PANAMERICANA, TUMBES, MANCORA, CHICLAYO

Ker je tudi v Sloveniji cas pocitnic, sva si tudi tukaj zazelela malo morja in kopanja. Tako sva se z letalom odpravila iz Cuzca direktno v Limo in nato po panamericani na sever Peruja, kjer se je mozno kopati. Sam let je bil dokaj zanimiv, saj sva lahko opazovala vasice in serpentinaste ceste speljane po Andih. Vendar razgled ni trajal dolgo, saj smo prisli na obmocje obalne megle, skozi katero smo se nato spustili v Limo.

Prvi vtis iz Lime je bil, da je to veliko umazano in glasno mesto, mogoce se bolj kot La Paz. Ko sva prisla na avtobusno postajo nama je gospod kar izpulil prtljago in jo nesel do avtobusa za Tumbes, tako sva tekla za njim (lahko bi nama pac ukradel vse skupaj), da sva skoraj pozabila placati taksi. Kasneje sva ugotovila, da nama je gospod taksist racunal vsaj 3x prevec, kljub temu da sva znizala ceno.

Cez kaksno uro smo se odpravili z busom na sever po panamericani. Na levi strani (na zahodu) nas je spremljal tihi ocean odet v rahlo meglico vse okoli pa puscava z obcasnimi prekinitvami v dolinah, kjer se v ocean izlivajo reke. Na rodovitnih delih so mesta in obdelovalne povrsine. Sama voznja je bila zelo adrenalinska in psihopatska:) Vecino casa smo se vozili kar po levem pasu in prehitevali v vseh moznih situacijah. Ce nam je slucajno kdo pripeljal v "skarjice" ali pa se nam ni umaknil s poti je sofer trobil kot nor. Dejansko so se nam ostala vozila umikala. Glede na to, da je bila voznja dolga smo se nenavadno veliko ustavljali in vsakic, ko se je ljudem zazdelo, da se prevec ustavljamo so zaceli teptati z nogami po tleh (bus je bil dvonadstropen in pod nami se je nahajal sofer). Zraven naju je sedel moski, ki je priblizno vsaki dve minuti zakrical glasen HUUU! Ker pa ze sama situacija na busu ni bila dovolj nora, smo si pred spanjem ogledali se filem o ljudozercih, ki so pekli ljudi na zaru in jih mleli v mikserjih.

Dan se je zacel kako drugace kot z glasnim kricanjem ljudi na busu v katerem kraju smo in se bolj norim prehitevanjem in zibanjem busa sem in tja kot zvecer. Po "cudezu" sva ziva prispela v Tumbes, kjer so naju kot mrhovinarji ze cakali taksisti. Sama sem vsakemu najmanj 3x rekla, da ne potrebujeva taksija. Vendar so bili kar potrpezljivi in so kar cakali. Ko sva pobrala stvari in rekla, da greva pes je bil eden celo tako obupan, da je rekel, da naju bodo na treh ulicah oropali in napadli s pistolo. Res sem imela ze vsega dovolj in mu v spanscini zabrusila, da je laznivec. Ocitno sem ga globoko uzalila, saj je brez besed koncno odsel stran. Nazadnje sva morala tik pred hostlom vzeti taksi, ker mesto ni imelo imen ulic.

Po kratkem pocitku sva se popoldne odpravila v Puerto Pizaro, od koder si je mogoce iti ogledati mangrove. Z ladjico smo se odpravili med mangrovami do otoka pticev. Tam sva videla res toliko pticev na enem mestu kot se nikoli. Mangrove so bile na vrhovih kar crne od pticev, ki so posedali na njih, v njizjih delih pa bele od kakcev. Najbolj so nama bili vsec samci, ki so rdece vratove napihovali kot balone. Naslednji postanek je bil na otoku ljubezni ali kot sva ga sama poimenovala otok turistov. Otok ni imel nic drugega kot nekaj restavracij in stojnic s spominki ter poleg naju se 5 turistov. V Peruju ima clovek vcasih res obcutek, da je vse vnaprej zrezirano samo, da bi turisti zapravili se kaksen sol.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/AndiLimaPanamericanaTumbes131408

