La Paz in Tiwanaku

Kot sva ze povedala je La Paz ogomno mesto v obliki pticjega gnezda, kjer vsak, ki ima pet minut casa nekaj prodaja. Nekateri res prodajajo najbolj neumne stvari. Prvakar mi je gospa hotela prodati papircek zlozen v harmoniko, rekla sem ji, da ne razumem spansko:)
V treh dneh sva si ogledala kar nekaj muzejev in videla velik del mesta od najbogatejsih do malo bolj revnih, v najrevnejse predele si ne upava zahajati.
Videla sva muzej glasbenih instrumentov, kjer imajo zbirko bolivijskih tadicionalnih insteumentov in tudi nekja instrumentov z vsega sveta. Od bolivijskih je mogoce videti charange (mini kitarice) in sanponje vseh mogocih oblik in velikosti. Poleg tega pa tudi piscali med njmi tudi taksne narejene iz kosti cloveka ali lame. Nekaj instrumentov sva lahko tudi poskusila igrati. Kupila sva si tudi knjigico in cd s pomocjo katere se bo Aljosa naucil igrati sanponje:)

Opravila sva tudi zelo kratek 15 minutni ogled etnografskega muzeja. Imeli so razstavo vseh moznih krompirjev z altiplana, nekaj keramike (kultur Nazca, Moche, Tiwanaku,Inkov...). Najzanimivejse pa so bile razne perjanice, orozje, nakit in poglavarski pripomocki indijancev iz Amazonskega nizavja vse iz pisanega perja. Poskusala sva priti tudi v zapor San Pedro, vendar nama ni uspelo, ker bi morala prav obiskati nekoga, ce bi hotela noter. Zapor je zelo poseben, saj znotraj njega ni paznikov. Sobo si morajo placevati sami, zato vse skupaj znortaj funkcionira kot malo mesto s prodajalnami, frizerji in ostalimi storitvami. Najbolj v promet gre droga zato, je vecina ljudi tam zaradi posla in ne ker bi morali prestajati kazen. Znotraj obstajajo tudi vrtci in sole, saj nekateri otroci nimajo ziveti kje drugje kot pri zaprtem starsu.
Ogledala sva si tudi muzej koke, kjer je predstavlena predvsem vloga koke v njihovi kulturi in zdravilni ucinki, kako se proizvede kokain in kako je skodljiv za cloveka. Najbolj zanimivo je bilo da je dobila coca-cola ime po koki. Do leta 1892 je bil v coca coli celo kokain, ki je sedaj prepovedan. Se vedno pa dajajo v coca colo sok iz kokinih listov. Najvecja ironija vsega pa je, da Coca cola uvozi najvec koke za proizodnjo pijace, ZDA in Bolivija pa imata najvecje probleme prav zaradi tega, ker je gojenje koke v Boliviji za zvecenje legalno. ZDA pa seveda trdi, da zaradi tega prihaja k njim vsak dan vec kokaina in imajo zato vsak dan vec odvisnikov.
Poleg ogledov pa sva opravila s nekaj nakupov, saj poleg tega, da je na vsakem vogalu mogoce kaj kupiti vse lahko dobis za vec kot ugodno ceno. Npr. Risk lahko dobis za 7 €, samo je v spanscini, kape in rokavice pa za 1-2€. Poleg spominkov sva si kupila tudi nekaj lirature o Boliviji. Med drugim sva obiskala institut za zavarovana obmocja, vendar po 3 urah cakanja nisva dobila nic. Odpravila pa sva se tudi v geograsko vojaski institut, kjer prodajajo zmeljevide. Do gospoda, ki je prodajal zemljevide sva prisla cez 3 vojaske straze.
Sla sva tudi v arheoloski muzej ali muzej Tiwanaku. Vecina razstavnih eksponatov je ostanek kulture Tiwanaku, ki je bila najbolj razvita andska kultura. Oni so namrec udomacili lame, zaceli gojiti krompir (s krizanjem so ustvarili preko 200 vrst krompirja), gradili so ceste, namakalne sisteme in poznali so soncni koledar s 365 dnevi. Dokaz za to je se danes viden na rusevina v Tiwanaku, kjer skozi vrata ob vsakem solticiju in ekvinokciju posije prvi soncni zarek. Ob zimskem solsticiju (21.6.) je danes najvecji praznik v Boliviji in sicer praznujejo novo leto Aymara, ki sva ga sla tudi pogledati.

