Rurrenabaque in reka Yacuma

Nekako nama ne uspe priti iz Rureja:) Trenutno sva v tem obmocju ze en mesec. Po vrnitvi iz Torewe sva tu prezivela se 3 dni, da sva si malo spocila ogledala kaj je novega po svetu in doma. Ker sva bila v dzungli 3 tedne sva se odlocia, da morva se nujno videti savano in vse mozne zivali. Tako sva se odpravila na 3 dnevni izlet. Dan ko sva si rezervirala nama ni uspelo oditi, zaradi mojih naznosnih bolecin v trebuhu. Ocitno prevec dobrot po ribah, rizu in zelenjavi v Torewi. Vendar so bili na agenciji zelo prijazni in niso nic komplicirali, ko sva vse skupaj prestavila za en dan.

Dan ko smo se odpravljala je tudi malo ponehalo dezevati. V dzip so nas stlacili 8, poleg naju je potovala se druzina iz Montane in Irec, ki sva ga ze srecala pred 2 mesecema v Argentini:) 3 urna voznja v dzipu je bila kar naporna in neudobna je pa zato bil del voznje po reki veliko bolj udoben in zanimiv. Sicer smo tudi ob cesti videli specega lenivca in veliko zanimivih pticev.
Po reki smo sli dokaj pocasi in opazovali zivali. Videli smo ogromno aligatorjev, nekaj kajmanov in zelv v vseh moznih pozah...slike bodo povedale vec:) Ptici so na vsakem drevesu in najvecja je bila nekaksna storklja.

Videli smo stvari, ki jih drugace vidis samo v dokumentarcih, recimo, kako ptici pikirajo v vodo iz bliznjih dreves, se potopijo v vodo in dejansko ujamejo ribo. Videli smo tudi kako je par orlov jedel kaco na drevesu, mali ptic pa zraven pobiral ostanke, ali pa recimo aligatorja z veliko ribo v gobcu:). Poleg pticev pa lahko na drevesih vidis tudi opice videli smo 3 razlicne vrste kapucin opice (ta je najinteligentnejsa opica na obmocju), howler monkey (ne vem kako se te imenujejo v slovenscini) - te se oglasajo kot vihar in smo jih vsako jutro slisali v Torewi, in veverica opice - cisto majhne rumene opice, ki se ne bojijo ljudi celo jedle so naso banano (hranjenje zivali sicer ni dovoljeno).

Videli smo tudi veliko Capybar. Capybare so najvecji "hrcki" (glodalci) na zemlji in tehtajo tam med 30 in 40kg.

Najzanimivejsi so bili pink recni delfini, ki baje lahko celo spreminjajo barvo koze. Ta dan smo jih samo opazovali iz colna. Ze prvi dan smo videli skoraj vse kar no nam obljubljali. Po vecerji in kratkem polezavanju v visecih mrezah smo se odpravili se ne nocno opazovanje aligatorjev in kajmanov z lucko. Res je bilo zanimivo kako se povsod ob recnem bregu pod drevesi svetijo oci in se vsake toliko casa potopijo.

Naslednji dan smo sli na lov za anakondami. Imeli smo sreco saj je bil soncen dan, da se kace soncijo. Z gumijastimi skornji smo se odpravili po visoki travi, vendar po kasni uri nismo imeli kaj dosti srece. Nazadnje jo je odkril Juan Carlos (nas vodic). Ubogo kaco smo zmotili sredi spanca. Celo smo pofotografirali in 9 ljudi se je je hotelo cim veckrat dotakniti. Vodic nam ni pustil, da se je dotaknemo kje drugje kot na repu po gornjem delu. Ce pride spodnji del kace v stik z repelentom lahko tudi umre. Odlocili smo se, da kljub odkriti kaci se malo hodimo do najblizjega gozdicka, na poti smo celo videli kravo, ki je pravkar telila in telicka v travi (v bistvu ne kaj dosti pretresljivo zame). V gozdu smo malo pocivali in mama druzine je nad glavo odkrila ogromne ose, ki so si zacele graditi gnezdo. Vsi smo si jih dobro ogledali in seveda fotografirali. Ko je prisel vodic je kar odskocil, ko jih je zagledal in je rekel, da so lahko smrtno nevarne in da ze po petih pikih dobis visoko vrocino. Nazaj smo se vrnili po zelo smrdecem blatu do vrha gumijastih skornjev.

Po okusnem kosilu in pocitku na visecih mrezah smo se sli kopati s pink delfini. Najbolj so vzljubili Aljoso in so se ga celo dotikali, ker je spuscal zelo visoke zvoke in jih klical.

Odpravili smo se se naprej po reki iskati ptice, ki se imenujejo tucani (cren ptic z ogromnim rumenim kljunom) zal nismo imeli srece. Smo pa videli nekaj manjsih in pa ogromno pisano papigo.

Najbolj poseben je bil lenivec, ki je plezal z drevesa (tega sva opazila jaz in Aljosa). Baje, ko snemajo dokumentarce cakajo tedne, da se lenivec premika, tako kot se je nas (skoraj je tekel po drevesu navzdol:) )

Nekaj metrov stran od nase koce smo se ustavili, da smo opazovali savanski soncni zahod in si kupili nekaj sladkarij.

Naslednji dan smo vstali ze nekaj pred sesto, da bi opazovali soncni vzhod. Soncni vzhod ni bil prevec fascinanten, ker je bilo oblacno. Predvsem je bilo ob reki dosti zivali. Videli smo "howler" opice, kako kricijo navsezgodaj zjutraj in aligatorje, ki spuscajo cudne zvoke. Kajmani in aligatorji naceloma niso nic kaj nevarni (dejansko smo se kopali v reki kjer zivijo). Eden je skoraj udomacen ob koci, kjer smo spali in se tam zadrzuje ker dobi hrano. Kajmana, ki ga klicejo Federico pa se je vseeno malo ustrasil Aljosa, ko je zacel z odprtimi usti hoditi proti njemu. Kasneje smo ugotovili, da ni hotel nic hudega samo navajen je, da ga vsi hranijo. Po zajtrku smo sli loviti piranje. Aljosa je ujel 5 rib jaz pa celo 4. Od tega sem morala 2 izpustit, drugi dve piranji pa smo pri kosilu pojedli. Od ostalih clanov "odprave" je imela najvec srece najmlajsa hcerka v druzini, ki je ujela menda 7 ali 8 rib.

Izlet se je res zelo izplacal. Ugotovila sva, da v mestu zapraviva vec denarja na dan kot pa je stal dan z agencijo. Videli smo vse kar so obljubljali (kljub reklu "todo es posibile nada seguro" - vse je mozno nic sigurno) imeli smo odlicno hrano in se neverjetno sreco z vremenom (v Rurrenabaqu je vse dni dezevalo in ze 1 teden ni vzletelo nobeno letalo).

