ARICA, IQUIQUE, LA SERENA

ali Cile lakse se dise:)

Po zopet vsiljeni taksi voznji v Peruju smo le prispeli v Cile v Arico. Kar naenkrat je postal svet veliko bolj umirjen: ulice niso bile polne stojnic, mikrotov iz katerih se vsak dere svojo postajo, nihce ti ni vsiljeval predrage taksi voznje in ti grozil da te bodo drugace oropali, nihce ni poznal prijatelja, ki ima res dober in najbolj poceni hostel. Enostavno si se lahko vse kar si hotel poceti lahko odlocil sam brez, da bi medtem desetim ljudem dopovedoval, da res ne rabis njihovih "uslug".

Arica je obmorsko mesto, ki je nekoc pripadalo Boliviji, vendar so jo izgubili v Perujsko Cilenski vojni in je danes cilenska. V tej vojni je Bolivija tudi izgubila dostop do morja, kar Bolivijci se danes globoko zamerijo Cilencem. Tudi Perujci zaradi poraza v vojni nimajo najlepsega mnenja o Cilu. Poleg tega je cilensko podjetje lastnik (verjetno) najbolj donosne zelezniske povezave v Peruju, iz Cuzca do Aguas Calientes (vznozja Machu Picchu), kar Perujce tudi zelo jezi. Torej Cile niso najbolj priljubljena v Juzni Ameriki, sama sem mnenja, da je njihova prijaznost kar na ravni argentinske.

Plaze v Arici so primerne za surfanje, vendar v tem delu leta niso najbolj obljudene. Midva sva si jih ogledala bolj od dalec, z razgledne tocke - hriba El Morro, kjer stoji tudi voji muzej. Muzej poleg orozja in oblek vojakov iz vojne med Perujem in Cilom prikazuje tudi zelo natancne bitke z vojacki, ki imajo celo imena. Samo mesto je posebno tudi zato, ker je v njem sam Eiffel zradil cerkev in nekdanjo carinsko zgradbo. Obe sta zgrajeni iz zeleza in slednjo je ze kar nacela rja. Ze po krajsem sprehodu skozi mesto sva ugotovila, da je v Arici vse zelo poceni (najcenejse mesto v Cilu). Marsikatero stvar (predvsem zaradi fiksnih cen) se da dobiti tudi ceneje kot v Boliviji in Peruju.

Ze naslednji dan sva se odpravila v Iquique, ki je pristanisko mesto z najvecjim pretovorom rib na svetu in najmanjso brezposelnostjo v drzavi. K brezposelnosti pripomore tudi prostocarinska cona (ZOFRI), kjer poleg obicajnih kupcev nabavljajo tudi trgovine in drugi mozni prodajalci. V starem delu mesta so se vedno ohranjene hise iz 19. stoletja, ki spominjajo na kaksno hiso iz kavbojskih filmov. Ko si sel skozi to ulico je res manjkal se samo kaksen konj privezan na zunanji strani verande, vrata v salon za katerimi se slisi pokanje pistol in kozarcev ter kavboj, ki prileti skoznje. Ta del mesta je vse prej kot tako ziv, v soboto zvecer sva na ulici srecala komaj kaksnega cloveka.

Drugi del mesta pa spominja bolj na plazo v Miamiju z visokimi stolpnicami, ki rastejo kot gobe po dezju. Ob plazi je tudi lepo urejena sprehajalna in kolesarska pot s katere lahko opazujes surferje, ki lovijo pravi val.

Nekaj kilometrov 10 kilometrov iz mesta, si je mogoce ogledati mesto duhov Humberstone. Mesto je ustvaril nitrtni tajkun in je po drugi svetovni vojni propadlo zaradi zloma nitratne industrije. Podjetje je delavcem dalo stanovanje, poskrbelo za hrano in zdravstvo v mestu. Obisk je bil res nekaj posebnega. V mestu ni nikogar razen redkih turistov, vse hise so prazne, slisi se samo veter in skripanje vrat, oken in drogov za elektriko. Poleg his je v mestu se cisto lepo ohranjen teater, sola, bolnica, industrijske hale in cerkev.

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/AricaIquiqueHuberstone31075808

Tikpreden sva se odpeljala iz Iquiqueja sva na ulici srecala profesorja Cigaleta:) Kdo bi si mislil, da vidis znano osebo na drugem koncu sveta.

V dnevnem delu 20 urne voznje sva lahko opazovala redek pojav-ozelenelo in cvetoco puscavo, kar se je nazadnje zgodilo leta 2002. V La Sereni naju je po dolgem cesu v svojo hiso zopet sprejel domacin. Geolog, ki dela v rudarski industriji zelo dobro zasluzi in zivi v zaprti soseski. Vecino dela kar doma v postelji v toplejsi sezoni pa na terenu, kjer se temperatura spusti do -15 stopinj celzija. Imajo to sreco, da delajo na neobljudenih krajih in tako lahko spijo v sotoru. Najbolj zanimivo je bilo, da v stanovanju ni imel ogrevanja in temperatura v hisi ni prilezla kaj vec kot na 15 stopinj. Vendar je sam tako navajen na mraz, da je lahko v hisi v kratkih rokavih, medtem ko sem jaz imela na sebi volnen pulover in flis. V hisi ima svoj bar z vini, tako naju je tudi malo poucil o cilenskih vinih in piscu, midva pa njega o slovenskih vinih. Po njegovem mnenju je La Serena najlepse mesto v Cilu.

Naslednji dan sva se odpravila v Reservo nacional Humbolt. Po razburkanem morju smo se odpeljali najprej proti otoku Chorro, kjer smo videli nekaj pingvinov in druzino morskih levov. Vendar iz colna nismo smeli izstopiti, saj ravno v tem trenutku pingvini gnezdijo. Na poti do Isle Damas smo videli kar lepo stevilo delfinov, ki so skakali ob nasem colnu. Na Isli Damas so Aljosata cisto prevzele velike skoljke, ki so lezale po celi obali otoka (tudi jaz nisem bila ravno ravnodusna:)). Najbolj ga je osrecila velika "shell" skoljka, ki jo je menda iskal ze celo zivljenje:)

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/LaSerenaReservaNationalHumbolt687808

Ena izmed znacilnosti cila so tudi astronomski observatoriji zaradi najvec jasnih noci v letu (na dolocenih obmocjih). Naslednji vecer sva se odparvila v enega izmed njih, kjer lahko tudi turisti gledajo zvezde skozi teleskop. Najprej smo se odpravili v premikajoco kupolo s teleskopom, skozi katerega smo videli zelo lepo luno (vidni so bili tudi kraterji), jupiter s stirimi lunami in nekaj klastrov.

Gospod astronom nam je tudi razlozil nekaj o nastanku zvezd in klastrih. Nato pa smo si lahko se sami zunaj ogledali luno, se nekaj klastrov in zvezdno meglico.