POTOSI IN LA PAZ

V Potosi sva prispela ob 3.oo zjutraj in poskusala dobitit prenocisce. Na koncu se naju je le usmilila starka in nama temu primerno zaracunala. Poleg visoke cene se je se zlagala, da je topla voda, zato sva se odlocila, da jo kaznujeva tako da greva takoj zjutraj v drug hostel. S ponujanjem cenejse sobe je bila zelo vztrajna in nakoncu smo prisli ze na 1/4 cene iz prejsnjega vecera, vendar se nisva dala, ker sva se odlocila, da se morajo Bolivijci koncno nauciti govoriti resnico:) Drug hostel je bil precej boljsi, s toplo vodo in internetom, seveda pa ni slo brez manjsega natega saj so naju stlacili v sobo z samo eno prosto posteljo (placala sva seveda za dve).

Najprej sva se odpravila na razgledno tocko v mestu, od koder sva lepo videla mesto s kolonialno arhitekturo, najbolj znani so leseni balkoni v ozadju pa Cerro Rico (bogati hrib), zaradi katerega je bil Potosi eden izmed najvecjih mest v 16-17. stol. Spanci so "pridobili" toliko srebra, da bi baje lahko zgradili srebren most do Spanije in bi cez se vedno nesli srebro. Pri tem so seveda izkoristili za poceni delovno silo vse od indijancev pa do crncev. V groznih pogojih, namrec iz rudnika ljudje niso sli do 4 mesece, je umrlo 8 milijonov ljudi. Danes v mestu ne vidis crnca, kljub temu da so delali tam, se tistih nekaj ki je prezivelo so se odselili v obmocje yungasa, ker so zivljenjski pogoji malcek preostri za Africane (4060m n.v. najvisje mesto na svetu). Po ogledu trznice, kosilu ter popoldanskem pocitku sva si ogledala se muzej kovancev. V njem je bilo vse od kovancev, kako so jih izdelovali in drugih srebrnih izdelkov. Ter po Bolivijsko nekaj naumesnih eksponatov, kot je tiskalni stroj in okoli 100 razlicnih naftnih derivatov, ki jim jih je darovala Cochabamba:) Najbolj naju je fasciniral ogromen vijolicen kristal bolivianita. Zal nimava fotografij, ker sva bila prevec skrt, da bi placala se za fotic posebej. V muzeju pa hranijo tudi nekaj slik anonimnih avtorjev, nabolj znana je slika Cerra Rica in Marije upodobljene v njem kot Qechuanske Pachamame. Ne bom prevec razlagala, ce kaksnega umetnostnega zgodovinarja zanimajo podrobnosti naj vprasa:)
Zvecer sva sla v restavracijo, kjer naj bi imeli zivo glasbo, zal iz tega ni bilo nic ker ni glñavna sazona, sva pa vseeno poskusila lamin zrezek.
Naslednji dan sva se odpravila z vodicem Reinaldom na izlet okoli lagun Kari Kari. Najvecje presenecenje (vsaj zame) je bilo, da ne gremo na ogled lagun Kari Kari ampak se mislimo povzpeti na goro visoko 5000 m. Mislim, da ce bi to vedela prej me ne bi kdo preprical v ta podvig. Ampak vodic je bil zelo prijazen, prinesel nama je veliko hrane in sokcev v vrecki (s katerimi sem tudi postala zasvojena) in kar naprej naju je spraseval: “Todo bien?" In vsak njegov stavek se je zacel z “yes my friend”. Predvsem pa sem koncno dojela dobesedni pomen besede, da si “high”. Res na tej visini imas obcutek kot, da si ves cas zadet, vrti se ti in cisto pocasi se lahko premikas. Za vsak korak in dih, ki ga naredis pa kar cutis v pljucih, ki so se seveda ze naucila spansko kako kricijo “mas mas oxigeno”:) Ampak na koncu mi je le ratalo in Reinaldo je rekel Aljosatu, da bo imel zelo mocno zeno:) Aja ce koga zanima zakaj si nisem stvari olajsala z zvecenjem kokinih listov je to zato, ker jih ne znam zvecit, ker vse pozrem. Druga stvar pa je, da so v kombinaciji s pepelom, ki naj bi pospesil delovanje tako neznosnega okusa, da se mi je zdelo, da bi se se celo z olivo dalo popraviti okus (pa sem mislila, da je oliva najbolj ogabna stvar na svetu). Naucila sva se tudi nakaj qecuanscine, vendar se ne spomnim kaj dosti vec:(
Naslednji dan naju je cakal se veleznani rudnik. Tudi to bi se enkrat pomislila ce grem, ce bi vedela kaj me caka, ampak mislim, da je bilo malo zdravo videti kje ubogi ljudje vse delajo. Drugace je stvar zelo turisticno zastavljena, najprej te poberejo v hostlu, potem se opremis v pravega rudarja, nato gres na rudarski market kupiti nekaj daril za rudarje (sladke pijace, dinamit, kokine liste in cigarete) potem si ogledas kako vredne minerale locijo od navadnih kamnov in koncno prispes v rudnik. Preden vstopis poskusis tudi njihovo priljubljeno pijaco 96% alkohol. Brez komentarja! Hvala bogu prej izhlapi, ko pa ga pogoltnes. Samo smo ugotovili, da itak to mesajo z drugo pijaco tako da na koncu ni tako hudo. Pred rudnikom smo videli se ostanke krvi vse okoli, ker imajo rudarji 3 sobote v maju nekaksno zabavo in darujejo kri lame gori (Cerro rico ali Somah Orrko), da bi imeli vec srece v rudniku. Namrec ce gora vzame kri lame, ne bo vzela krvi cloveka. Nekaj turistov je imelo tudi sreco videti ta obicaj in nekaterim je bilo samo ob misli na to slabo:) Koncno smo zaceli hoditi v rudnik, najprej je bil tunel kar vredu si lahko hodil sklonjen, kar hitro pa smo se morali plaziti po kolenih. Poleg praha teme in ozkega tunela in kar naprej vohas arzen in drugo sranje, ki ti gre direkt v pljuca. Prav zaradi silikoze pljuc umre vecina rudarjev ze pri 50. Rudnik je dalec od tega, da bi bil urejen za ogled tako kot v Evropi. Poleg tega v rovih delajo tudi rudarji s katerimi se lahko pogovarjas (vecina jih zal ne govori niti spansko, ampak samo qecuansko. Skoraj vsa dela se delajo se tako kot v kolonialnem casu, na roko. Rudarji cel dan ko so v rudniku nic ne jejo, ampak samo zvecijo kokine liste. V rudniku zacnejo delati otroci stari 8 let, vendar imajo lazja dela. Sli smo samo do 3 stopnje, obstaja pa jih 11. V rudniku je tudi nekaksen muzej, kjer lahgko vidis tudi vraga (TIO), ki je bele barve, kosmat in kadi cigarete s filtrom - evropejec:) Zunaj rudnika so nam se demonstrirali eksplozijo dinamita, ki je bila kar mocna.
V mestu sva si ogledala se samostan Karmelink, ki je imal veliko bogatih stvari, ki so jih darovali starsi deklet, ki so sla v samostan. Rezim pri teh nunah je bil zelo strog, govorile so lahko samo 2 uri na dan, 7x na dan so molile in niso imele nobenega stika z zunanjim svetom. Celo stvari, ki so jih dajale zupniku so sle preko posebnih vrtecih vrat, da ga niso niti slisale niti videle. Tudi med maso so spremljale za resetko in crno zaveso.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/UyuniPotosi912508