Se fotke:

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/RurrenabaquePampas1RioYacuma131562008

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/RurrenabaquePampas2RioYacuma131562008

Kulturne razlike

Kljub veliki pripravljenosti na nove stvari je prislo do kaksnih nerodnih situacij, ko necesa res nisi mogel pojesti (kljub temu da si hotel biti vljuden) ali pa nisi mogel dojeti, ker so bile tako cudne za nase razmere.
Kljub okusni hrani njihove juhe res niso bile najbolj uzitne. Najhujsa je bila tista iz kravjih "parkljev". V velikem loncu so jih kuhali 2 cela dneva dokler da so se spremenili v neko zelatinasto stvar. Res pri najboljsi volji nobeden od prostovljcev ni mogel pogoltniti tega. Sledili sta se juha iz kurjih krempljev in ribjih glav (ta je bila se najbolj normalna). Vsem domacinom so bile te juhe zelo okusne in so jih vsakic pojedli z uzitkom.
Ker sem dosti pomagala kuhati sem se veckrat tudi pogovarjala z zenskami in o njihovem zivljenju. Najhuje je bilo, ce so mi pripovedovale kaj zame "cudnega" in sem se morala delati, da je normalno. Maribel mi je razlozila pri katerih letih punce v Boliviji rojevajo. Ona je prvega otroka rodila pri 15 (kar normalno) njena tasca pa je rodila njenega moza pri 12 (wtf. moja sestra bo stara 14 pa je se otrok). Torej tasca postala babica pri 30, pri teh letih veliko zensk v Sloveniji rodi sele prvega otroka.
Najhujse v vasi je, da nimajo colna s katerim bi prisli v primeru nujne pomoci do zdravnika in niti denarja za dolocena zdravila. Tako si sami pomagajo na razlicne nacine, nekateri od teh so res vse prej kot higienski. Recimo parazite v kozi si zdravijo z kislino od baterije. Najhuje od vsega pa mi je bilo, ko mi je zena od Emilia Gladis pripovedovala, da jo zelo boli zob in da je sla ponoci 4x lulat in si usta razkuzila z urinom. Menda ji je oce povedal, da to pomaga in tudi sama je rekla, da je potem lahko koncno zaspala. V tem primeru mislim, da nisem mogla skriti izbuljenih oci in odprtih ust:)

Rurrenabaque, Torewa

Lepo pozdravljeni spet vsi! Po slabem mesecu tavanja po dzungli uradno objavljava, da sva prezivela najino zivljenje sredi tropskih gozdov Amazonskega nizavja. Bila je super izkusnja, kaj vec v nadaljevanju...;)

Pot iz La Paza v Rurrenabaque

Z avtobusom sva se spustila po prenovljeni najnevarnejsi cesti na svetu. Kljub prenovi ceste, je slo vcasih bolj na tesno ob prepadu. Celih 20 ur voznje smo vozili po levi strani ceste, saj je bil prepad na nasi levi strani in je nas voznik imel boljsi pregled na levi del ceste, kjer so bili prepadi. V 20 urah voznje smo sli prakticno cez vse klimatske pasove na zemlji. Od subpolarnih nad La Pazom, kjer smo se peljali le nekaj sto metrov pod ledeniki, do vmesnih Yungasov, kjer je neprestano megla in je obmocje v Boliviji, kjer dobro uspeva koka in pridelajo najvec kokaina. Tako se clovek ne cudi oziroma takoj sklepa od kje je prisla razkosna vila sredi pragozdov Yungasa. Ponoci smo z avtobusom preckali savane in zjutraj prispeli v tropski Rurrenabaque na reki Beni.

Pot iz Rurrenabaque-a v Torewo

Tudi pot iz Rurre-ja (Rurrenabaqu tukaj vsi recejo tako, ker je pac predolgo ime) po reki Beni je bila dolga. Vmes se nam je celo pokvaril motor na colnu, tako da smo se morali vrniti nazaj v Rurre in se isti dan odpluli proti Torewi. Ni nam uspelo in smo prespali kar v postojanki cuvajke na vstopu v Nacionalni park Madidi.


Naslednji dan smo zelo zgodaj krenili naprej in se po treh urah voznje prispeli do odcepa od reke Beni. Od te tocke naprej smo morali coln porivati, ker je bilo v tej reki, sploh ob brzicah, premalo vode za nas coln. Nekako smo le prispeli do "pristanisca" v Torewi, kjer sva imela se pol ure hoje do vasi.

Torej nama je le pot iz La Paza v Torewo vzela bore 4 dni.

Torewa

V skupnosti Torewa v Amazonskem nizavju sva prezivela skoraj cel mesec.

Zivljenje v skupnosti

Torewa je skupnost priblizno 5 druzin. Midva sva s skupaj z Willom (anglezom, s katerim sva skupaj pripotovala v Torewo) zivela pri 8 clanski druzini. Na zivljenje brez elektrike ter tekoce vode sva se hitro navadila. Najbolj so naju motili insekti, sploh majhne pescene muhe (sandfly), proti katerim ne ucinkuje noben repelent (vsaj tako se nama zdi:) ). Vseeno sva se pocutila v najinem sotoru pred insekti kar varna (dokler nisva en dan odkrila mravljisca v najinem sotoru:) ). Najboljsa zascita, ko nisi v sotoru, so tako kljub vrocini dolge hlace in dolga majica. Ze po enem tednu bivanja so naju napadli mikroskopski pajki, ki zivijo v visoki travi in se naselijo v tvoje obleke. Predvsem moje noge so izgledale cisto razjedane, kako je srbelo se pa ne da opisati z besedami. Kljub mnozici jaguarjev, divjih prasicev, kac, tarantel in drugih vecjih bitij nisva bila nikoli ogrozena, saj zivali vecinoma grejo stran od cloveka. S sosedo tarantelo (zivela je 2 m od najinega sotora), ki smo ji dali tudi ime Micka smo imeli povsem dobre medsosedske odnose:)

Pili smo prekuhano recno vodo. V isti reki smo se tudi umivali in prali obleke, vodo iz te reke pa smo uporabljali tudi za pranje posode. Tega, da vseskozi pijes nekoliko rjavo vodo, polno delcev in z okusom po ognju (zaradi prekuhavanja na ognju), sva se hitro navadila.


Jedli smo zelo okusno hrano. Vsak obrok je bil kuhan, sploh zajtrki so bili za nase razmere prav kraljevski (z rizem, mesom ali ribo, veliko zelenjave...). Skoraj pri vsakem obroku smo jedli riz, zraven pa ali ribo ali pa meso divjih prasicev, ki so jih moski v vasi tako radi lovili. Poizkusila sva veliko novih vrst zelenjave, sadezev in jedi, kot naprimer yucco (uporabljajo veliko, je neka krompirju podobna zelenjava z okusom po kuhanem kostanju), platano (tudi uporabljajo skoraj pri vsakem obroku; podobno banani, samo vecja, pecena ima podoben okus kot pomfri). Najbolj je bilo zanimivo, da smo lahko jedli sadeze iz drevesa, ki jih pri nas lahko kupis le v najboljsih supermarketih ali pa se v teh ne. Najbolj smo se najedali s pomelom, ki nam ga je pomagal priskrbeti 12 letni fant Jamir, ki je plezal po drevesih boljse ko opica. Poleg tega smo imeli tudi obdobje sveze papaje, kokosovega mleka, lim (agrum, ki nima kaj dosti okusa), banan. Vsak dan si si na drevo sel iskati limono, da si pripravil limonado, da si izboljsal okus "ognjene vode". Poskusili smo tudi svezi kakao (bele sladke kroglice, ki jih lizes, ne smes pa jih pogoltniti), cez kaksen teden pa smo pripravili tudi svezo vroco cokolado iz njega. V naravi pa je tudi mogoce videti drevesca kave.
Sveza kava iz drevesa v naravi:


Ce je bilo pomankanje sladkorja prehudo si lahko odsekal sladkorni trs in ga prezvecil. Poizkusili smo tudi Mataku, ki je bil meni osebno zelo dober (okus ima podoben kot avokado, samo ni tako masten). Kdor ni bil zadovoljen samo s sadjem in zelenjavo je moral vzeti pusko in si uloviti divjega prasica ali pa trnke in si uloviti ribo. V gozdu in v reki je toliko zivali, da je vcasih lazje ujeti ribo kot dobiti pomelo z drevesa polnega agresivnih mravelj.