Naslednji dan sva se odpeljala direktno v Mancoro, kjer je plaza primerna za kopanje in surfanje. Namestila sva se v hostlu in kampu, kjer sva imela bazen, za doplacilo pa tudi internet in kuhinjo vse po zelo ugodni ceni. Naslednjih nekaj dni sva vsak dan uzivala na pesceni plazi in jedla zelo poceni in dobro morsko hrano. Za ceviche (surovi morski sadezi v limoninem soku) nisva bila dovolj pogumna. Aljosa je poskusil tudi surfati. Drugace mu je bilo kar vsec, vendar je ugotovil, da je najbolj zahtevno ujeti val v pravem trenutku. Videla sva tudi nekaj zanimivih zivali. Md njimi tudi perujskega psa, ki je brez dlake in zelo topel, zato so ga vcasih uporabljali za zdravljenje artritisa. Morje je naplavilo 3 mrtve morske leve. Videla sva, da je enega ocitno napadel morski pes, ker je krvavel iz rane na spodnji strani telesa. Cez nekaj dnji so jih zaceli jesti mrhovinarji. Tudi drugace je bilo vse polno ogromnih pticev, ki so lovili ribe, ki jih je kar mrgolelo v morju. Prvi dan nama je uspelo videti tudi delfine nedalec stran od obale. Morje je naplavljalo vsa mogoca mrtva bitja od "bodecih" rib, morskih konjickov, jeguljam podobne ribe in najrazlicnejse skoljke... Nekaj metrov stran od glavne turisticne plaze je mrgolelo rakovic, ki so se skrile, ko si bil se dalec stran.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/SurferjiValoviMancora

Zal je bilo najinega dopusta od potovanja prehitro konec:) Opravila sva se naprej v Chiclayo. Kjer zopet ni bilo problema s taksijem. Taksist je imel za naju spet ugoden hotel. Sama sva hotela v dolocen hostel in naju ni zanimala njegova ponudba. Zdel se mi je ze prav pateticen, ko je zacel govoriti kako umazan in grd hostel sva si izbrala, ceprav sploh ni vedel kje je. Hostel je bil eden izmed boljsih, poleg lepe sobe sva dobila tudi internet, ki ga ni bilo potrebno doplacati.
Najprej sva se odpravila v Sipan, kjer so odkrili grobove kulture Moche. Grobovi so ena najvecjih arheoloskih odkritij zadnjih 50 let. Nasli so jih tako, da je svicarski raziskovalec dr. Alva opazil veliko zlatih umetnin. Previdno je poizvedel od kod vse to prihaja in odkril piramide in skoraj neoropane grobove. Domacini so bili zelo uzaljeni, ko so obmocje zavarovali za raziskovanje, saj je prodaja zlata iz grobov ocitno predstavljala lep dobicek. Zgodba se je za enega od roparjev grobov koncala tudi s smrtjo (ustrelila ga je policija, ki je varovala izkopanine). Tukaj sva videla, lokacije grobov in nekaj replikatov v grobovih. Najbolj bogat in najbolj znan je bil grob Señor de Sipan. Poleg sebe je imel pokopane se 3 zenske, nekega samana, strazarja, dve lami in psa. Kot sva naslednji dan videla v muzeju ogromno zlata in glinenih lonckov, ki so jih darovali ljudje. Ti ljudje niso bili pokopani v fetusnem polozaju ampak lezecem. Povzpela sva se na razgledno tocko od koder so se videle piramide in platforme (huace/moundi). Piramide izgledajo kot veliki erodirani kupi blata s sledmi opeke na nekaterih mestih.


Naslednji dan naju je pot vodila v Tucume, kjer je iz gore mogoce videti 28 piramid kulture Lamblayeque. Zal v piramidah in platformah niso nasli nobenih vecjih ostankov, saj so bile ocitno prevec opazne za roparje.

Pot naju je vodila v Lambayeque, ker je muzej od grobnic iz Sipana. Muzej je eden najboljsih v Peruju in zunaj so naju pregledali kot na vstopu na letalo, v muzej nisva smela nesti fotoaparata in niti mobitela. V grobnici Señor de Sipan so nasli toliko stvari, da je skoraj cel muzej samo iz ostankov iz te grobnice. V grobnici so nasli nenormalne kolicine zlatih izdelkov. Ocitno so s poglavarjem zakopali ves njegov najboljsi nakit in se stvari, ki so mu jih darovali drugi. Iz zlata je bilo vse od ogromnih uhanov, ogrlic (najrazlicnejsih oblik iz "moz pajkov", zlatih arasidov, v obliki hubotnice), nosnega okrasja, kron, plascev iz zlatih ploscic. Nedvomno je imela kultura Moche najbolj izoblikovano in svojevrstno umetnost v predkolonialnem obdobju. Zelo radi so oblikovali ljudi v kombinaciji z zivalmi in upodabljali razne seksualne prizore v keramiki.
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/MancoraSipan