Samo prenoscisce in ogled rusevin je bil verjetno do sedaj najvecji strosek v Boliviji. Rezervirala sva si namrec hotel s 5 zvezdicami za 15€ na osebo. Ta hotel bi verjetno tezko imel v Sloveniji 2 zvezdici:) Osebje je bilo cisto zmedeno kot v Albaniji so kar hodili v najino sobo, bazen, savna in ne vem kaj vse so se obljubljali je se v gradnji ter kot povsod v Boliviji nimajo ogrevanja. Topla voda sicer je, vendar je na tus namontirana neka elektricna naprava, ki sproti segreva vodo, in ker je bil to hotel s 5 zvezdicami iz tega vsaj niso strleli vsi kabli kot drugod. Ko sva prisla v Bolivijo v Tupizo sem se prav ustrasila, ko je v istem trenutku, ko se je Aljosa sel tusirat zmanjkalo elektrike v hostlu. Prvi dan sva si ogledala muzeja nato pa pocivala v najinem predragem hotelu. Naslednje jutro se je zacelo ob 4.30, saj sva hotela videti kako prvi soncni zarek posije skozi vrata ostanka templja. Stric na blagajni nama je rekel, da morava biti tam ze ob 5. Cakala sva najdaljsi dve uri v mojem zivljenju, saj je bilo zelo mrzlo (najhladnejsa noc v letu na 3800 m). Ves cas so prihajale trume ljudi iz cele drzave in seveda tudi nekaj turistov. Tudi to je nekaj posebnega, da poteka mnozicna prireditev na arheoloskih izkopaninah od katerih je ze prej ostalo bolj malo.
Tik pred vzhodom se je pripeljal s helikopterjem tudi sam predsednik Evo Morales. Zaradi tega je na prireditvi tudi pol bolivijske vojske.

In koncno smo docakali zarek. Skozi vrata ga sicer nisva dobro videla, ker je bilo toliko ljudi. Ko sonce vzide vsi nastavijo roke z dlanmi obrnjenimi proti soncu.


Neverjetno kako si kljub temu, da nimas posebnega odnosa do boga sonca v po dveh urah zmrzovanja srecen, da vsak dan vzide sonce, se posebej ta dan:) Po vzhodu se zacne nekaj igranja, plesanja in darovanja alkohola Pachamami. Vendar nic predivjega, saj so vsi ze malo utrujeni od prejsnje noci, ko je v mestu zabava. Popoldne sva si ogledala se predstavitev razlicnih folklornih skupin v mestu. Pridruzila pa sva se tudi "gostiji s tal". Sama bolj s foroaparatom, saj imam zaenkrat dovolj zelocnih tezav:)


Popoldne sva si hotela ogledati se preostale rusevine, ki jih nisva videla, vendar sva imela napacne karte, kljub temu, da sva kupila ene za ogled rusevin in drugo za ogled solsticija, bi morala imeti posebno karto za ogled rusevin ta dan. Sicer bi naju verjetno gospod spustil, ce bi ponudila kaksen boliviano, vendar se nama je zdelo, da sva ze malo preplacala vse skupaj in sva raje sla nazaj proti La Pazu. Na zelo natlacenem mikro busu je bilo kar nekaj "prepitih" ljudi od prejsnje noci. Na sreco je samo eden bruhal skozi okno se preden smo se zaceli peljati:)
Danes se odpravljava v Cochabambo na nocni bus. Pocasi imam dovolj tega divjega mesta poleg tega, da se mi je danes pokvaril moj drugi najdrazji zivljenjski sopotnik-foroaparat, me je se f... taksist sredi ulice zbil na tla. Ker se je vse odvijalo zelo pocasi se mi nic ni zgodilo samo na smrt sem se prestrasila. Ko sem pristala na tleh sem namrec mislila, da bo zapeljal cez mene. Najlepsi del dneva je bila ogromna in okusna sadna kupa za 0.80€.

Zalujoca za foticem, v zgornjem desnem kotu se je pojavila crnina:( Nekaj je narobe z objektivom.

Se fotke:

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/LaPaz1314508
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/LaPazInTiwanaku1722608

Rurrenabaque in reka Yacuma

Nekako nama ne uspe priti iz Rureja:) Trenutno sva v tem obmocju ze en mesec. Po vrnitvi iz Torewe sva tu prezivela se 3 dni, da sva si malo spocila ogledala kaj je novega po svetu in doma. Ker sva bila v dzungli 3 tedne sva se odlocia, da morva se nujno videti savano in vse mozne zivali. Tako sva se odpravila na 3 dnevni izlet. Dan ko sva si rezervirala nama ni uspelo oditi, zaradi mojih naznosnih bolecin v trebuhu. Ocitno prevec dobrot po ribah, rizu in zelenjavi v Torewi. Vendar so bili na agenciji zelo prijazni in niso nic komplicirali, ko sva vse skupaj prestavila za en dan.

