Jujuy, Purmamarca in Humahuaca

KOMEDIJA ZMESNJAV

Torej, cepiva za malarijo sevedno ni. Problem vsega iskanja in nesporazumov sta bili predvsem dve stvari, v bistvu ena sama, da nimava pojma o spanscini.

1. VACUNA ni samo cepivo, ampak pomeni splosno vsa zdravila.

2. MALARIJA je cudno podoben izraz AMARILLA. Oziroma ANTIMALARIKI in ANTIAMARILIKA je za naju pac nekaj casa pomenilo isto. Vsi torej vsi so sklepali, da za prehod meje v Bolivijo potrebujeva cepivo proti rumeni mrzlici-fiebra amarilla. In ker jih midva nisva dobro razumela sva vedno rekla, da to potrebujeva. Sicer sem kar nekaj ljudem pokazala mojo ze obstojeco rumeno knjizico, vendar so jo videli prvic v zivljenju.
Na koncu sva le uspela dobiti tablete (zastonj) in sva jih ze zacela jesti, tako da ce se bodo zaceli pojavljati kaksne cudne objave imajo mogoce kaksne stranske ucinke.

V Jujuyu sva zopet najela avto. Seveda brez zapletov tudi tokratni slo. Eno uro sva iskala gospodica Klavdija, ki naj nama bi dostavil avto. On naju je cakal pred HOTELOM intenational na PLAZI San Martin, midva pa njega pred HOSTLOM intenational na ULICI San Martin. Koncno sva se v vecernih urah odpravila v Purmamarco, kjer sva prenocila. Sele naslednji dan sva lahko videla ta famozni hrib sedmih barv v dnevni svetlobi, res je nekaj posebnega.

Nato sva se po po ovinkih vzpela na 4170m (kar redek zrak) in se spustila za nekaj metrov do Salinas Grandes. Poleg naju je bilo tam kar nekaj obiskovalcev in delavci, ki so pridobivali sol. Delavci sami niso bili prevec navduseni nad naso prisotnostjo (glede na to kako so popolnoma pokriti zaradi mocnega sonca in da jedelo fizicno naporno je to povsem razumljivo). Seveda si je Aljosa dovolil celo enega fotografirati,

hvala bogu je samo krical na naju, lahko bi naju napadels krampom:/ Po ze najini znanki Ruti 40 sva se odpeljala proti Abra Pampi. Pred nama je bil pravi juznoameriski safari polno vicuñ, llam, alpac, ñandujev ter seveda krav, oslov in ovc. Pobrala sva tudi gospodicno z dvema psoma (sej ni bil najin avto), ki nama je malo razlozila o njihovem brezskrbnem zivljenju na kmetiji. Proti Laguni Pozuoles se je cesta se samo poslabsala. Cisto do lagunepa naju je pripeljal prijazen domacin, saj ceste prakticno ni bilo. V laguni je bilo na milijone flamingov in drugih pticev, ki pa so seveda hitro zbezali, ko sva sejim priblizala.

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/PurmamarcaSalinasGrandesLagunaPozuoles30408
Proti veceru sva prispela v Humahuaco, manjse turisticno mestece. Po vecerjisem kar hitro zlezla v posteljo, saj se zaradi mocnega prehlada in nadmorske visine (okoli 3000 m) nisem pocutila najbolje. Naslednji dan sva poskusala priti do navecjih inkovkih ostankov - Coctace, vendar nama ni ravno uspelo kaj vec videti, kakor obrise teras na hribih. V Humahuaci sva kupilanekaj spominkov in najin prvi kokin caj in liste, ki so kasneje pri menjanju gume na avtomobilu prisli zelo prav. Obiskala sva se mestece Tilcara, kjer sva si hotela ogledati Inkovsko trdnjavo, zal je bilo zaradi 1.maja vse zaprto. Ogledala sva si tudi pokopalisce na hribu z ozadjem pisane palete barv na hribu.

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/HumahuacaTilcara1508

Ko sva prispela v Jujuy sva Klavdija (ta dan je moral delati samo zaradi naju) hitro nasla, zopet se je malo zavleklo z iskanjem pravega bankomata. Poceno zracnico pa nama je mastno zaracunal, ker sva kao unicila celo gumo.