Delo je v skupnosti strogo deljeno na moska in zenska dela. Zenske so vecinoma po cele dneve v kuhinji, saj je potrebno skuhati 3 kuhane obroke za veliko stevilo ljudi. Vmes pomivajo posodo ali pa perilo, ce pa jim ostane se kaj casa se ukvarjajo z otroci.


Moski opravljajo vsa ostala dela (poredvsem fizicna). Najpomembnejsi pripomocek je maceto, s katero se v tropskem gozdu da narediti cudeze, ter seveda puska za lov in trnki. Lahko bi splosno rekli, da so moski lovci in ribici, zenske pa perejo in kuhajo:).

Poleg rastlin ki se jih da nabrati v gozdu imajo ogromna polja riza, ki ga tudi prodajajo. Gojijo pa se vse mogoce stvari araside, lubenice, paradiznik, redkvice (2x vecje od nasih) in povsod so nasadi banan in platan. Njihova polja so dejansko nekaksne praznine sredi gozda, ki so jih posekali in pozgali. Zanimivo je, da nimajo sezonskega sajenja (razen riz, ki najbolj uspeva v dezevni dobi) ampak pac posadijo nekaj ko se jim zazdi da bi potrebovali, saj je vse leto toplo in dovolj namoceno.

V vasi imajo celo solo, kar je v teh skupnostih privilegij, saj marsikje otroci nimajo niti moznosti iti v solo. Kljub temu je sistem v soli precej precej drugacen kot pri nas. V soli dela "ucitelj" ki ni placan ampak je samo dobra dusica in hoce pomagati otrokom. Uporabljajo knjige, ki so jih pobrali iz smeti. Vsa oprema sole je en zemljevid sveta in rocno narisan zemljevid regij v Boliviji, majhna tabla, ki sta jo kupili prostovoljki in leseno ravnilo. Ucitelju je obcasno pomagala Nizozemka Hester, ki ni imela kaj dosti pojma o ucenju in vedno obupala po 15 minutah, ce si otroci niso kaj zapomnili. Tudi Jasmina je priskocila na pomoc 2X, vendar ji tudi ni kaj prevec uspelo narediti. Od otrok, ki trenutno obiskujejo solo (4 otroci) zna samo 7 letna puncka Anai brati in zelo slabo pisati. Njena 9 letna teta Kati ne zna brati in nekaj malega pisati. Poleg njiju sta v soli se dva otroka, ki pred dobrim mesecem nista niti govorila. Jasmino sta dokaj hitro vzljubila in ji zaupala zato se ju je trudila tudi kaj nauciti. Zal ji v treh urah ni uspelo ju nauciti steti do 5 (tudi ucitelj se je s tem ukvarjal ze nekaj tednov) in je ugotovila, da je njeno didakticno znanje preslabo, da bi ju kaj naucila in kulturna razlika prevelika.

Najino delo v skupnosti

No pa preidimo k bistvu najinega obiska skupnosti za en mesec. Ze po parih dneh po prihodu v skupnost sva ugotovila, da je njihov nacrt o ekoturisticnemu projektu na njihovem obmocju se bolj v povojih in da ne vedo dejansko kaj hocejo in kako bodo do teh ciljev prisli.

Tako smo prvi teden le pomagali graditi dve novi hisi za domacine (pokrivati strehe). Imajo posebno metodo, kako narediti strehe nepremocne iz enostavnih materialov. Uporabljajo nenaksne dolge liste ene izmed palm, ki jih prej nekaj tednov susijo. Nato te liste povezujejo z nekaksnimi vrvmi iz posebne vrste tropskih ovijalk, ki jih lahko z maceto odsekas v gozdu, ce ves kje:).


V prvem tednu sva dobila idejo, da bi ustvarila nekaksen turisticni zemljevid obmocja, z vsemi rekami, potmi, naseljem in zanimivih drevesih in obmocjih pogostega opazanja zivali.

Hitro sva ugotovila, da bo izdelava vsaj malo natancnega zemljevida velik izziv. Bila sva brez vseh pripomockov, vendar sva nekako improvizirala z metodami merjenja razdalj. Za merjenje razdalj sva tako uporabljala staro kolo (stela vrtljaje), metodo razmerij z palcem in palico dalec stran ter najpogosteje korake. Za smeri neba pa sva uporabljala kompas, ki nama ga je posodil "sef" vasi Emilio. Najvecji izziv je bilo kartirati reke. Po prvi reki sva korakala v skornjih. Kasneje so nama rekli, da je bilo zelo nespametno, saj sva tvegala, da bi nama velika riba v obliki skata (ki smo jo enkrat na ribarjenju celo ujeli) skozi skornje z velikimi kavlji na njenem repu razmesarila noge:). Kljub temu nama ni uspelo dobro kartirati saj je bila reka ponekod pregloboka (plavati v reki pa sploh ni priporocljivo zaradi smrtno strupenih kac), tako sva se morala z maceto prebijati skozi zelo gost gozd ob reki. Kartirati drugo reko je bil se vecji izziv, saj je bila globlja. Najprej sem se odpravil z Willom v majhnem colnicku, vendar sva bila pretezka in sva veckrat utonila, nato sem poizkusil z Jamirjem (12 letnim fantom) in z njem sva prisla kar dalec (ceprav sva tudi midva utonila). Videla sva povsem sveze stopinje jaguarja na obmocju, kjer je ravno pred kratkim preckala velika creda divjih prasicev. Odpravila sva se malo v gozd vendar sva ugotovila, da je prenevarno, saj je bil jaguar v radiju 100m, midva pa neoborozena, tako da sva zbezala nazaj v colnicek.

Najvecja dogodivscina je bila 3 dnevni treking na obmocje, kamor skupnost zeli voditi turiste. Prvi dan smo cel dan hodili in zvecer scistili obmocje za ribarjenje in kamping za turiste. Zvecer smo sli ribarit za vecerjo in takrat se mi je nasmehnila sreca ali pac pokazalo znanje, kakor zelite;). Ujel sem ogromno, 30kg ribo, ki je bila tako mocna, da mi je skoraj razrezala prste (vseeno upam, da mi bo za spomin ostala vsaj majhna brazgotina hehe ).


