Iz Chiclaya sva se na poti proti Ici ustavila v Limi. Mesto v srediscu zelo urejeno in evropsko,
ampak takoj ko gres malo ven iz centra se zacnejo neskoncni revni predeli.
Ker sva imela le kaksnih 8 ur casa, sva si hitro ogledala center in sla v Nacionalni muzej, iz katerega sva prisla razocarana, saj poleg razstave o tisocih vrstah krompirja, o terorizmu v 80-tih v Peruju (komunisti-skupina se imenuje Sendero Luminozo-sedaj skoraj ni vec aktivna) in nekaj malega razstave artifatov predkolumbijskih kultur ni bilo prakticno nicesar.
Iz Lime sva se nato odpravila v Ico, oziroma v mestece Huacachina, ki lezi na obrobju. Huacachina mestece (oaza), ki lezi med dvema velikima pescenima sipinama ob majhnem jezeru, ob katerem rastejo palme. Oaza zgleda kot iz kakih razglednic iz Sahare.
Normalno za turista he, da gres na tour v Boogiju (majhnem dzipu prilagojenem za sipine) s katerim se vozis po sipinah in malo poizkusis bordati po pesku. Ampak midva nisva hotela zapravljati denarja in sva si samo poceni izposodila sandboarde in sva se dva dni bordala in sankala po ogromnih pescenih sipinah v okolici oaze. Bilo je res nekaj posebnega in imela sva se super! (vec se vidi na fotkah)
Iz Huacachine sva se nato odpravila v Nazco, kjer sva letela cez svetovno znane crte Nazca, ki so ostanki kulture Nazca. Obstajajo tri teorije, zakaj so ljudje sli delati neskoncne oblike v puscavi. Prva teorija je astronomska in pravi, da je celotni sistem crt in oblik velik astronomski koledar (saj nekatere crte kazejo tocno v smer soncnih zahodov ob ekvinokcijih z luninimi zahodi ob dolocenih datumih, oblike, kot recimo pa naj bi prikazovale ozvezdja...), druga teorija je teroija cascenja vode (teorija kulta vode) in pravi, da so crte kazale proti izvirom nadzemne in podzemeljske vode, saj je bila voda v takem suhem podnebju zelo pomembna za prebivalce na tem obmocju, tretja teorija pa pravi, da so bile crte poti v hribe. Najbolj verjetno je, da drzijo vse tri:). Sam let je bil kratek, tresajoc in drag, ampak zanimiv:).
Obiskala sva tudi muzej, kjer so bili nekateri ostali ostanki kulture Nazca, na dvoriscu pa je bil celo delujoc akvedukt iz casa kulture Nazca. Imeli so tudi rekonstrukcijo grobov in njuhovo evolucijo v izgledu skozi cas. Ljudje Nazce so ljudje pokopavali nad zemljo v nekaksnih okroglih kamnitih hiskah, v katere so postavili mumijo. V okolici mesta Nazce so nasli na stotine mumij.
http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/ArequipaCanyonColca277287
Iz Nazce sva se z manjsimi tezavami odpravila v Arequipo. Bil je namrec ravno cas pocitnic (dan osamosvojitve Peruja), v tem casu pa se cene podvojijo in zelo tezko je najti prevoze. Tako sva se sredi noci odpravila proti manj puscavskim (se vedno sicer puscavskim:) ) predelom nazaj proti Andom. Arequipa je drugo najvecje mesto v Peruju in ima svoj, nekoliko drugacen znacaj od ostalega Peruja.
Od nekdaj so si arequipcani zeleli neodvisnost ampak zaenkrat nekih politicnih premikov se ni bilo. Mesto lezi pod vulkanom El Misti. Vulkan ima tipicno vulkansko stoscasto obliko in dominira pokrajini, saj se ga vidi od povsod v mestu.
Drugace je mesto znano tudi po dobri ampak nekoliko nenavadni hrani. Ja, v Peruju, sploh pa v Arequipi, obozujejo morske prasicke, na krozniku! En dan sva si malo privoscila in poizkusila zrezek Alpake in seveda sva morala poizkusiti tudi pecenega morskega prasicka v vinu:). Ni bilo slabo. Okus morskega prasicka malo spominja na piscanca, mogoce malo bolj mastno.
V Arequipi sva si ogledala zanimiv samostan Santa Catalina. Samostan je labirint trgov in ulic ograjen z debelim zidom. Tako velikega in zanimivega samostana nisva se videla. Bil je raj za fotografiranje.
Najbolj zanimiv je bil obisk muzeja ledene kraljice Juanite. Celoten muzej je posvecen mumijam (predvsem Juaniti), ki so jih nasli na vrhovih najvisjih vulkanov od Argentine do severa Peruja. Inki so namrec verjeli, da bogovi zivijo na vrhovih vulkanov in vsake toliko casa tja peljali mlade in lepe deklice stare okoli 12 let in jih na vrhu zrtvovali. Juanita je najbolj ohranjena, saj je bila do sele pred kratkim prekrita z ledom. Sele zaradi vrocega pepela, ki je padal na ledenik po izbruhu lbiznjega vulkana jo je odkril. Znanstveniki so odkrili, da so inki bili edina kultura v tistem casu, ki se niso bali vrhov in so priplezali tudi na najvisje (pod stopljenim ledom ledenika so nasli ostanke celotnih inkovskih "baznih taborov").
Iz Arequipe sva se odpravila v Cabanaconde (6 ur voznje severno) proti drugem najglobljem kanjonu na svetu, kanjonu Colca. Najgloblji kanjon na svetu tudi ni dalec in je malo bolj severno, vendar tezje dostopen, imenuje se Cañon de Cotahuasi. Cesta naju je peljala zelo visoko, mimo zaledenelih predelov do prelaza, kjer je pisalo 5200m, ceprav imam obcutek, da se cesta ne dvigne toliko. No ce je res, potem je to najvisja tocka kar sva bila kadarkoli:). Malo pred Cabanacondejom sva izstopila iz avtobusa, da sva si ogledala znano razgledno tocko, ki se imenuje Cruz del Condor. Ta razgledna tocka je najboljsi kraj za opazovanje kondorjev v celotni Juzni Ameriki, vendar jih zvecer ni bilo nic. Nekatere skale so bile sicer popolnoma bele od drekov, ampak kondorjev zal ni bilo. Na sreco sva do mesteca Cabanaconde zastopala eno amerisko druzino.
Naslednji dan sva se odpravila dol v kanjon, kar je trajalo kar nekaj casa. Cañon de Colca je na najglobjih delih globji od 3400m. Midva sva imela mogoce kakih 1000m spusta. Spodaj je bila prijetna oaza, polna palm, kjer sva kampirala in se kopala v bazenu, ki ga polnijo topli izviri.
Noc sva prespala v kanjonu in tudi vzpon nazaj ni bil najlazji, ampak mule za najine stvari vseeno nisva hotela;).
http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/ArequipaCanyonColca277287
http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/CanyonColcaInArequipa2807300708
Nazajgrede sva v Arequipo sla po isti poti in potem hitro odpotovala naprej v Tacno in Arico v Cile, saj se nama je pocasi ze mudilo proti Santiagu in najinemu letalu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar