VALPARAISO IN SANTIAGO

Počasi sva se morala izseliti iz hiše prijaznega geologa in se odpraviti naprej v Valparaiso. Mesto sva si hotela ogledati, ker je znano po številnih dvigalih oz. vzpenjačah na hribe, ki obdajajo Valparaiso. Mesto je priključeno Vini del mar, ki je za razliko od Valparaisa bolj moderno mesto, kjer se zbirajo gruče turistov v njihovem poletju. Turisti prihajajo predvsem iz Argentine.
Prvi dan sva sla na zelo dolg sprehod in si ogledovala stare stavbe kolonialne arhitekture, ter se peljala z najstarejšo vzpenjaco na bližnji hribček.


Vzpenjače so najprej vlekli moški, kasneje jih je potiskal parni pogon, sedaj pa so vsa na elekriko. Sicer je naj bi na nekaterih vzpenjačah se vztrajali strički pri stari tradiciji in vlekli oziroma porivali vzpenjače, vendar tega nisva videla. S hribčka sva imela razgled na celo mesto s pristaniščem. Mesto je bilo zelo živo in otroško razpoloženo, saj je bil dan otrok. Naslednji dan sva se odpravila se na dvigalo na drugem koncu mesta in hotela najti pot do naslednjega, vendar sva bila malo zgubljena, ker nisva imela zemljevida tega dela mesta. Zagata se je takoj rešila, saj je tetka, ki v tistem trenutku ni imela kaj poceti bila najin osebni vodic in naju pripeljala do naslednje vzpenjače. Ta je bila bolj dvigalo, saj si se spustil z njim skozi notranjost hriba in prisel ven po kratkem tunelu.
Ker se nama je ze malo mudilo in niti nisva imela kaj poceti v Valparaisu sva se takoj odpravila naprej v Santiago, glavno mesto Cila. Santiago je 6 milijonsko mesto obdano z gorami, ki so v tem času primerne za smučanje. Se pred kratkim je bilo to drugo najbolj onesnazeno mesto takoj za Ciudad de Mexico.



Tukaj naju je zopet pricakal HC prijatelj Cristian, ki nama je nudil posteljo. Sam je bil kar zaposlen in ni imel kaj dosti casa, da bi se druzili, sva pa zato imela prijetno družbo njegove mame, ki je definitivno prehitro in preveč govorila špansko:) Za ogled mesta sva imela na razpolago samo en dan in sva ga zato poskusala čim bolj izkoristiti. Najprej sva šla v muzej predkolumbijske umetnosti. Tam so imeli razstavljeno lončarstvo, nakit, orozje in druge zanimivosti vseh ljudstev Srednje in Juzne Amerike (vse od Aztekov do kulture Mapuche). Najbolj zanimivo mi je bilo okrasje poglavarjev oz. vojaskih vodij iz Srednje Amerike v nekakšni obliki sekire, ki je bila simbol statusa. S te okrasjem okoli vratu so se kopali v krvi (ne vem v krvi koga ali cesa). Sprehodila sva vse na glavni trg do muzeja čilenske zgodovine, ki je bil opremljen bolj s kolonialno umetnostjo. Čas je hitro mineval tako sva se se pred temo odpravila na hrib Santa Lucia od koder sva si ogledala mesto. Zal vidljivost zaradi smoga ni bila najboljša. Preden sva se odpravila do najinih gostiteljev sva se na hitro pregledala tržnico spominkov in nekaj knjigarn v kulturnem delu mesta. Za večerjo so bile v juznoameriškem stilu se zadnjič empanade. Nato pa smo si ob piscu (tradicionalni Perujski in Cilenski pijaci) hoteli ogledati plavanje Sare Isakovič, vendar glej ga zlomka racunalnik se je tik pred startom obesil in usposobili smo ga šele po koncu plavanja. Kasneje smo se odpravili se v žurerski del mesta. Ni bilo ravno pretirane guzve, ravno prav da smo se malo sprostili. Večer se je zaključil v zgodnjih jutranjih urah. Naslednjega dneva se raje ne bi spomnila, saj nama je dan popestrila Cristianova mama z šopingom v supermarketu:)

ARICA, IQUIQUE, LA SERENA

ali Cile lakse se dise:)

Po zopet vsiljeni taksi voznji v Peruju smo le prispeli v Cile v Arico. Kar naenkrat je postal svet veliko bolj umirjen: ulice niso bile polne stojnic, mikrotov iz katerih se vsak dere svojo postajo, nihce ti ni vsiljeval predrage taksi voznje in ti grozil da te bodo drugace oropali, nihce ni poznal prijatelja, ki ima res dober in najbolj poceni hostel. Enostavno si se lahko vse kar si hotel poceti lahko odlocil sam brez, da bi medtem desetim ljudem dopovedoval, da res ne rabis njihovih "uslug".