Riba je bila dovolj, da smo se najedli za vecerjo in zajtrk za 5 ljudi, pa se je ostalo. Naslednji dan smo nadaljevali s ciscenjem poti za turiste, nato smo nasli obmocje, kjer bo kamping za turiste in ga oznacili. Nato smo se vrnili nazaj v prejsnji kamp, se enkrat prespali sredi dzungle in se naslednji dan vrnili nazaj. Pot in mesta za kamping za turiste sva pridno kartirala za najino karto. Na najin koncni produkt, turisticno karto obmocja, sva bilo zelo ponosna, saj je bilo v njo vlozenega ogromno truda.

En dan so se domacini odlocili, da bodo zaceli graditi hise za turiste, vendar zvecer po celem dnevu dela ni bilo zgrajeno nic.

Rastline in zivali na obmocju

Prvi teden sva se vedno vsak insekt, ki sva zagledala proglasila za prvic videnega, se pravi lahko sklepate, da biodiverzitete med insekti ne primanjkuje. No, nenazadnje sva zivela na obmocju na zemlji z najvecjo biodiverziteto. Sledijo ptici, ki so res povsod, vseh barv in zvokov. Najbolj zanimivi so njihovi zvoki. En ptic se oglasa kot kaplja kot pade v vodo, drugi kot budilka, tretji kot da bi moski zvizgal za hudo zensko na cesti, cetrti z nekaksno drugo melodijo, peti identicno tako kot bi zvizgal moj oce (tako da sem vedno mislil da me od nekje klice:) ) itd. Najbolj glasni so veliki papagaji, ki so vsako jutro in vecer leteli naokoli. Ti se res nenormalno derejo (kot da bi se neprestanoma kregali med seboj) in sploh mi ne pade na pamet, da bi imel kdaj doma papagaja. Splosno pticji zvoki pomirjajo in je cisto drugace kot nenehni zvoki motorjev v mestih.

Mravelj je tudi tisoc in ena vrsta, vecina jih zelo bolece ugrizne. Najvecja mravlja je buna (bullet ant), velika priblizno 4-5cm. Nekje sem prebral, da je najvecja mravlja na svetu. Ce te napade vecje stevilo teh, lahko umres. Ce te pici ena pa samo 24 ur lezis v nenormalnih bolecinah. Videla sva jih nekaj, na sreco naju ni nobena picila. Najbolj agresivne so rdece mravlje, ki so me veckrat popikale (njihovi piki sicer zelo bolijo, vendar ze po pol ure ne cutis vec strupa), najbolj zanimive pa so verjetno mravlje, ki sekajo liste. Njihove dolge in siroke poti izgledajo res nekaj posebnega, saj vsaka nosi velik zelen list, tla na tem delu dzungle pa izgledajo zelo zeleno in premikajoce (zelo zanimivo:) ).

Vsak vecer sva videla tarantele (se posebej ze zgoraj omenjeno Micko, ki je vsako noc prezala na robu svoje luknje na mimohodece zuzelke), enkrat tudi podnevi. Tudi ostalih pajkov ni bilo pomanjkanja.

Zdaj pa preidimo k redkejse videnim zivalim. Nekajkrat sva videla divje prasice (chancho), ki jih domacini lovijo za meso. Baje znajo biti v vecjih skupinah precej pogumni in tudi napadejo cloveka. V tem primeru moras teci na najblizje drevo. Slisal sem veliko zgodb o smrti ljudi ali odgriznjenih ritih, ker se clovek ni povzpel dovolj visoko na drevo. Veckrat sva videla opice, vendar nikoli zelo dobro. Eno noc naj bi jo Will celo videl v nasi hisi (vendar mu se vedno cisto ne verjameva:) ) Videla sva kuscarje, zelve, netopirje, majhnega medveda, podgane, veverico, gigantskega polza, Capybare (nekim prasicem podobnim zivalim)...


V gozdu naj bi bilo veliko pum in jaguarjev, ki so najvecje macke v amerikah (tehtajo tudi do 200kg). Enkrat nas je eden izmed njih celo zasledoval, vendar ga nisva videla. Zal nisva nikoli videla tapirjev, ki so ogromne nocne zivali (vecje od konjev).
Videla sva seveda (in pojedla:) ) tudi veliko razlicnih vrst rib. Dostikrat sva videla piranhe (rumene, kar velike), ogromne catfishe (ne vem kako je v slo), zanimivi so bili tudi ze zograj omenjene ribe podobne skatom.

V okoliskih gozdovih je ogromno vrst zanimivih rastlin. Pravijo da gozdovi v nacionalnem parku Madidi hodijo in ko clovek hodi po dzungli ima res tak obcutek, saj se na spodnjem delu debla deblo razdeli na veliko stevilo vej (tako naj bi drevo iskalo najboljso svetlobo in se dejansko lahko prestavilo kaksen meter vstran). Videla sva nekaj res ogromnih dreves (v enem so ziveli netopirji), cedre, veliko vrst palm, bambusom podobne rastline (povsod ob rekah) in veliko razlicnih vrst ovijalk (najbolj zanimiva je bila tista v obliki verige).


Pila sva vodo iz debelih lesenih ovijalk (clovek mora vedeti katero ovijalko mora presekati, saj iz nekaterih ovijalk pritece strupena voda), ter se gugala in spuscala v stilu Tarzana, kar je bilo zelo zabavno;). Dostikrat smo nabirali Chonte, ki so nekaksni orescki v katerih se pogosto nahajajo crvi, ki smo jih uporabljali za zacetne vabe pri ribarjenju. Iz chont sva tudi izdelovala prstane. Pokazali so nam drevo "majo". Iz oreskov tega drevesa lahko dobis naravno sladko mleko. Videla in nabrala sva tudi ogromno ostalih zanimivih oresckov.

Na koncu lahko povzamem, da je bila res nepozabna izkusnja. Upava, da bo najina pomoc vsaj malo pomagala skupnosti. V proces merjenja obmocja in izdelavo zemljevida (vse z zelo pomanjkljivimi pripomocki) sva vlozila res veliko truda in upava, da ga bodo vsaj nekako izkoristili (zdaj recimo vedo tocno kje so locirane zanimive tocke za turiste, fotokopije bi lahko dajali tudi turistom za orientacijo in spomin...).

Najino delo:
In koncni izdelek:


Glede projekta ekoturizma na obmocju meniva, da skupnost se niti najmanj ni pripravljena. Ce jim projetka ne bo uspelo speljati, imajo alternativo v gojenju in prodaji naravnega kakava (ki je nekoliko drazji). V prihodnosti naj bi posekali in pozgali kar velike povrsine gozda v okolici vasi za kakavova polja.

Lahko bi pisal se ure in ure ampak bi postalo pocasi dogocasno. Veliko se da razbrati tudi iz najinih fotoalbumov iz Torewe:

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/YungasRurrenabaqueTorewa
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/Torewa
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/Torewa2

Adios iz Rurrenabaqua!

