VALPARAISO IN SANTIAGO

Počasi sva se morala izseliti iz hiše prijaznega geologa in se odpraviti naprej v Valparaiso. Mesto sva si hotela ogledati, ker je znano po številnih dvigalih oz. vzpenjačah na hribe, ki obdajajo Valparaiso. Mesto je priključeno Vini del mar, ki je za razliko od Valparaisa bolj moderno mesto, kjer se zbirajo gruče turistov v njihovem poletju. Turisti prihajajo predvsem iz Argentine.
Prvi dan sva sla na zelo dolg sprehod in si ogledovala stare stavbe kolonialne arhitekture, ter se peljala z najstarejšo vzpenjaco na bližnji hribček.


Vzpenjače so najprej vlekli moški, kasneje jih je potiskal parni pogon, sedaj pa so vsa na elekriko. Sicer je naj bi na nekaterih vzpenjačah se vztrajali strički pri stari tradiciji in vlekli oziroma porivali vzpenjače, vendar tega nisva videla. S hribčka sva imela razgled na celo mesto s pristaniščem. Mesto je bilo zelo živo in otroško razpoloženo, saj je bil dan otrok. Naslednji dan sva se odpravila se na dvigalo na drugem koncu mesta in hotela najti pot do naslednjega, vendar sva bila malo zgubljena, ker nisva imela zemljevida tega dela mesta. Zagata se je takoj rešila, saj je tetka, ki v tistem trenutku ni imela kaj poceti bila najin osebni vodic in naju pripeljala do naslednje vzpenjače. Ta je bila bolj dvigalo, saj si se spustil z njim skozi notranjost hriba in prisel ven po kratkem tunelu.
Ker se nama je ze malo mudilo in niti nisva imela kaj poceti v Valparaisu sva se takoj odpravila naprej v Santiago, glavno mesto Cila. Santiago je 6 milijonsko mesto obdano z gorami, ki so v tem času primerne za smučanje. Se pred kratkim je bilo to drugo najbolj onesnazeno mesto takoj za Ciudad de Mexico.



Tukaj naju je zopet pricakal HC prijatelj Cristian, ki nama je nudil posteljo. Sam je bil kar zaposlen in ni imel kaj dosti casa, da bi se druzili, sva pa zato imela prijetno družbo njegove mame, ki je definitivno prehitro in preveč govorila špansko:) Za ogled mesta sva imela na razpolago samo en dan in sva ga zato poskusala čim bolj izkoristiti. Najprej sva šla v muzej predkolumbijske umetnosti. Tam so imeli razstavljeno lončarstvo, nakit, orozje in druge zanimivosti vseh ljudstev Srednje in Juzne Amerike (vse od Aztekov do kulture Mapuche). Najbolj zanimivo mi je bilo okrasje poglavarjev oz. vojaskih vodij iz Srednje Amerike v nekakšni obliki sekire, ki je bila simbol statusa. S te okrasjem okoli vratu so se kopali v krvi (ne vem v krvi koga ali cesa). Sprehodila sva vse na glavni trg do muzeja čilenske zgodovine, ki je bil opremljen bolj s kolonialno umetnostjo. Čas je hitro mineval tako sva se se pred temo odpravila na hrib Santa Lucia od koder sva si ogledala mesto. Zal vidljivost zaradi smoga ni bila najboljša. Preden sva se odpravila do najinih gostiteljev sva se na hitro pregledala tržnico spominkov in nekaj knjigarn v kulturnem delu mesta. Za večerjo so bile v juznoameriškem stilu se zadnjič empanade. Nato pa smo si ob piscu (tradicionalni Perujski in Cilenski pijaci) hoteli ogledati plavanje Sare Isakovič, vendar glej ga zlomka racunalnik se je tik pred startom obesil in usposobili smo ga šele po koncu plavanja. Kasneje smo se odpravili se v žurerski del mesta. Ni bilo ravno pretirane guzve, ravno prav da smo se malo sprostili. Večer se je zaključil v zgodnjih jutranjih urah. Naslednjega dneva se raje ne bi spomnila, saj nama je dan popestrila Cristianova mama z šopingom v supermarketu:)