Dan ko smo se odpravljala je tudi malo ponehalo dezevati. V dzip so nas stlacili 8, poleg naju je potovala se druzina iz Montane in Irec, ki sva ga ze srecala pred 2 mesecema v Argentini:) 3 urna voznja v dzipu je bila kar naporna in neudobna je pa zato bil del voznje po reki veliko bolj udoben in zanimiv. Sicer smo tudi ob cesti videli specega lenivca in veliko zanimivih pticev.
Po reki smo sli dokaj pocasi in opazovali zivali. Videli smo ogromno aligatorjev, nekaj kajmanov in zelv v vseh moznih pozah...slike bodo povedale vec:) Ptici so na vsakem drevesu in najvecja je bila nekaksna storklja.

Videli smo stvari, ki jih drugace vidis samo v dokumentarcih, recimo, kako ptici pikirajo v vodo iz bliznjih dreves, se potopijo v vodo in dejansko ujamejo ribo. Videli smo tudi kako je par orlov jedel kaco na drevesu, mali ptic pa zraven pobiral ostanke, ali pa recimo aligatorja z veliko ribo v gobcu:). Poleg pticev pa lahko na drevesih vidis tudi opice videli smo 3 razlicne vrste kapucin opice (ta je najinteligentnejsa opica na obmocju), howler monkey (ne vem kako se te imenujejo v slovenscini) - te se oglasajo kot vihar in smo jih vsako jutro slisali v Torewi, in veverica opice - cisto majhne rumene opice, ki se ne bojijo ljudi celo jedle so naso banano (hranjenje zivali sicer ni dovoljeno).

Videli smo tudi veliko Capybar. Capybare so najvecji "hrcki" (glodalci) na zemlji in tehtajo tam med 30 in 40kg.

Najzanimivejsi so bili pink recni delfini, ki baje lahko celo spreminjajo barvo koze. Ta dan smo jih samo opazovali iz colna. Ze prvi dan smo videli skoraj vse kar no nam obljubljali. Po vecerji in kratkem polezavanju v visecih mrezah smo se odpravili se ne nocno opazovanje aligatorjev in kajmanov z lucko. Res je bilo zanimivo kako se povsod ob recnem bregu pod drevesi svetijo oci in se vsake toliko casa potopijo.

Naslednji dan smo sli na lov za anakondami. Imeli smo sreco saj je bil soncen dan, da se kace soncijo. Z gumijastimi skornji smo se odpravili po visoki travi, vendar po kasni uri nismo imeli kaj dosti srece. Nazadnje jo je odkril Juan Carlos (nas vodic). Ubogo kaco smo zmotili sredi spanca. Celo smo pofotografirali in 9 ljudi se je je hotelo cim veckrat dotakniti. Vodic nam ni pustil, da se je dotaknemo kje drugje kot na repu po gornjem delu. Ce pride spodnji del kace v stik z repelentom lahko tudi umre. Odlocili smo se, da kljub odkriti kaci se malo hodimo do najblizjega gozdicka, na poti smo celo videli kravo, ki je pravkar telila in telicka v travi (v bistvu ne kaj dosti pretresljivo zame). V gozdu smo malo pocivali in mama druzine je nad glavo odkrila ogromne ose, ki so si zacele graditi gnezdo. Vsi smo si jih dobro ogledali in seveda fotografirali. Ko je prisel vodic je kar odskocil, ko jih je zagledal in je rekel, da so lahko smrtno nevarne in da ze po petih pikih dobis visoko vrocino. Nazaj smo se vrnili po zelo smrdecem blatu do vrha gumijastih skornjev.

Po okusnem kosilu in pocitku na visecih mrezah smo se sli kopati s pink delfini. Najbolj so vzljubili Aljoso in so se ga celo dotikali, ker je spuscal zelo visoke zvoke in jih klical.

Odpravili smo se se naprej po reki iskati ptice, ki se imenujejo tucani (cren ptic z ogromnim rumenim kljunom) zal nismo imeli srece. Smo pa videli nekaj manjsih in pa ogromno pisano papigo.

Najbolj poseben je bil lenivec, ki je plezal z drevesa (tega sva opazila jaz in Aljosa). Baje, ko snemajo dokumentarce cakajo tedne, da se lenivec premika, tako kot se je nas (skoraj je tekel po drevesu navzdol:) )

Nekaj metrov stran od nase koce smo se ustavili, da smo opazovali savanski soncni zahod in si kupili nekaj sladkarij.