POTOSI IN LA PAZ

V Potosi sva prispela ob 3.oo zjutraj in poskusala dobitit prenocisce. Na koncu se naju je le usmilila starka in nama temu primerno zaracunala. Poleg visoke cene se je se zlagala, da je topla voda, zato sva se odlocila, da jo kaznujeva tako da greva takoj zjutraj v drug hostel. S ponujanjem cenejse sobe je bila zelo vztrajna in nakoncu smo prisli ze na 1/4 cene iz prejsnjega vecera, vendar se nisva dala, ker sva se odlocila, da se morajo Bolivijci koncno nauciti govoriti resnico:) Drug hostel je bil precej boljsi, s toplo vodo in internetom, seveda pa ni slo brez manjsega natega saj so naju stlacili v sobo z samo eno prosto posteljo (placala sva seveda za dve).

Najprej sva se odpravila na razgledno tocko v mestu, od koder sva lepo videla mesto s kolonialno arhitekturo, najbolj znani so leseni balkoni v ozadju pa Cerro Rico (bogati hrib), zaradi katerega je bil Potosi eden izmed najvecjih mest v 16-17. stol. Spanci so "pridobili" toliko srebra, da bi baje lahko zgradili srebren most do Spanije in bi cez se vedno nesli srebro. Pri tem so seveda izkoristili za poceni delovno silo vse od indijancev pa do crncev. V groznih pogojih, namrec iz rudnika ljudje niso sli do 4 mesece, je umrlo 8 milijonov ljudi. Danes v mestu ne vidis crnca, kljub temu da so delali tam, se tistih nekaj ki je prezivelo so se odselili v obmocje yungasa, ker so zivljenjski pogoji malcek preostri za Africane (4060m n.v. najvisje mesto na svetu). Po ogledu trznice, kosilu ter popoldanskem pocitku sva si ogledala se muzej kovancev. V njem je bilo vse od kovancev, kako so jih izdelovali in drugih srebrnih izdelkov. Ter po Bolivijsko nekaj naumesnih eksponatov, kot je tiskalni stroj in okoli 100 razlicnih naftnih derivatov, ki jim jih je darovala Cochabamba:) Najbolj naju je fasciniral ogromen vijolicen kristal bolivianita. Zal nimava fotografij, ker sva bila prevec skrt, da bi placala se za fotic posebej. V muzeju pa hranijo tudi nekaj slik anonimnih avtorjev, nabolj znana je slika Cerra Rica in Marije upodobljene v njem kot Qechuanske Pachamame. Ne bom prevec razlagala, ce kaksnega umetnostnega zgodovinarja zanimajo podrobnosti naj vprasa:)
Zvecer sva sla v restavracijo, kjer naj bi imeli zivo glasbo, zal iz tega ni bilo nic ker ni glñavna sazona, sva pa vseeno poskusila lamin zrezek.
Naslednji dan sva se odpravila z vodicem Reinaldom na izlet okoli lagun Kari Kari. Najvecje presenecenje (vsaj zame) je bilo, da ne gremo na ogled lagun Kari Kari ampak se mislimo povzpeti na goro visoko 5000 m. Mislim, da ce bi to vedela prej me ne bi kdo preprical v ta podvig. Ampak vodic je bil zelo prijazen, prinesel nama je veliko hrane in sokcev v vrecki (s katerimi sem tudi postala zasvojena) in kar naprej naju je spraseval: “Todo bien?" In vsak njegov stavek se je zacel z “yes my friend”. Predvsem pa sem koncno dojela dobesedni pomen besede, da si “high”. Res na tej visini imas obcutek kot, da si ves cas zadet, vrti se ti in cisto pocasi se lahko premikas. Za vsak korak in dih, ki ga naredis pa kar cutis v pljucih, ki so se seveda ze naucila spansko kako kricijo “mas mas oxigeno”:) Ampak na koncu mi je le ratalo in Reinaldo je rekel Aljosatu, da bo imel zelo mocno zeno:) Aja ce koga zanima zakaj si nisem stvari olajsala z zvecenjem kokinih listov je to zato, ker jih ne znam zvecit, ker vse pozrem. Druga stvar pa je, da so v kombinaciji s pepelom, ki naj bi pospesil delovanje tako neznosnega okusa, da se mi je zdelo, da bi se se celo z olivo dalo popraviti okus (pa sem mislila, da je oliva najbolj ogabna stvar na svetu). Naucila sva se tudi nakaj qecuanscine, vendar se ne spomnim kaj dosti vec:(
Naslednji dan naju je cakal se veleznani rudnik. Tudi to bi se enkrat pomislila ce grem, ce bi vedela kaj me caka, ampak mislim, da je bilo malo zdravo videti kje ubogi ljudje vse delajo. Drugace je stvar zelo turisticno zastavljena, najprej te poberejo v hostlu, potem se opremis v pravega rudarja, nato gres na rudarski market kupiti nekaj daril za rudarje (sladke pijace, dinamit, kokine liste in cigarete) potem si ogledas kako vredne minerale locijo od navadnih kamnov in koncno prispes v rudnik. Preden vstopis poskusis tudi njihovo priljubljeno pijaco 96% alkohol. Brez komentarja! Hvala bogu prej izhlapi, ko pa ga pogoltnes. Samo smo ugotovili, da itak to mesajo z drugo pijaco tako da na koncu ni tako hudo. Pred rudnikom smo videli se ostanke krvi vse okoli, ker imajo rudarji 3 sobote v maju nekaksno zabavo in darujejo kri lame gori (Cerro rico ali Somah Orrko), da bi imeli vec srece v rudniku. Namrec ce gora vzame kri lame, ne bo vzela krvi cloveka. Nekaj turistov je imelo tudi sreco videti ta obicaj in nekaterim je bilo samo ob misli na to slabo:) Koncno smo zaceli hoditi v rudnik, najprej je bil tunel kar vredu si lahko hodil sklonjen, kar hitro pa smo se morali plaziti po kolenih. Poleg praha teme in ozkega tunela in kar naprej vohas arzen in drugo sranje, ki ti gre direkt v pljuca. Prav zaradi silikoze pljuc umre vecina rudarjev ze pri 50. Rudnik je dalec od tega, da bi bil urejen za ogled tako kot v Evropi. Poleg tega v rovih delajo tudi rudarji s katerimi se lahko pogovarjas (vecina jih zal ne govori niti spansko, ampak samo qecuansko. Skoraj vsa dela se delajo se tako kot v kolonialnem casu, na roko. Rudarji cel dan ko so v rudniku nic ne jejo, ampak samo zvecijo kokine liste. V rudniku zacnejo delati otroci stari 8 let, vendar imajo lazja dela. Sli smo samo do 3 stopnje, obstaja pa jih 11. V rudniku je tudi nekaksen muzej, kjer lahgko vidis tudi vraga (TIO), ki je bele barve, kosmat in kadi cigarete s filtrom - evropejec:) Zunaj rudnika so nam se demonstrirali eksplozijo dinamita, ki je bila kar mocna.
V mestu sva si ogledala se samostan Karmelink, ki je imal veliko bogatih stvari, ki so jih darovali starsi deklet, ki so sla v samostan. Rezim pri teh nunah je bil zelo strog, govorile so lahko samo 2 uri na dan, 7x na dan so molile in niso imele nobenega stika z zunanjim svetom. Celo stvari, ki so jih dajale zupniku so sle preko posebnih vrtecih vrat, da ga niso niti slisale niti videle. Tudi med maso so spremljale za resetko in crno zaveso.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/UyuniPotosi912508

