viza, sva se odpravila z istim busom nazaj v Cochabambo (spet zanimivo dozivetje:) ) in direktno v La Paz in v Copacabano.

Fotke:

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/CochabambaTorotoro233062008