Naslednji dan smo vstali ze nekaj pred sesto, da bi opazovali soncni vzhod. Soncni vzhod ni bil prevec fascinanten, ker je bilo oblacno. Predvsem je bilo ob reki dosti zivali. Videli smo "howler" opice, kako kricijo navsezgodaj zjutraj in aligatorje, ki spuscajo cudne zvoke. Kajmani in aligatorji naceloma niso nic kaj nevarni (dejansko smo se kopali v reki kjer zivijo). Eden je skoraj udomacen ob koci, kjer smo spali in se tam zadrzuje ker dobi hrano. Kajmana, ki ga klicejo Federico pa se je vseeno malo ustrasil Aljosa, ko je zacel z odprtimi usti hoditi proti njemu. Kasneje smo ugotovili, da ni hotel nic hudega samo navajen je, da ga vsi hranijo. Po zajtrku smo sli loviti piranje. Aljosa je ujel 5 rib jaz pa celo 4. Od tega sem morala 2 izpustit, drugi dve piranji pa smo pri kosilu pojedli. Od ostalih clanov "odprave" je imela najvec srece najmlajsa hcerka v druzini, ki je ujela menda 7 ali 8 rib.

Izlet se je res zelo izplacal. Ugotovila sva, da v mestu zapraviva vec denarja na dan kot pa je stal dan z agencijo. Videli smo vse kar so obljubljali (kljub reklu "todo es posibile nada seguro" - vse je mozno nic sigurno) imeli smo odlicno hrano in se neverjetno sreco z vremenom (v Rurrenabaqu je vse dni dezevalo in ze 1 teden ni vzletelo nobeno letalo).

Se fotke:

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/RurrenabaquePampas1RioYacuma131562008

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/RurrenabaquePampas2RioYacuma131562008

Kulturne razlike

Kljub veliki pripravljenosti na nove stvari je prislo do kaksnih nerodnih situacij, ko necesa res nisi mogel pojesti (kljub temu da si hotel biti vljuden) ali pa nisi mogel dojeti, ker so bile tako cudne za nase razmere.
Kljub okusni hrani njihove juhe res niso bile najbolj uzitne. Najhujsa je bila tista iz kravjih "parkljev". V velikem loncu so jih kuhali 2 cela dneva dokler da so se spremenili v neko zelatinasto stvar. Res pri najboljsi volji nobeden od prostovljcev ni mogel pogoltniti tega. Sledili sta se juha iz kurjih krempljev in ribjih glav (ta je bila se najbolj normalna). Vsem domacinom so bile te juhe zelo okusne in so jih vsakic pojedli z uzitkom.
Ker sem dosti pomagala kuhati sem se veckrat tudi pogovarjala z zenskami in o njihovem zivljenju. Najhuje je bilo, ce so mi pripovedovale kaj zame "cudnega" in sem se morala delati, da je normalno. Maribel mi je razlozila pri katerih letih punce v Boliviji rojevajo. Ona je prvega otroka rodila pri 15 (kar normalno) njena tasca pa je rodila njenega moza pri 12 (wtf. moja sestra bo stara 14 pa je se otrok). Torej tasca postala babica pri 30, pri teh letih veliko zensk v Sloveniji rodi sele prvega otroka.
Najhujse v vasi je, da nimajo colna s katerim bi prisli v primeru nujne pomoci do zdravnika in niti denarja za dolocena zdravila. Tako si sami pomagajo na razlicne nacine, nekateri od teh so res vse prej kot higienski. Recimo parazite v kozi si zdravijo z kislino od baterije. Najhuje od vsega pa mi je bilo, ko mi je zena od Emilia Gladis pripovedovala, da jo zelo boli zob in da je sla ponoci 4x lulat in si usta razkuzila z urinom. Menda ji je oce povedal, da to pomaga in tudi sama je rekla, da je potem lahko koncno zaspala. V tem primeru mislim, da nisem mogla skriti izbuljenih oci in odprtih ust:)

Rurrenabaque, Torewa

Lepo pozdravljeni spet vsi! Po slabem mesecu tavanja po dzungli uradno objavljava, da sva prezivela najino zivljenje sredi tropskih gozdov Amazonskega nizavja. Bila je super izkusnja, kaj vec v nadaljevanju...;)

Pot iz La Paza v Rurrenabaque

Z avtobusom sva se spustila po prenovljeni najnevarnejsi cesti na svetu. Kljub prenovi ceste, je slo vcasih bolj na tesno ob prepadu. Celih 20 ur voznje smo vozili po levi strani ceste, saj je bil prepad na nasi levi strani in je nas voznik imel boljsi pregled na levi del ceste, kjer so bili prepadi. V 20 urah voznje smo sli prakticno cez vse klimatske pasove na zemlji. Od subpolarnih nad La Pazom, kjer smo se peljali le nekaj sto metrov pod ledeniki, do vmesnih Yungasov, kjer je neprestano megla in je obmocje v Boliviji, kjer dobro uspeva koka in pridelajo najvec kokaina. Tako se clovek ne cudi oziroma takoj sklepa od kje je prisla razkosna vila sredi pragozdov Yungasa. Ponoci smo z avtobusom preckali savane in zjutraj prispeli v tropski Rurrenabaque na reki Beni.