Naslednje jutro sva prispela v La Paz. Ze iz avtobusa sva videla, da je zrak na vrhu mesta res slabsi od tistega pri dnu. Prav zaradi tega (tudi v Potosiju je tako) zivijo bogatejsi ljudje na dnu mesta revnejsi pa na vrhu. Mesta si se nisva kaj dosti ogledala, ker imava druge stvari za urediti, edini turisticni ogled je bil razgled na celo mesto. Drugace pa sva se ze dogovorila, da prideva jutri zvecer v Rurrenabaque, kjer bova delala. Urediti pa sva si morala tudi turisticno vizo, ker zivi dusi nisva mogla dopovedati, da bi morala imeti dovoljen vstop v drzavo brez vize 90 dni in ne 30. Mislim, da jim v Boliviji ni cisto jasno kje je Slovenija kaj sele da je v EU. Najbolj smesno je bilo, da tetka na posti ni nasla Slovenije v Evropi, ker je imela na seznamu se Jugoslavijo. Sej ni hudega ene 20 let za casom so. Drugace pa je La Paz cisto kaoticno mesto z prometom, ki ga usmerjajo policisti in mini kombiji iz katerih se kar naprej derejo ljudje kam grejo. Aljosa je vceraj ugotovil, da ce se mi vse zmenimo preko interneta se pa v La paz definitivno vse zmenijo na ulici, ko se derejo eden cez drugega.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/LaPaz1314508

Cez en mesec se vrneva iz dzungle. Ce vas kaj zanima o tem si lahko pogledate na tej strani www.torewa.com .

Tupiza, JV Bolivija, Uyuni

Koncno sva v Boliviji, skupaj s Paragvajem najrevnejsi in predvsem najcenejsi drzavi v J Ameriki. Zaenkrat nama je Bolivija vsec, ceprav nama nista vsec dve stvari, malo neokusna hrana v primerjavi z Argentino in to, da se cene za isto stvar spreminjajo iz ure v uro in da so cene za naju malo drugacne (precej drazje) kot za lokalno prebivalstvo. Se pa da priti zelo poceni skozi, ce imas sreco, tako sem danes recimo kupil novo zobno scetko za 40 centov, pa se jedla sva dve kosili (juha, glavna jed, sladica) za malo vec kot 1,5€.

No pa pojdimo lepo po vrsti...
Iz Argentine sva se se enkrat, tokrat z busom odpeljala skozi barvito Qebrado de Humahuaco. La Quiaca, sestrsko mesto Bolivijskega Villazona je imelo ze malo kaoticni pridih. Mejo sva morala preckati pes, saj med drzavama ni javne prometne povezave. Bilo je zelo smesno, ko sva pes vstopila v novo drzavo in v novo mesto. V Villazonu sva na ulicah ze opazovala zenske v tradicionalnih oblekah (Cholah). Prehodila sva pol mesta do zelezniske postaje in srecno ujela vlak v Tupizo. Ta vlak je najbolj luksuzno prevozno sredstvo v Boliviji. Zvecer v Tupizi je bilo zelo zanimivo, saj je celotno mesto ena velika trznica in se tisto malo trgovinic kar je seveda nima cen.
V Tupizi sva ostala 2 dni. Ker je v okolici Tupize veliko stevilo zanimivih kanjonov, sva se odlocila, da jih razisceva s konji. Jahala sva 5 ur in bilo je zelo zanimivo, saj sva oba prvic jahala konja. Ogledala sva si kanjone razlicnih erozijskih oblik (najbolj zanimiva je bila Valle de los Machos, kjer so iz kanjona strleli ogromni penisi), nad nama pa so leteli ogromni orlom podobni ptici. Kljub Jasmininim bolecinam v riti nama ni bilo zal;)

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/JujuyTupiza3552008

Naslednji dan sva se odpravila z agencijo na 4 dnevno ekskurzijo z dzipi proti skrajnemu JV Bolivije in nato proti Uyuniju.
JV konec Bolivije je znan po vulkanskih pokrajinah, redki poselitvi (ogromna prazna obmocja), barvitih jezerih, polnih mineralov, alg in flamingov, razlicnih erozijskih puscavskih oblik ter seveda najvecje slane ravnine na svetu - Salar de Uyuni. Vseskozi smo se z dzipi gibali med 4000 in 5000m. Na zacetku je bilo tezko, ker nisva bila navajena ekstremnega mraza (v nasih skromnih bivaliscih ni bilo ogrevanja, T pa so se ponoci spustile globoko pod 0 stopinj celzija, ker so bile reke zjutraj globoko zmrznjene:) ) in pomanjkanja kisika (ja, zal nismo s sabo imeli kisikovih bomb;) ). Zadnje dneve pa je bilo lazje, saj nisva vec toliko cutila pomanjkanja kisika, mrzlo je bilo pa se vedno kot v najboljsih zmrzovalnikih.

Najin 4-dnevni tour je izgledal priblizno tako:
Na zacetku smo si ogledali globoke kanjone zanimivih erozijskih oblik, nato tipicne predkolonialne vasi, pokrite z slamo, kjer smo prespali. Naslednji dan smo se peljali skozi ogromno zamrznjenih rek med neskoncno llamami. Obiskali smo t.i. Bolivijski Machu Pichu (na visini priblizno 4500m). To so ostanki mesta, ki je vzcvetelo zaradi bliznjih nahajalisc zlata, vendar je kasneje propadlo, ko je zlata zmanjkalo. Prebivalci so se hoteli vrniti, vendar so se bali zlih demonov, ki naj bi jih z kopanjem zlata prebivalci spodili ven. Ker so se v mestu stalno pojavljale cudne stvari (zvoki), so se z mesta preselili se zadnji prebivalci. Ugotovila sva da so cudni zvoki verjetno prihajali od vulkana ob katerem lezi zapusceno mesto. Nato smo se zaceli vzpenjati se visje, do prelaza visokega 4855m, kjer se nam je odprl pogled na rumeno laguno. Pot smo nadaljevali proti skrajnem JV delu Bolivije, kjer smo se okopali v termalnih izvirih. Skozi Dalijevo puscavo (sredi puscave stojijo kot nekaksni kipi ostanki okamenele lave) smo se nato pripeljali do lagune Verde. To je zelo strupena laguna zelene barve (zelena je zaradi arzena). Nad laguno se dviguje vulkan Licancabur, kjer je NASA ugotovila, da je obmocje na Zemlji, ki je najbolj podobno Marsu (podnevi je vroce, ponoci zelo mrzlo, strupeno, brez zivljenja), zato veliko raziskujejo obmocje. Po ogledu lagune Verde smo se obrnili proti S in se najprej ustavili v puscavi, ki je bila polna zanimivih erozijskih oblik. Celotno obmocje na poti je bilo vulkansko preoblikovano in neprestano sva videvala vulkanske kraterje, nekateri so izgledali, kot da bi cez njih polil celo paleto barv. Naslednji postanek je bil na najbolj vulkansko aktivnem delu Bolivije, na polju polnem blatnih vulkanov, fumarol in celo gejzirjev. Celotno gejzirsko polje se nahaja kar na 5000m, kar je bila do takrat najvisja tocka kar sva kadarkoli bila! Polje je zelo zanimiva zadeva in zelo smrdeca:). Naslednji dan smo si ogledali Laguno Colorado, ki je rdece, pravzaprav krvave barve. Tudi tu so termalni izviri in v blizini njih (ker tam voda pac ne zmrzne) se z rdecimi algami prehranjuje ogromno flamingov. Pot smo nadaljevali mimo sedmih zanimivih lagun in se na koncu dneva nastanili v hotelu, kjer so bile sobe iz soli. Nasldnji dan smo se zgodaj odpeljali na Salar de Uyuni, kjer smo si ogledali soncni vzhod. Salar de Uyuni je popolnoma ravna, bela in slana puscava, ostanek jezerskega dna ogromnega jezera. Povrsino ima kot polovica Slovenije. Sredi bele ravnine se nahajajo posamezni otoki, polni kaktusov (in turistov - na splosno je Salar poln turistov in dzipov:( ). Na Salarju smo si gledali tudi ocesa Salarja. To so majhne luknje polne vode, skozi katere neprestano prihaja zrak v obliki mehurjev (temu pravijo dihanje Salarja, saj ta zrak, ujet pod soljo pride od zelo dalec). Na koncu smo si ogledali se slani hotel (zgrajen popolnoma cel iz soli, razen kopalnic seveda), pridobivanje soli ter t.i. pokopalisce starih lokomotiv pri Uyuniju.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/JVBolivija6952008
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/Uyuni952008

