South America madness

VALPARAISO IN SANTIAGO

2008-08-19T09:18:00.000-07:00

Počasi sva se morala izseliti iz hiše prijaznega geologa in se odpraviti naprej v Valparaiso. Mesto sva si hotela ogledati, ker je znano po številnih dvigalih oz. vzpenjačah na hribe, ki obdajajo Valparaiso. Mesto je priključeno Vini del mar, ki je za razliko od Valparaisa bolj moderno mesto, kjer se zbirajo gruče turistov v njihovem poletju. Turisti prihajajo predvsem iz Argentine.
Prvi dan sva sla na zelo dolg sprehod in si ogledovala stare stavbe kolonialne arhitekture, ter se peljala z najstarejšo vzpenjaco na bližnji hribček.

Vzpenjače so najprej vlekli moški, kasneje jih je potiskal parni pogon, sedaj pa so vsa na elekriko. Sicer je naj bi na nekaterih vzpenjačah se vztrajali strički pri stari tradiciji in vlekli oziroma porivali vzpenjače, vendar tega nisva videla. S hribčka sva imela razgled na celo mesto s pristaniščem. Mesto je bilo zelo živo in otroško razpoloženo, saj je bil dan otrok. Naslednji dan sva se odpravila se na dvigalo na drugem koncu mesta in hotela najti pot do naslednjega, vendar sva bila malo zgubljena, ker nisva imela zemljevida tega dela mesta. Zagata se je takoj rešila, saj je tetka, ki v tistem trenutku ni imela kaj poceti bila najin osebni vodic in naju pripeljala do naslednje vzpenjače. Ta je bila bolj dvigalo, saj si se spustil z njim skozi notranjost hriba in prisel ven po kratkem tunelu.
Ker se nama je ze malo mudilo in niti nisva imela kaj poceti v Valparaisu sva se takoj odpravila naprej v Santiago, glavno mesto Cila. Santiago je 6 milijonsko mesto obdano z gorami, ki so v tem času primerne za smučanje. Se pred kratkim je bilo to drugo najbolj onesnazeno mesto takoj za Ciudad de Mexico.

Tukaj naju je zopet pricakal HC prijatelj Cristian, ki nama je nudil posteljo. Sam je bil kar zaposlen in ni imel kaj dosti casa, da bi se druzili, sva pa zato imela prijetno družbo njegove mame, ki je definitivno prehitro in preveč govorila špansko:) Za ogled mesta sva imela na razpolago samo en dan in sva ga zato poskusala čim bolj izkoristiti. Najprej sva šla v muzej predkolumbijske umetnosti. Tam so imeli razstavljeno lončarstvo, nakit, orozje in druge zanimivosti vseh ljudstev Srednje in Juzne Amerike (vse od Aztekov do kulture Mapuche). Najbolj zanimivo mi je bilo okrasje poglavarjev oz. vojaskih vodij iz Srednje Amerike v nekakšni obliki sekire, ki je bila simbol statusa. S te okrasjem okoli vratu so se kopali v krvi (ne vem v krvi koga ali cesa). Sprehodila sva vse na glavni trg do muzeja čilenske zgodovine, ki je bil opremljen bolj s kolonialno umetnostjo. Čas je hitro mineval tako sva se se pred temo odpravila na hrib Santa Lucia od koder sva si ogledala mesto. Zal vidljivost zaradi smoga ni bila najboljša. Preden sva se odpravila do najinih gostiteljev sva se na hitro pregledala tržnico spominkov in nekaj knjigarn v kulturnem delu mesta. Za večerjo so bile v juznoameriškem stilu se zadnjič empanade. Nato pa smo si ob piscu (tradicionalni Perujski in Cilenski pijaci) hoteli ogledati plavanje Sare Isakovič, vendar glej ga zlomka racunalnik se je tik pred startom obesil in usposobili smo ga šele po koncu plavanja. Kasneje smo se odpravili se v žurerski del mesta. Ni bilo ravno pretirane guzve, ravno prav da smo se malo sprostili. Večer se je zaključil v zgodnjih jutranjih urah. Naslednjega dneva se raje ne bi spomnila, saj nama je dan popestrila Cristianova mama z šopingom v supermarketu:)

ARICA, IQUIQUE, LA SERENA

2008-08-12T10:00:00.000-07:00

ali Cile lakse se dise:)

Po zopet vsiljeni taksi voznji v Peruju smo le prispeli v Cile v Arico. Kar naenkrat je postal svet veliko bolj umirjen: ulice niso bile polne stojnic, mikrotov iz katerih se vsak dere svojo postajo, nihce ti ni vsiljeval predrage taksi voznje in ti grozil da te bodo drugace oropali, nihce ni poznal prijatelja, ki ima res dober in najbolj poceni hostel. Enostavno si se lahko vse kar si hotel poceti lahko odlocil sam brez, da bi medtem desetim ljudem dopovedoval, da res ne rabis njihovih "uslug".

Arica je obmorsko mesto, ki je nekoc pripadalo Boliviji, vendar so jo izgubili v Perujsko Cilenski vojni in je danes cilenska. V tej vojni je Bolivija tudi izgubila dostop do morja, kar Bolivijci se danes globoko zamerijo Cilencem. Tudi Perujci zaradi poraza v vojni nimajo najlepsega mnenja o Cilu. Poleg tega je cilensko podjetje lastnik (verjetno) najbolj donosne zelezniske povezave v Peruju, iz Cuzca do Aguas Calientes (vznozja Machu Picchu), kar Perujce tudi zelo jezi. Torej Cile niso najbolj priljubljena v Juzni Ameriki, sama sem mnenja, da je njihova prijaznost kar na ravni argentinske.

Plaze v Arici so primerne za surfanje, vendar v tem delu leta niso najbolj obljudene. Midva sva si jih ogledala bolj od dalec, z razgledne tocke - hriba El Morro, kjer stoji tudi voji muzej. Muzej poleg orozja in oblek vojakov iz vojne med Perujem in Cilom prikazuje tudi zelo natancne bitke z vojacki, ki imajo celo imena. Samo mesto je posebno tudi zato, ker je v njem sam Eiffel zradil cerkev in nekdanjo carinsko zgradbo. Obe sta zgrajeni iz zeleza in slednjo je ze kar nacela rja. Ze po krajsem sprehodu skozi mesto sva ugotovila, da je v Arici vse zelo poceni (najcenejse mesto v Cilu). Marsikatero stvar (predvsem zaradi fiksnih cen) se da dobiti tudi ceneje kot v Boliviji in Peruju.

Ze naslednji dan sva se odpravila v Iquique, ki je pristanisko mesto z najvecjim pretovorom rib na svetu in najmanjso brezposelnostjo v drzavi. K brezposelnosti pripomore tudi prostocarinska cona (ZOFRI), kjer poleg obicajnih kupcev nabavljajo tudi trgovine in drugi mozni prodajalci. V starem delu mesta so se vedno ohranjene hise iz 19. stoletja, ki spominjajo na kaksno hiso iz kavbojskih filmov. Ko si sel skozi to ulico je res manjkal se samo kaksen konj privezan na zunanji strani verande, vrata v salon za katerimi se slisi pokanje pistol in kozarcev ter kavboj, ki prileti skoznje. Ta del mesta je vse prej kot tako ziv, v soboto zvecer sva na ulici srecala komaj kaksnega cloveka.

Drugi del mesta pa spominja bolj na plazo v Miamiju z visokimi stolpnicami, ki rastejo kot gobe po dezju. Ob plazi je tudi lepo urejena sprehajalna in kolesarska pot s katere lahko opazujes surferje, ki lovijo pravi val.

Nekaj kilometrov 10 kilometrov iz mesta, si je mogoce ogledati mesto duhov Humberstone. Mesto je ustvaril nitrtni tajkun in je po drugi svetovni vojni propadlo zaradi zloma nitratne industrije. Podjetje je delavcem dalo stanovanje, poskrbelo za hrano in zdravstvo v mestu. Obisk je bil res nekaj posebnega. V mestu ni nikogar razen redkih turistov, vse hise so prazne, slisi se samo veter in skripanje vrat, oken in drogov za elektriko. Poleg his je v mestu se cisto lepo ohranjen teater, sola, bolnica, industrijske hale in cerkev.

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/AricaIquiqueHuberstone31075808

Tikpreden sva se odpeljala iz Iquiqueja sva na ulici srecala profesorja Cigaleta:) Kdo bi si mislil, da vidis znano osebo na drugem koncu sveta.