Pot iz Rurrenabaque-a v Torewo

Tudi pot iz Rurre-ja (Rurrenabaqu tukaj vsi recejo tako, ker je pac predolgo ime) po reki Beni je bila dolga. Vmes se nam je celo pokvaril motor na colnu, tako da smo se morali vrniti nazaj v Rurre in se isti dan odpluli proti Torewi. Ni nam uspelo in smo prespali kar v postojanki cuvajke na vstopu v Nacionalni park Madidi.


Naslednji dan smo zelo zgodaj krenili naprej in se po treh urah voznje prispeli do odcepa od reke Beni. Od te tocke naprej smo morali coln porivati, ker je bilo v tej reki, sploh ob brzicah, premalo vode za nas coln. Nekako smo le prispeli do "pristanisca" v Torewi, kjer sva imela se pol ure hoje do vasi.

Torej nama je le pot iz La Paza v Torewo vzela bore 4 dni.

Torewa

V skupnosti Torewa v Amazonskem nizavju sva prezivela skoraj cel mesec.

Zivljenje v skupnosti

Torewa je skupnost priblizno 5 druzin. Midva sva s skupaj z Willom (anglezom, s katerim sva skupaj pripotovala v Torewo) zivela pri 8 clanski druzini. Na zivljenje brez elektrike ter tekoce vode sva se hitro navadila. Najbolj so naju motili insekti, sploh majhne pescene muhe (sandfly), proti katerim ne ucinkuje noben repelent (vsaj tako se nama zdi:) ). Vseeno sva se pocutila v najinem sotoru pred insekti kar varna (dokler nisva en dan odkrila mravljisca v najinem sotoru:) ). Najboljsa zascita, ko nisi v sotoru, so tako kljub vrocini dolge hlace in dolga majica. Ze po enem tednu bivanja so naju napadli mikroskopski pajki, ki zivijo v visoki travi in se naselijo v tvoje obleke. Predvsem moje noge so izgledale cisto razjedane, kako je srbelo se pa ne da opisati z besedami. Kljub mnozici jaguarjev, divjih prasicev, kac, tarantel in drugih vecjih bitij nisva bila nikoli ogrozena, saj zivali vecinoma grejo stran od cloveka. S sosedo tarantelo (zivela je 2 m od najinega sotora), ki smo ji dali tudi ime Micka smo imeli povsem dobre medsosedske odnose:)

Pili smo prekuhano recno vodo. V isti reki smo se tudi umivali in prali obleke, vodo iz te reke pa smo uporabljali tudi za pranje posode. Tega, da vseskozi pijes nekoliko rjavo vodo, polno delcev in z okusom po ognju (zaradi prekuhavanja na ognju), sva se hitro navadila.


Jedli smo zelo okusno hrano. Vsak obrok je bil kuhan, sploh zajtrki so bili za nase razmere prav kraljevski (z rizem, mesom ali ribo, veliko zelenjave...). Skoraj pri vsakem obroku smo jedli riz, zraven pa ali ribo ali pa meso divjih prasicev, ki so jih moski v vasi tako radi lovili. Poizkusila sva veliko novih vrst zelenjave, sadezev in jedi, kot naprimer yucco (uporabljajo veliko, je neka krompirju podobna zelenjava z okusom po kuhanem kostanju), platano (tudi uporabljajo skoraj pri vsakem obroku; podobno banani, samo vecja, pecena ima podoben okus kot pomfri). Najbolj je bilo zanimivo, da smo lahko jedli sadeze iz drevesa, ki jih pri nas lahko kupis le v najboljsih supermarketih ali pa se v teh ne. Najbolj smo se najedali s pomelom, ki nam ga je pomagal priskrbeti 12 letni fant Jamir, ki je plezal po drevesih boljse ko opica. Poleg tega smo imeli tudi obdobje sveze papaje, kokosovega mleka, lim (agrum, ki nima kaj dosti okusa), banan. Vsak dan si si na drevo sel iskati limono, da si pripravil limonado, da si izboljsal okus "ognjene vode". Poskusili smo tudi svezi kakao (bele sladke kroglice, ki jih lizes, ne smes pa jih pogoltniti), cez kaksen teden pa smo pripravili tudi svezo vroco cokolado iz njega. V naravi pa je tudi mogoce videti drevesca kave.
Sveza kava iz drevesa v naravi:


Ce je bilo pomankanje sladkorja prehudo si lahko odsekal sladkorni trs in ga prezvecil. Poizkusili smo tudi Mataku, ki je bil meni osebno zelo dober (okus ima podoben kot avokado, samo ni tako masten). Kdor ni bil zadovoljen samo s sadjem in zelenjavo je moral vzeti pusko in si uloviti divjega prasica ali pa trnke in si uloviti ribo. V gozdu in v reki je toliko zivali, da je vcasih lazje ujeti ribo kot dobiti pomelo z drevesa polnega agresivnih mravelj.

Delo je v skupnosti strogo deljeno na moska in zenska dela. Zenske so vecinoma po cele dneve v kuhinji, saj je potrebno skuhati 3 kuhane obroke za veliko stevilo ljudi. Vmes pomivajo posodo ali pa perilo, ce pa jim ostane se kaj casa se ukvarjajo z otroci.


Moski opravljajo vsa ostala dela (poredvsem fizicna). Najpomembnejsi pripomocek je maceto, s katero se v tropskem gozdu da narediti cudeze, ter seveda puska za lov in trnki. Lahko bi splosno rekli, da so moski lovci in ribici, zenske pa perejo in kuhajo:).

Poleg rastlin ki se jih da nabrati v gozdu imajo ogromna polja riza, ki ga tudi prodajajo. Gojijo pa se vse mogoce stvari araside, lubenice, paradiznik, redkvice (2x vecje od nasih) in povsod so nasadi banan in platan. Njihova polja so dejansko nekaksne praznine sredi gozda, ki so jih posekali in pozgali. Zanimivo je, da nimajo sezonskega sajenja (razen riz, ki najbolj uspeva v dezevni dobi) ampak pac posadijo nekaj ko se jim zazdi da bi potrebovali, saj je vse leto toplo in dovolj namoceno.

V vasi imajo celo solo, kar je v teh skupnostih privilegij, saj marsikje otroci nimajo niti moznosti iti v solo. Kljub temu je sistem v soli precej precej drugacen kot pri nas. V soli dela "ucitelj" ki ni placan ampak je samo dobra dusica in hoce pomagati otrokom. Uporabljajo knjige, ki so jih pobrali iz smeti. Vsa oprema sole je en zemljevid sveta in rocno narisan zemljevid regij v Boliviji, majhna tabla, ki sta jo kupili prostovoljki in leseno ravnilo. Ucitelju je obcasno pomagala Nizozemka Hester, ki ni imela kaj dosti pojma o ucenju in vedno obupala po 15 minutah, ce si otroci niso kaj zapomnili. Tudi Jasmina je priskocila na pomoc 2X, vendar ji tudi ni kaj prevec uspelo narediti. Od otrok, ki trenutno obiskujejo solo (4 otroci) zna samo 7 letna puncka Anai brati in zelo slabo pisati. Njena 9 letna teta Kati ne zna brati in nekaj malega pisati. Poleg njiju sta v soli se dva otroka, ki pred dobrim mesecem nista niti govorila. Jasmino sta dokaj hitro vzljubila in ji zaupala zato se ju je trudila tudi kaj nauciti. Zal ji v treh urah ni uspelo ju nauciti steti do 5 (tudi ucitelj se je s tem ukvarjal ze nekaj tednov) in je ugotovila, da je njeno didakticno znanje preslabo, da bi ju kaj naucila in kulturna razlika prevelika.

Najino delo v skupnosti

No pa preidimo k bistvu najinega obiska skupnosti za en mesec. Ze po parih dneh po prihodu v skupnost sva ugotovila, da je njihov nacrt o ekoturisticnemu projektu na njihovem obmocju se bolj v povojih in da ne vedo dejansko kaj hocejo in kako bodo do teh ciljev prisli.

Tako smo prvi teden le pomagali graditi dve novi hisi za domacine (pokrivati strehe). Imajo posebno metodo, kako narediti strehe nepremocne iz enostavnih materialov. Uporabljajo nenaksne dolge liste ene izmed palm, ki jih prej nekaj tednov susijo. Nato te liste povezujejo z nekaksnimi vrvmi iz posebne vrste tropskih ovijalk, ki jih lahko z maceto odsekas v gozdu, ce ves kje:).


V prvem tednu sva dobila idejo, da bi ustvarila nekaksen turisticni zemljevid obmocja, z vsemi rekami, potmi, naseljem in zanimivih drevesih in obmocjih pogostega opazanja zivali.