Lep pozdrav iz La Paza in se slisimo kmalu.

Jujuy, Purmamarca in Humahuaca

KOMEDIJA ZMESNJAV

Torej, cepiva za malarijo sevedno ni. Problem vsega iskanja in nesporazumov sta bili predvsem dve stvari, v bistvu ena sama, da nimava pojma o spanscini.

1. VACUNA ni samo cepivo, ampak pomeni splosno vsa zdravila.

2. MALARIJA je cudno podoben izraz AMARILLA. Oziroma ANTIMALARIKI in ANTIAMARILIKA je za naju pac nekaj casa pomenilo isto. Vsi torej vsi so sklepali, da za prehod meje v Bolivijo potrebujeva cepivo proti rumeni mrzlici-fiebra amarilla. In ker jih midva nisva dobro razumela sva vedno rekla, da to potrebujeva. Sicer sem kar nekaj ljudem pokazala mojo ze obstojeco rumeno knjizico, vendar so jo videli prvic v zivljenju.
Na koncu sva le uspela dobiti tablete (zastonj) in sva jih ze zacela jesti, tako da ce se bodo zaceli pojavljati kaksne cudne objave imajo mogoce kaksne stranske ucinke.

V Jujuyu sva zopet najela avto. Seveda brez zapletov tudi tokratni slo. Eno uro sva iskala gospodica Klavdija, ki naj nama bi dostavil avto. On naju je cakal pred HOTELOM intenational na PLAZI San Martin, midva pa njega pred HOSTLOM intenational na ULICI San Martin. Koncno sva se v vecernih urah odpravila v Purmamarco, kjer sva prenocila. Sele naslednji dan sva lahko videla ta famozni hrib sedmih barv v dnevni svetlobi, res je nekaj posebnega.

Nato sva se po po ovinkih vzpela na 4170m (kar redek zrak) in se spustila za nekaj metrov do Salinas Grandes. Poleg naju je bilo tam kar nekaj obiskovalcev in delavci, ki so pridobivali sol. Delavci sami niso bili prevec navduseni nad naso prisotnostjo (glede na to kako so popolnoma pokriti zaradi mocnega sonca in da jedelo fizicno naporno je to povsem razumljivo). Seveda si je Aljosa dovolil celo enega fotografirati,

hvala bogu je samo krical na naju, lahko bi naju napadels krampom:/ Po ze najini znanki Ruti 40 sva se odpeljala proti Abra Pampi. Pred nama je bil pravi juznoameriski safari polno vicuñ, llam, alpac, ñandujev ter seveda krav, oslov in ovc. Pobrala sva tudi gospodicno z dvema psoma (sej ni bil najin avto), ki nama je malo razlozila o njihovem brezskrbnem zivljenju na kmetiji. Proti Laguni Pozuoles se je cesta se samo poslabsala. Cisto do lagunepa naju je pripeljal prijazen domacin, saj ceste prakticno ni bilo. V laguni je bilo na milijone flamingov in drugih pticev, ki pa so seveda hitro zbezali, ko sva sejim priblizala.

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/PurmamarcaSalinasGrandesLagunaPozuoles30408
Proti veceru sva prispela v Humahuaco, manjse turisticno mestece. Po vecerjisem kar hitro zlezla v posteljo, saj se zaradi mocnega prehlada in nadmorske visine (okoli 3000 m) nisem pocutila najbolje. Naslednji dan sva poskusala priti do navecjih inkovkih ostankov - Coctace, vendar nama ni ravno uspelo kaj vec videti, kakor obrise teras na hribih. V Humahuaci sva kupilanekaj spominkov in najin prvi kokin caj in liste, ki so kasneje pri menjanju gume na avtomobilu prisli zelo prav. Obiskala sva se mestece Tilcara, kjer sva si hotela ogledati Inkovsko trdnjavo, zal je bilo zaradi 1.maja vse zaprto. Ogledala sva si tudi pokopalisce na hribu z ozadjem pisane palete barv na hribu.

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/HumahuacaTilcara1508

Ko sva prispela v Jujuy sva Klavdija (ta dan je moral delati samo zaradi naju) hitro nasla, zopet se je malo zavleklo z iskanjem pravega bankomata. Poceno zracnico pa nama je mastno zaracunal, ker sva kao unicila celo gumo.

Obsesije in navade Argentincev

Preden jutri pobegneva v Bolivijo morava nekaj napisati o obsesijah in ostalih navadah in posebnostih Argentinske druzbe. Pa pojdimo po obsesijah po vrsti:

1. Mate, mate, mate, mate... Mate je caj iz posebnih zelisc, ki naj bi manjsal apetit in boljsal prebavo. Kamorkoli stopis v Argentini povsod so ljudje z termovko, skodelico polno mateja in posebno slamico s filtrom. Ceprav vsi zatrjujejo drugace, se mi zdi, da ta zelisca rahlo zasvojijo cloveka, saj ljudje celo v trgovinah, na avtobusu...prakticno kjerkoli, ne zdrzijo brez mateja. Tud jst sem po tem, ko sem ga probal v Buenos Airesu zelel le se mate:), Jasmini pa ni prevec dober (razen sladkan). Pravijo, da je pitje mateja bolj fora druzenja in da ce nekomu ponudis mate se lahko zacnejo dolgi pogovori v noc, medtem ko skodelica mateja krozi naokoli. Ne skrbite, bova dala za probat v Slo!