V dnevnem delu 20 urne voznje sva lahko opazovala redek pojav-ozelenelo in cvetoco puscavo, kar se je nazadnje zgodilo leta 2002. V La Sereni naju je po dolgem cesu v svojo hiso zopet sprejel domacin. Geolog, ki dela v rudarski industriji zelo dobro zasluzi in zivi v zaprti soseski. Vecino dela kar doma v postelji v toplejsi sezoni pa na terenu, kjer se temperatura spusti do -15 stopinj celzija. Imajo to sreco, da delajo na neobljudenih krajih in tako lahko spijo v sotoru. Najbolj zanimivo je bilo, da v stanovanju ni imel ogrevanja in temperatura v hisi ni prilezla kaj vec kot na 15 stopinj. Vendar je sam tako navajen na mraz, da je lahko v hisi v kratkih rokavih, medtem ko sem jaz imela na sebi volnen pulover in flis. V hisi ima svoj bar z vini, tako naju je tudi malo poucil o cilenskih vinih in piscu, midva pa njega o slovenskih vinih. Po njegovem mnenju je La Serena najlepse mesto v Cilu.

Naslednji dan sva se odpravila v Reservo nacional Humbolt. Po razburkanem morju smo se odpeljali najprej proti otoku Chorro, kjer smo videli nekaj pingvinov in druzino morskih levov. Vendar iz colna nismo smeli izstopiti, saj ravno v tem trenutku pingvini gnezdijo. Na poti do Isle Damas smo videli kar lepo stevilo delfinov, ki so skakali ob nasem colnu. Na Isli Damas so Aljosata cisto prevzele velike skoljke, ki so lezale po celi obali otoka (tudi jaz nisem bila ravno ravnodusna:)). Najbolj ga je osrecila velika "shell" skoljka, ki jo je menda iskal ze celo zivljenje:)

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/LaSerenaReservaNationalHumbolt687808

Ena izmed znacilnosti cila so tudi astronomski observatoriji zaradi najvec jasnih noci v letu (na dolocenih obmocjih). Naslednji vecer sva se odparvila v enega izmed njih, kjer lahko tudi turisti gledajo zvezde skozi teleskop. Najprej smo se odpravili v premikajoco kupolo s teleskopom, skozi katerega smo videli zelo lepo luno (vidni so bili tudi kraterji), jupiter s stirimi lunami in nekaj klastrov.

Gospod astronom nam je tudi razlozil nekaj o nastanku zvezd in klastrih. Nato pa smo si lahko se sami zunaj ogledali luno, se nekaj klastrov in zvezdno meglico.

Lima, Ica, Nazca, Arequipa, kanjon Colca

2008-08-10T15:16:00.000-07:00

Hola Amigos!
Iz Chiclaya sva se na poti proti Ici ustavila v Limi. Mesto v srediscu zelo urejeno in evropsko,

ampak takoj ko gres malo ven iz centra se zacnejo neskoncni revni predeli.

Ker sva imela le kaksnih 8 ur casa, sva si hitro ogledala center in sla v Nacionalni muzej, iz katerega sva prisla razocarana, saj poleg razstave o tisocih vrstah krompirja, o terorizmu v 80-tih v Peruju (komunisti-skupina se imenuje Sendero Luminozo-sedaj skoraj ni vec aktivna) in nekaj malega razstave artifatov predkolumbijskih kultur ni bilo prakticno nicesar.

Iz Lime sva se nato odpravila v Ico, oziroma v mestece Huacachina, ki lezi na obrobju. Huacachina mestece (oaza), ki lezi med dvema velikima pescenima sipinama ob majhnem jezeru, ob katerem rastejo palme. Oaza zgleda kot iz kakih razglednic iz Sahare.

Normalno za turista he, da gres na tour v Boogiju (majhnem dzipu prilagojenem za sipine) s katerim se vozis po sipinah in malo poizkusis bordati po pesku. Ampak midva nisva hotela zapravljati denarja in sva si samo poceni izposodila sandboarde in sva se dva dni bordala in sankala po ogromnih pescenih sipinah v okolici oaze. Bilo je res nekaj posebnega in imela sva se super! (vec se vidi na fotkah)

Iz Huacachine sva se nato odpravila v Nazco, kjer sva letela cez svetovno znane crte Nazca, ki so ostanki kulture Nazca. Obstajajo tri teorije, zakaj so ljudje sli delati neskoncne oblike v puscavi. Prva teorija je astronomska in pravi, da je celotni sistem crt in oblik velik astronomski koledar (saj nekatere crte kazejo tocno v smer soncnih zahodov ob ekvinokcijih z luninimi zahodi ob dolocenih datumih, oblike, kot recimo pa naj bi prikazovale ozvezdja...), druga teorija je teroija cascenja vode (teorija kulta vode) in pravi, da so crte kazale proti izvirom nadzemne in podzemeljske vode, saj je bila voda v takem suhem podnebju zelo pomembna za prebivalce na tem obmocju, tretja teorija pa pravi, da so bile crte poti v hribe. Najbolj verjetno je, da drzijo vse tri:). Sam let je bil kratek, tresajoc in drag, ampak zanimiv:).

