CUZCO, MACHU PICCHU, OLLANTAYTAMBO, TRES CRUSES

Machu Picchu je bila celo potovanje najmanj zazeljena Aljoseva destinacija, zaradi prevelike komercializacije. Vendar sem sama vztrajala pri tem, da brez da vidim najvecjo znamenitost Juzne Amerike ne grem domov. V Cuzco se je stvar zakomplicirala. 6 dni ni bilo mogoce iti z nobenim vlakom do vznozja Machu Piccuja – Aguas Calientes, ker je bilo vse rezervirano in dva dni so bile zapore na cesti, ker je bila v celi drzavi stavka. “Prijazen” gospod nama je v agenciji ponujal prevoz do tja in nazaj za samo nekaj vec kot 100$ na osebo in naju prepriceval, da denar res ne sme biti problem pri taksni znamenitosti kot je Machu Picchu. Poleg tega nama je v oceh prebral, da bi rada imela vodica in prevoz na vrh. Samo debelo sva ga gledala nekaj casa, nato pa zapustila pisarno.
Ker ni bilo druge moznosti sva se se isti dan odpravila na “umri pokoncno” alternativno varianto. Stvar sploh ni bila tako zakomplicirana, samo potrebno je bilo nekaj lastne organizacije in na koncu je bilo prav zabavno. Tako sva se z busom in taxiji pripeljala do kraja, kjer ni cestne povezave z Machu Piccujem, samo zeleznica (vlaki zaradi stavke niso vozili) in sla pes 2 uri do kampa.
Tam sva si postavila sotor s pogledom na Machu Picchu:) Tega ni mogoce videti iz nobenega hotela v Aguas Calientes. Naslednji dan sva na pol v snu zacela po stopnicah hoditi do znamenitost, zato da bi prispela med prvimi. Poleg tega, da sem bila zaspana mi je popolnoma padla motivacija, ko sem slisala najmanj 10 avtobusov, ki so ze navsezgodaj vozili. Vseeno sva vstopila med prvimi in nisva imela problemov za Huayna Picchu (stevilo obiskovalcev te gore je omejeno na 400 ljudi na dan). Prvi pogledi na rusevine so bili zares misticni zaradi megle, ki se je vila med hribi. Na gori Huayna Picchu, sva preden se je megla malo zredcila videla terase na skoraj navpicnih stenah in ostanke his, nato pa se je odprl cudivit razgled na dolino Urubambe in okoliskih hribov ter seveda na Machu Picchu.

Prezivela sva rekordnih 10 ur na rusevinah. Ogledala sva si se Inti Punku (soncna vrata), ki so na delu inkovski poti (po celi poti se lahko s kuharji, nosaci in vodici sprehodis v 4 dneh za samo 400$ in stvar je sedaj potrebno rezervirati ze eno leto vnaprej) ter inkovski most. Same rusevine imajo tudi observatorij, s katerim so napovedovali solsticije in ekvinokcije, “svete bazencke”, kamnolom (tukaj so oblikovali kamne za gradnjo), del s templji in agrokulturni del, kjer je bilo celo pobocje v terasah poleg pa je imel hise za shranjevanje pridelka in so danes lepo obnovljene s strehami vred. Imeli so tudi zapore, ki so prepleteni s podzemnimi rovi, na vrhu pa je kamen v obliki kondorja. Na vrhu od koder so tudi fotografirane tipicne slike Machuca Picchuja je hiska v kateri so mumificirali ljudi. Templji in ostale pomebne stavbe so zgrajene iz najlepse oblikovanih kamnov, stene so grajene brez “malte” kamni se perfektno prilagajajo eden drugemu. Okna in vrata so trapezaste oblike zaradi vecje stabilnosti.

Ne ve se tocno cemu je sluzilo to mestece. Ena od moznoati je, da je bilo zadnje pribezalisce Inkov pred Spanci, druga da je bilo svetisce (zaradi lege v gorah v tropskem oblacnem gozdu kar se danes daje obcutek velicastnosti ) ali pa postojanka med altiplanom in amazonskim nizavjemin in s tem tudi trgovsko sredisce za izmenjavo dobrin med obema pokrajinama. Imela sva izjemno sreco, da so se ravno te dni odvijale stavke in v Aguas Calientes ni prispel noben vlak, tako so se popoldne rusevine skoraj cisto izpraznile.

Naslednji dan sva se zopet po zeleznici odpravila do prve ceste in med potjo natrgala malo kave in avokado. Videla sva tudi “dvoglavega rdecega ptica”, ki je najbolj znan in zanimiv ptic na obmocju Machu Picchuja. Do Ollantaytamba sva si delila taksi z dvema Korejkama in izvedela da v Juzni Koreji se danes tepejo otroke s palico po rokah (ena izmed punc je namrec ucila otroke s tezavami pri govoru). Ker nama je prevoze uspelo dobiti zelo hitro sva si lahko se ogledala Ollantaytambo, ki je bil kar precej obljuden. V samem mesta je se danes mogoce videti inkovske hise, ulice, vodovod in trg. Nad mestecem pa se vzpenja trdnjava, katere prvotni namen je bilo svetisce. Sem je pribezal tudi zadnji inkovski poglavar pred Spanci in v prvi bitki jih je odplaknil z vodo, druga pa se je koncala precej klavrno, saj je pescica spanskih vojakov pobila mnozico Inkov. Kljub temu da so bili dobri v gradnji, umetnosti, poznali so genetski inziniring jih je pokopalo to, da niso poznali smodnika in s puscicami niso mogli narediti kaj dosti proti Spancem.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/MachuPicchuOllantaytambo910708

Zelo na hitro sva si ogledal tudi star del Cuzca, ki je bil nekoc Inkovsko sredisce, danes pa prevladuje kolonialna arhitektura. Glavni trg krasita dve ogromni katedrali in tako kot v Potosiju leseni balkoncki na katerih turista pijejo kavico. Od Inkov je ostalo samo se nekaj tipicnih zidov ob katerih pozirajo domacini nasmljeni v inkovske poglavarje in seveda rusevine v neposredni blizini mesta. Odpravila sva se tudi v Paucartambo, ki je bil ze ves v festivalnem vzdusju, ki bo v imenu device Karmen. Od tam pa sva se sredi noci odpeljala na Tres Cruses, od koder naj bi z gore videla cudoviti soncni vzhod nad Amazonskim nizavjem. Naj bi prislo do opticne iluzije, tako da vidis dva sonca in enega ki skace med obema, vse skupaj pa naj bi se odvijalo v zelo zivih barvah. Zal tega nisva videla, ker je bila jutranja megla previsoka. Kljub temu pa sva videla lep soncni vzhod izza megle.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/CuzcoTresCruzes1112608