Naslednje jutro sva prispela v La Paz. Ze iz avtobusa sva videla, da je zrak na vrhu mesta res slabsi od tistega pri dnu. Prav zaradi tega (tudi v Potosiju je tako) zivijo bogatejsi ljudje na dnu mesta revnejsi pa na vrhu. Mesta si se nisva kaj dosti ogledala, ker imava druge stvari za urediti, edini turisticni ogled je bil razgled na celo mesto. Drugace pa sva se ze dogovorila, da prideva jutri zvecer v Rurrenabaque, kjer bova delala. Urediti pa sva si morala tudi turisticno vizo, ker zivi dusi nisva mogla dopovedati, da bi morala imeti dovoljen vstop v drzavo brez vize 90 dni in ne 30. Mislim, da jim v Boliviji ni cisto jasno kje je Slovenija kaj sele da je v EU. Najbolj smesno je bilo, da tetka na posti ni nasla Slovenije v Evropi, ker je imela na seznamu se Jugoslavijo. Sej ni hudega ene 20 let za casom so. Drugace pa je La Paz cisto kaoticno mesto z prometom, ki ga usmerjajo policisti in mini kombiji iz katerih se kar naprej derejo ljudje kam grejo. Aljosa je vceraj ugotovil, da ce se mi vse zmenimo preko interneta se pa v La paz definitivno vse zmenijo na ulici, ko se derejo eden cez drugega.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/LaPaz1314508

Cez en mesec se vrneva iz dzungle. Ce vas kaj zanima o tem si lahko pogledate na tej strani www.torewa.com .