Hitro sva ugotovila, da bo izdelava vsaj malo natancnega zemljevida velik izziv. Bila sva brez vseh pripomockov, vendar sva nekako improvizirala z metodami merjenja razdalj. Za merjenje razdalj sva tako uporabljala staro kolo (stela vrtljaje), metodo razmerij z palcem in palico dalec stran ter najpogosteje korake. Za smeri neba pa sva uporabljala kompas, ki nama ga je posodil "sef" vasi Emilio. Najvecji izziv je bilo kartirati reke. Po prvi reki sva korakala v skornjih. Kasneje so nama rekli, da je bilo zelo nespametno, saj sva tvegala, da bi nama velika riba v obliki skata (ki smo jo enkrat na ribarjenju celo ujeli) skozi skornje z velikimi kavlji na njenem repu razmesarila noge:). Kljub temu nama ni uspelo dobro kartirati saj je bila reka ponekod pregloboka (plavati v reki pa sploh ni priporocljivo zaradi smrtno strupenih kac), tako sva se morala z maceto prebijati skozi zelo gost gozd ob reki. Kartirati drugo reko je bil se vecji izziv, saj je bila globlja. Najprej sem se odpravil z Willom v majhnem colnicku, vendar sva bila pretezka in sva veckrat utonila, nato sem poizkusil z Jamirjem (12 letnim fantom) in z njem sva prisla kar dalec (ceprav sva tudi midva utonila). Videla sva povsem sveze stopinje jaguarja na obmocju, kjer je ravno pred kratkim preckala velika creda divjih prasicev. Odpravila sva se malo v gozd vendar sva ugotovila, da je prenevarno, saj je bil jaguar v radiju 100m, midva pa neoborozena, tako da sva zbezala nazaj v colnicek.

Najvecja dogodivscina je bila 3 dnevni treking na obmocje, kamor skupnost zeli voditi turiste. Prvi dan smo cel dan hodili in zvecer scistili obmocje za ribarjenje in kamping za turiste. Zvecer smo sli ribarit za vecerjo in takrat se mi je nasmehnila sreca ali pac pokazalo znanje, kakor zelite;). Ujel sem ogromno, 30kg ribo, ki je bila tako mocna, da mi je skoraj razrezala prste (vseeno upam, da mi bo za spomin ostala vsaj majhna brazgotina hehe ).


Riba je bila dovolj, da smo se najedli za vecerjo in zajtrk za 5 ljudi, pa se je ostalo. Naslednji dan smo nadaljevali s ciscenjem poti za turiste, nato smo nasli obmocje, kjer bo kamping za turiste in ga oznacili. Nato smo se vrnili nazaj v prejsnji kamp, se enkrat prespali sredi dzungle in se naslednji dan vrnili nazaj. Pot in mesta za kamping za turiste sva pridno kartirala za najino karto. Na najin koncni produkt, turisticno karto obmocja, sva bilo zelo ponosna, saj je bilo v njo vlozenega ogromno truda.

En dan so se domacini odlocili, da bodo zaceli graditi hise za turiste, vendar zvecer po celem dnevu dela ni bilo zgrajeno nic.

Rastline in zivali na obmocju

Prvi teden sva se vedno vsak insekt, ki sva zagledala proglasila za prvic videnega, se pravi lahko sklepate, da biodiverzitete med insekti ne primanjkuje. No, nenazadnje sva zivela na obmocju na zemlji z najvecjo biodiverziteto. Sledijo ptici, ki so res povsod, vseh barv in zvokov. Najbolj zanimivi so njihovi zvoki. En ptic se oglasa kot kaplja kot pade v vodo, drugi kot budilka, tretji kot da bi moski zvizgal za hudo zensko na cesti, cetrti z nekaksno drugo melodijo, peti identicno tako kot bi zvizgal moj oce (tako da sem vedno mislil da me od nekje klice:) ) itd. Najbolj glasni so veliki papagaji, ki so vsako jutro in vecer leteli naokoli. Ti se res nenormalno derejo (kot da bi se neprestanoma kregali med seboj) in sploh mi ne pade na pamet, da bi imel kdaj doma papagaja. Splosno pticji zvoki pomirjajo in je cisto drugace kot nenehni zvoki motorjev v mestih.

Mravelj je tudi tisoc in ena vrsta, vecina jih zelo bolece ugrizne. Najvecja mravlja je buna (bullet ant), velika priblizno 4-5cm. Nekje sem prebral, da je najvecja mravlja na svetu. Ce te napade vecje stevilo teh, lahko umres. Ce te pici ena pa samo 24 ur lezis v nenormalnih bolecinah. Videla sva jih nekaj, na sreco naju ni nobena picila. Najbolj agresivne so rdece mravlje, ki so me veckrat popikale (njihovi piki sicer zelo bolijo, vendar ze po pol ure ne cutis vec strupa), najbolj zanimive pa so verjetno mravlje, ki sekajo liste. Njihove dolge in siroke poti izgledajo res nekaj posebnega, saj vsaka nosi velik zelen list, tla na tem delu dzungle pa izgledajo zelo zeleno in premikajoce (zelo zanimivo:) ).