Arica je obmorsko mesto, ki je nekoc pripadalo Boliviji, vendar so jo izgubili v Perujsko Cilenski vojni in je danes cilenska. V tej vojni je Bolivija tudi izgubila dostop do morja, kar Bolivijci se danes globoko zamerijo Cilencem. Tudi Perujci zaradi poraza v vojni nimajo najlepsega mnenja o Cilu. Poleg tega je cilensko podjetje lastnik (verjetno) najbolj donosne zelezniske povezave v Peruju, iz Cuzca do Aguas Calientes (vznozja Machu Picchu), kar Perujce tudi zelo jezi. Torej Cile niso najbolj priljubljena v Juzni Ameriki, sama sem mnenja, da je njihova prijaznost kar na ravni argentinske.

Plaze v Arici so primerne za surfanje, vendar v tem delu leta niso najbolj obljudene. Midva sva si jih ogledala bolj od dalec, z razgledne tocke - hriba El Morro, kjer stoji tudi voji muzej. Muzej poleg orozja in oblek vojakov iz vojne med Perujem in Cilom prikazuje tudi zelo natancne bitke z vojacki, ki imajo celo imena. Samo mesto je posebno tudi zato, ker je v njem sam Eiffel zradil cerkev in nekdanjo carinsko zgradbo. Obe sta zgrajeni iz zeleza in slednjo je ze kar nacela rja. Ze po krajsem sprehodu skozi mesto sva ugotovila, da je v Arici vse zelo poceni (najcenejse mesto v Cilu). Marsikatero stvar (predvsem zaradi fiksnih cen) se da dobiti tudi ceneje kot v Boliviji in Peruju.

Ze naslednji dan sva se odpravila v Iquique, ki je pristanisko mesto z najvecjim pretovorom rib na svetu in najmanjso brezposelnostjo v drzavi. K brezposelnosti pripomore tudi prostocarinska cona (ZOFRI), kjer poleg obicajnih kupcev nabavljajo tudi trgovine in drugi mozni prodajalci. V starem delu mesta so se vedno ohranjene hise iz 19. stoletja, ki spominjajo na kaksno hiso iz kavbojskih filmov. Ko si sel skozi to ulico je res manjkal se samo kaksen konj privezan na zunanji strani verande, vrata v salon za katerimi se slisi pokanje pistol in kozarcev ter kavboj, ki prileti skoznje. Ta del mesta je vse prej kot tako ziv, v soboto zvecer sva na ulici srecala komaj kaksnega cloveka.

Drugi del mesta pa spominja bolj na plazo v Miamiju z visokimi stolpnicami, ki rastejo kot gobe po dezju. Ob plazi je tudi lepo urejena sprehajalna in kolesarska pot s katere lahko opazujes surferje, ki lovijo pravi val.

Nekaj kilometrov 10 kilometrov iz mesta, si je mogoce ogledati mesto duhov Humberstone. Mesto je ustvaril nitrtni tajkun in je po drugi svetovni vojni propadlo zaradi zloma nitratne industrije. Podjetje je delavcem dalo stanovanje, poskrbelo za hrano in zdravstvo v mestu. Obisk je bil res nekaj posebnega. V mestu ni nikogar razen redkih turistov, vse hise so prazne, slisi se samo veter in skripanje vrat, oken in drogov za elektriko. Poleg his je v mestu se cisto lepo ohranjen teater, sola, bolnica, industrijske hale in cerkev.

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/AricaIquiqueHuberstone31075808

Tikpreden sva se odpeljala iz Iquiqueja sva na ulici srecala profesorja Cigaleta:) Kdo bi si mislil, da vidis znano osebo na drugem koncu sveta.

V dnevnem delu 20 urne voznje sva lahko opazovala redek pojav-ozelenelo in cvetoco puscavo, kar se je nazadnje zgodilo leta 2002. V La Sereni naju je po dolgem cesu v svojo hiso zopet sprejel domacin. Geolog, ki dela v rudarski industriji zelo dobro zasluzi in zivi v zaprti soseski. Vecino dela kar doma v postelji v toplejsi sezoni pa na terenu, kjer se temperatura spusti do -15 stopinj celzija. Imajo to sreco, da delajo na neobljudenih krajih in tako lahko spijo v sotoru. Najbolj zanimivo je bilo, da v stanovanju ni imel ogrevanja in temperatura v hisi ni prilezla kaj vec kot na 15 stopinj. Vendar je sam tako navajen na mraz, da je lahko v hisi v kratkih rokavih, medtem ko sem jaz imela na sebi volnen pulover in flis. V hisi ima svoj bar z vini, tako naju je tudi malo poucil o cilenskih vinih in piscu, midva pa njega o slovenskih vinih. Po njegovem mnenju je La Serena najlepse mesto v Cilu.