2. Fuzbal. Najprej sem imel obcutek, da ljudje gledajo samo Copa del Libertador, ki je neka podobna stvar kot liga prvakov v Evropi. Ko so igrali Boca Juniors proti neki ekipi iz Venezuele v La Rioji so bili na postaji pogledi prav vseh ljudi uprti v televizor (in ko se je tekma koncala in so voznik in pobiralec kart za bus nehali gledati TV, smo sli). Po vec kot mesecu sva ugotovila, da so tako zasvojeni s fuzbalom, da spremljajo tudi ligo prvakov in celo prve nogometne lige iz Evrope. Vse to najdes na TV-ju. Drugace pa tudi zelo radi igrajo fuzbal in igrajo ga zelo dobro. Vsako vecje mesto ima kar nekaj spodobnih stadionov, ni tako kot v Ljubljani:)

3. Difunta Correa. Nekaj o tem sva ze napisala. Treba je poudarit, da je ta obsesija razsirjena predvsem po cestah drzave, saj na vsakih nekaj km najdes svetisce posveceno Difunti. Predvsem je Difunta zaveznica tovornjakarjev, vendar sva videla tudi v veliko avtomobilov obesen rdec trakec (tako te Difunta opazi in pazi nate na cesti- tako jaz to razumem).

4. Dulce de Leche. To je zelo razsirjena obsesija. Dulce de Leche je sladka krema iz mleka in karamele. Dulce de Leche uporabijo za prakticno vsako jed, predvsem je popularna za zajtrk (namazana na kruh oziroma slano pecivo), dajo jo pa tudi v ogromno sladkarij, sladoled....... Na polici v supermarketu zavzemajo Dulce de Lecheji skoraj toliko prostora kot miljon vrst Matejev, torej kako celo vrsto:). Splosno bi lahko rekli, da so Argentinci obsedeni s sladkim.

5. Parillas in Asado. Argentinci so obsedeni z grillom. Povsod se pece meso, nekatere restavracije imajo ob oknju velik ogenj, kjer se pece asado (cel hrbet krave). Toliko jim pomeni, da lahko pecejo, da je v kampih recimo celo dvojna cena, ce vzames zemljisce, kjer lahko tudi peces grill! Ko sva bila v Puerto Piramidesu so mislim da cisto vsi v kampu zvecer pekli meso.

6. Vino. Se ne dolgo nazaj so bili Argentinci prvi na svetu po zauzitju vina na prebivalca. Vecino vina izvira iz obmocja Mendoze in San Juana, kjer pridelujejo zelo kvalitetna vina. Zadnje case je postalo zelo popularno pivo. Pravijo da je najboljsa kombinacija asado in vino ter pizza in pivo.

7. Pick-up truck. Sploh bolj juzno, recimo v Patagoniji (pa verjetno tudi v Pampah), kjer so razdalje velike in je veliko Estancij (rancev). Zadaj v avto spravijo vsega boga stvari, je pa tudi zelo popularno, da se zadaj v pick-up trucku vozijo ljudje, tudi stoparji.

8. Limonade na TV. So mislim da tako pogosto na TV kot fuzbal.

Mogoce sva kaj pozabila, vendar mislim, da so to glavne obsesije Argentincev (po vrsti)

Zdej pa se ostale navade in zanimivosti.

- Karakter Argentincev: Prvo, kar mi pade na pamet je to, da so argentinci precej bolj odprti, topli in prijazni ljudj kot v Evropi. Navada je, da se vsi objemajo, dotikajo in poljubljajo (na lica). Sploh na zacetku, ko sva prisla v Buenos Aires sem se moral prav navaditi, da sva se s Juanom vedno poljubila, ko mi je odprl vrata. Kasneje mi ta navada poljubljanja med moskimi ni bila vec problem (pa ne razumet narobe;) ).

- Bioritem Argentincev: Argentinci so precej bolj nocni ljudje kot mi. Tukaj vse zazivi sele po 10 uri zvecer, ko so vsi ljudje na cestah. Se pravi ravno takrat, ko se pri nas ceste spraznijo:). Ce greva jest v restavracijo vedno dobiva mizo, ker sva tam med prvimi. Kasneje, ko ze jeva, se prostor napolni in ljudje cakajo na mizo:). Vecerjo jejo med 10 in 11 uro zvecer. Zajtrk je zato posledicno kasneje, se pravi tam med 8 in 11 recimo.

- Argentinska siesta: Argentinci jemljejo siesto zelo resno, sploh bolj proti severu. Siesta traja med 13 in 17 uro in takrat se zivljenje tudi v najvecjih mestih ustavi. Vse se zapre, ljudje hodijo po polzje ali pa samo sedijo na klopcah. V Jujuyu (tako veliko mesto kot Ljubljana) sva dozivela najvecji siesta sok. Hodila sva po mestu v casu sieste in ulice so bile skoraj prazne, po cestah pa skoraj nic prometa. Potem sva si sla v hostel nekaj skuhat in ko sva stopila nazaj na ulico je bilo kot v mravljiscu in se skoraj ni dalo hodit po plocniku, promet po mestu pa se je prakticno ustavil. Sprasevala sva se od kje so se vsi ti ljudje vzeli:).

- Vera v Argentini: V Argentini je veliko ljudi zelo vernih. Ze samo ce hodijo mimo kriza, cerkve, kapelice se pokrizajo, ali pa recimo ce zvonijo zvonovi na cerkvi, ali ce se peljejo po cesti mimo kriza Difunte Correa-je.

- Promet v Argentini: Khm... Glavna znacilnost je, da skoraj ni pravil. Cestni znaki so zelo redki, semaforjev skoraj ni, pa tudi ce je krizisce dveh najprometnejsih cest:). Najvecja razlika med Evropo in Argentino je, da so vsa naselja urejena v kvadratih. Tako Argentinci ne racunajo razdalje v mestu v m in km, temvec v stevilu quadrasov. Promet v mestih poteka tako, da je vsaka druga ulica enosmerna (tako je v bistvu vsak quadros neke vrste veliko krozno krizisce), razen avenije, ki so vecsmerne. Na zacetku je bil sistem enosmernih cest pri voznji velik problem, saj nikoli nisva vedela, po kateri ulici lahko peljeva (seveda ni ponavadi nic oznaceno, samo ti pomaga smer parkiranih avtomobilov v ulici), sedaj pa lahko recem, da imam sistem ze v zilah.

Za javni promet je znacilno to, da so promet z vlaki popolnoma opustili. Razen v Barilocheju in predmestjih Buenos Airesa ni bilo nikjer, kjer sva potovala delujoce zeleznice. Imajo pa Argentinci verjetno najboljsi bus sistem na svetu, z najbolj udobnimi busi (ze v semi cama, ki je pol spalni bus se da zelo udobno spati) v katerih strezejo hrano in pijaco (podobno kot v letalu), vrtijo filme, v eni firmi pa sva celo igrala tombolo za liter vina (zal nisva zmagala). Slaba stran sistema je, da sva veckrat dozivela velike zamude (vec kot 4 ure ni nic nenavadnega:) ).

Vec o tem, kako se ljudje povsod derejo Eeeeeempanadas, kako povsod prodajajo stvari iz kaktusovega lesa, barvasta lamina in alpakina oblacila, skodelice za mate, piratske cedeje, panchote itd., pa kdaj drugic!;)

Adios!