Vsak vecer sva videla tarantele (se posebej ze zgoraj omenjeno Micko, ki je vsako noc prezala na robu svoje luknje na mimohodece zuzelke), enkrat tudi podnevi. Tudi ostalih pajkov ni bilo pomanjkanja.

Zdaj pa preidimo k redkejse videnim zivalim. Nekajkrat sva videla divje prasice (chancho), ki jih domacini lovijo za meso. Baje znajo biti v vecjih skupinah precej pogumni in tudi napadejo cloveka. V tem primeru moras teci na najblizje drevo. Slisal sem veliko zgodb o smrti ljudi ali odgriznjenih ritih, ker se clovek ni povzpel dovolj visoko na drevo. Veckrat sva videla opice, vendar nikoli zelo dobro. Eno noc naj bi jo Will celo videl v nasi hisi (vendar mu se vedno cisto ne verjameva:) ) Videla sva kuscarje, zelve, netopirje, majhnega medveda, podgane, veverico, gigantskega polza, Capybare (nekim prasicem podobnim zivalim)...


V gozdu naj bi bilo veliko pum in jaguarjev, ki so najvecje macke v amerikah (tehtajo tudi do 200kg). Enkrat nas je eden izmed njih celo zasledoval, vendar ga nisva videla. Zal nisva nikoli videla tapirjev, ki so ogromne nocne zivali (vecje od konjev).
Videla sva seveda (in pojedla:) ) tudi veliko razlicnih vrst rib. Dostikrat sva videla piranhe (rumene, kar velike), ogromne catfishe (ne vem kako je v slo), zanimivi so bili tudi ze zograj omenjene ribe podobne skatom.

V okoliskih gozdovih je ogromno vrst zanimivih rastlin. Pravijo da gozdovi v nacionalnem parku Madidi hodijo in ko clovek hodi po dzungli ima res tak obcutek, saj se na spodnjem delu debla deblo razdeli na veliko stevilo vej (tako naj bi drevo iskalo najboljso svetlobo in se dejansko lahko prestavilo kaksen meter vstran). Videla sva nekaj res ogromnih dreves (v enem so ziveli netopirji), cedre, veliko vrst palm, bambusom podobne rastline (povsod ob rekah) in veliko razlicnih vrst ovijalk (najbolj zanimiva je bila tista v obliki verige).


Pila sva vodo iz debelih lesenih ovijalk (clovek mora vedeti katero ovijalko mora presekati, saj iz nekaterih ovijalk pritece strupena voda), ter se gugala in spuscala v stilu Tarzana, kar je bilo zelo zabavno;). Dostikrat smo nabirali Chonte, ki so nekaksni orescki v katerih se pogosto nahajajo crvi, ki smo jih uporabljali za zacetne vabe pri ribarjenju. Iz chont sva tudi izdelovala prstane. Pokazali so nam drevo "majo". Iz oreskov tega drevesa lahko dobis naravno sladko mleko. Videla in nabrala sva tudi ogromno ostalih zanimivih oresckov.

Na koncu lahko povzamem, da je bila res nepozabna izkusnja. Upava, da bo najina pomoc vsaj malo pomagala skupnosti. V proces merjenja obmocja in izdelavo zemljevida (vse z zelo pomanjkljivimi pripomocki) sva vlozila res veliko truda in upava, da ga bodo vsaj nekako izkoristili (zdaj recimo vedo tocno kje so locirane zanimive tocke za turiste, fotokopije bi lahko dajali tudi turistom za orientacijo in spomin...).

Najino delo:
In koncni izdelek:


Glede projekta ekoturizma na obmocju meniva, da skupnost se niti najmanj ni pripravljena. Ce jim projetka ne bo uspelo speljati, imajo alternativo v gojenju in prodaji naravnega kakava (ki je nekoliko drazji). V prihodnosti naj bi posekali in pozgali kar velike povrsine gozda v okolici vasi za kakavova polja.

Lahko bi pisal se ure in ure ampak bi postalo pocasi dogocasno. Veliko se da razbrati tudi iz najinih fotoalbumov iz Torewe:

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/YungasRurrenabaqueTorewa
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/Torewa
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/Torewa2

Adios iz Rurrenabaqua!