Naslednji dan sva se odpravila v Reservo nacional Humbolt. Po razburkanem morju smo se odpeljali najprej proti otoku Chorro, kjer smo videli nekaj pingvinov in druzino morskih levov. Vendar iz colna nismo smeli izstopiti, saj ravno v tem trenutku pingvini gnezdijo. Na poti do Isle Damas smo videli kar lepo stevilo delfinov, ki so skakali ob nasem colnu. Na Isli Damas so Aljosata cisto prevzele velike skoljke, ki so lezale po celi obali otoka (tudi jaz nisem bila ravno ravnodusna:)). Najbolj ga je osrecila velika "shell" skoljka, ki jo je menda iskal ze celo zivljenje:)

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/LaSerenaReservaNationalHumbolt687808

Ena izmed znacilnosti cila so tudi astronomski observatoriji zaradi najvec jasnih noci v letu (na dolocenih obmocjih). Naslednji vecer sva se odparvila v enega izmed njih, kjer lahko tudi turisti gledajo zvezde skozi teleskop. Najprej smo se odpravili v premikajoco kupolo s teleskopom, skozi katerega smo videli zelo lepo luno (vidni so bili tudi kraterji), jupiter s stirimi lunami in nekaj klastrov.

Gospod astronom nam je tudi razlozil nekaj o nastanku zvezd in klastrih. Nato pa smo si lahko se sami zunaj ogledali luno, se nekaj klastrov in zvezdno meglico.

Lima, Ica, Nazca, Arequipa, kanjon Colca

Hola Amigos!
Iz Chiclaya sva se na poti proti Ici ustavila v Limi. Mesto v srediscu zelo urejeno in evropsko,

ampak takoj ko gres malo ven iz centra se zacnejo neskoncni revni predeli.

Ker sva imela le kaksnih 8 ur casa, sva si hitro ogledala center in sla v Nacionalni muzej, iz katerega sva prisla razocarana, saj poleg razstave o tisocih vrstah krompirja, o terorizmu v 80-tih v Peruju (komunisti-skupina se imenuje Sendero Luminozo-sedaj skoraj ni vec aktivna) in nekaj malega razstave artifatov predkolumbijskih kultur ni bilo prakticno nicesar.

Iz Lime sva se nato odpravila v Ico, oziroma v mestece Huacachina, ki lezi na obrobju. Huacachina mestece (oaza), ki lezi med dvema velikima pescenima sipinama ob majhnem jezeru, ob katerem rastejo palme. Oaza zgleda kot iz kakih razglednic iz Sahare.

Normalno za turista he, da gres na tour v Boogiju (majhnem dzipu prilagojenem za sipine) s katerim se vozis po sipinah in malo poizkusis bordati po pesku. Ampak midva nisva hotela zapravljati denarja in sva si samo poceni izposodila sandboarde in sva se dva dni bordala in sankala po ogromnih pescenih sipinah v okolici oaze. Bilo je res nekaj posebnega in imela sva se super! (vec se vidi na fotkah)


Iz Huacachine sva se nato odpravila v Nazco, kjer sva letela cez svetovno znane crte Nazca, ki so ostanki kulture Nazca. Obstajajo tri teorije, zakaj so ljudje sli delati neskoncne oblike v puscavi. Prva teorija je astronomska in pravi, da je celotni sistem crt in oblik velik astronomski koledar (saj nekatere crte kazejo tocno v smer soncnih zahodov ob ekvinokcijih z luninimi zahodi ob dolocenih datumih, oblike, kot recimo pa naj bi prikazovale ozvezdja...), druga teorija je teroija cascenja vode (teorija kulta vode) in pravi, da so crte kazale proti izvirom nadzemne in podzemeljske vode, saj je bila voda v takem suhem podnebju zelo pomembna za prebivalce na tem obmocju, tretja teorija pa pravi, da so bile crte poti v hribe. Najbolj verjetno je, da drzijo vse tri:). Sam let je bil kratek, tresajoc in drag, ampak zanimiv:).



Obiskala sva tudi muzej, kjer so bili nekateri ostali ostanki kulture Nazca, na dvoriscu pa je bil celo delujoc akvedukt iz casa kulture Nazca. Imeli so tudi rekonstrukcijo grobov in njuhovo evolucijo v izgledu skozi cas. Ljudje Nazce so ljudje pokopavali nad zemljo v nekaksnih okroglih kamnitih hiskah, v katere so postavili mumijo. V okolici mesta Nazce so nasli na stotine mumij.

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/ArequipaCanyonColca277287

Iz Nazce sva se z manjsimi tezavami odpravila v Arequipo. Bil je namrec ravno cas pocitnic (dan osamosvojitve Peruja), v tem casu pa se cene podvojijo in zelo tezko je najti prevoze. Tako sva se sredi noci odpravila proti manj puscavskim (se vedno sicer puscavskim:) ) predelom nazaj proti Andom. Arequipa je drugo najvecje mesto v Peruju in ima svoj, nekoliko drugacen znacaj od ostalega Peruja.

Od nekdaj so si arequipcani zeleli neodvisnost ampak zaenkrat nekih politicnih premikov se ni bilo. Mesto lezi pod vulkanom El Misti. Vulkan ima tipicno vulkansko stoscasto obliko in dominira pokrajini, saj se ga vidi od povsod v mestu.



Drugace je mesto znano tudi po dobri ampak nekoliko nenavadni hrani. Ja, v Peruju, sploh pa v Arequipi, obozujejo morske prasicke, na krozniku! En dan sva si malo privoscila in poizkusila zrezek Alpake in seveda sva morala poizkusiti tudi pecenega morskega prasicka v vinu:). Ni bilo slabo. Okus morskega prasicka malo spominja na piscanca, mogoce malo bolj mastno.



V Arequipi sva si ogledala zanimiv samostan Santa Catalina. Samostan je labirint trgov in ulic ograjen z debelim zidom. Tako velikega in zanimivega samostana nisva se videla. Bil je raj za fotografiranje.

Najbolj zanimiv je bil obisk muzeja ledene kraljice Juanite. Celoten muzej je posvecen mumijam (predvsem Juaniti), ki so jih nasli na vrhovih najvisjih vulkanov od Argentine do severa Peruja. Inki so namrec verjeli, da bogovi zivijo na vrhovih vulkanov in vsake toliko casa tja peljali mlade in lepe deklice stare okoli 12 let in jih na vrhu zrtvovali. Juanita je najbolj ohranjena, saj je bila do sele pred kratkim prekrita z ledom. Sele zaradi vrocega pepela, ki je padal na ledenik po izbruhu lbiznjega vulkana jo je odkril. Znanstveniki so odkrili, da so inki bili edina kultura v tistem casu, ki se niso bali vrhov in so priplezali tudi na najvisje (pod stopljenim ledom ledenika so nasli ostanke celotnih inkovskih "baznih taborov").

Iz Arequipe sva se odpravila v Cabanaconde (6 ur voznje severno) proti drugem najglobljem kanjonu na svetu, kanjonu Colca. Najgloblji kanjon na svetu tudi ni dalec in je malo bolj severno, vendar tezje dostopen, imenuje se Cañon de Cotahuasi. Cesta naju je peljala zelo visoko, mimo zaledenelih predelov do prelaza, kjer je pisalo 5200m, ceprav imam obcutek, da se cesta ne dvigne toliko. No ce je res, potem je to najvisja tocka kar sva bila kadarkoli:). Malo pred Cabanacondejom sva izstopila iz avtobusa, da sva si ogledala znano razgledno tocko, ki se imenuje Cruz del Condor. Ta razgledna tocka je najboljsi kraj za opazovanje kondorjev v celotni Juzni Ameriki, vendar jih zvecer ni bilo nic. Nekatere skale so bile sicer popolnoma bele od drekov, ampak kondorjev zal ni bilo. Na sreco sva do mesteca Cabanaconde zastopala eno amerisko druzino.

Naslednji dan sva se odpravila dol v kanjon, kar je trajalo kar nekaj casa. Cañon de Colca je na najglobjih delih globji od 3400m. Midva sva imela mogoce kakih 1000m spusta. Spodaj je bila prijetna oaza, polna palm, kjer sva kampirala in se kopala v bazenu, ki ga polnijo topli izviri.

Noc sva prespala v kanjonu in tudi vzpon nazaj ni bil najlazji, ampak mule za najine stvari vseeno nisva hotela;).

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/ArequipaCanyonColca277287
http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/CanyonColcaInArequipa2807300708

Nazajgrede sva v Arequipo sla po isti poti in potem hitro odpotovala naprej v Tacno in Arico v Cile, saj se nama je pocasi ze mudilo proti Santiagu in najinemu letalu.