Obiskala sva tudi muzej, kjer so bili nekateri ostali ostanki kulture Nazca, na dvoriscu pa je bil celo delujoc akvedukt iz casa kulture Nazca. Imeli so tudi rekonstrukcijo grobov in njuhovo evolucijo v izgledu skozi cas. Ljudje Nazce so ljudje pokopavali nad zemljo v nekaksnih okroglih kamnitih hiskah, v katere so postavili mumijo. V okolici mesta Nazce so nasli na stotine mumij.

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/ArequipaCanyonColca277287

Iz Nazce sva se z manjsimi tezavami odpravila v Arequipo. Bil je namrec ravno cas pocitnic (dan osamosvojitve Peruja), v tem casu pa se cene podvojijo in zelo tezko je najti prevoze. Tako sva se sredi noci odpravila proti manj puscavskim (se vedno sicer puscavskim:) ) predelom nazaj proti Andom. Arequipa je drugo najvecje mesto v Peruju in ima svoj, nekoliko drugacen znacaj od ostalega Peruja.

Od nekdaj so si arequipcani zeleli neodvisnost ampak zaenkrat nekih politicnih premikov se ni bilo. Mesto lezi pod vulkanom El Misti. Vulkan ima tipicno vulkansko stoscasto obliko in dominira pokrajini, saj se ga vidi od povsod v mestu.

Drugace je mesto znano tudi po dobri ampak nekoliko nenavadni hrani. Ja, v Peruju, sploh pa v Arequipi, obozujejo morske prasicke, na krozniku! En dan sva si malo privoscila in poizkusila zrezek Alpake in seveda sva morala poizkusiti tudi pecenega morskega prasicka v vinu:). Ni bilo slabo. Okus morskega prasicka malo spominja na piscanca, mogoce malo bolj mastno.

V Arequipi sva si ogledala zanimiv samostan Santa Catalina. Samostan je labirint trgov in ulic ograjen z debelim zidom. Tako velikega in zanimivega samostana nisva se videla. Bil je raj za fotografiranje.

Najbolj zanimiv je bil obisk muzeja ledene kraljice Juanite. Celoten muzej je posvecen mumijam (predvsem Juaniti), ki so jih nasli na vrhovih najvisjih vulkanov od Argentine do severa Peruja. Inki so namrec verjeli, da bogovi zivijo na vrhovih vulkanov in vsake toliko casa tja peljali mlade in lepe deklice stare okoli 12 let in jih na vrhu zrtvovali. Juanita je najbolj ohranjena, saj je bila do sele pred kratkim prekrita z ledom. Sele zaradi vrocega pepela, ki je padal na ledenik po izbruhu lbiznjega vulkana jo je odkril. Znanstveniki so odkrili, da so inki bili edina kultura v tistem casu, ki se niso bali vrhov in so priplezali tudi na najvisje (pod stopljenim ledom ledenika so nasli ostanke celotnih inkovskih "baznih taborov").

Iz Arequipe sva se odpravila v Cabanaconde (6 ur voznje severno) proti drugem najglobljem kanjonu na svetu, kanjonu Colca. Najgloblji kanjon na svetu tudi ni dalec in je malo bolj severno, vendar tezje dostopen, imenuje se Cañon de Cotahuasi. Cesta naju je peljala zelo visoko, mimo zaledenelih predelov do prelaza, kjer je pisalo 5200m, ceprav imam obcutek, da se cesta ne dvigne toliko. No ce je res, potem je to najvisja tocka kar sva bila kadarkoli:). Malo pred Cabanacondejom sva izstopila iz avtobusa, da sva si ogledala znano razgledno tocko, ki se imenuje Cruz del Condor. Ta razgledna tocka je najboljsi kraj za opazovanje kondorjev v celotni Juzni Ameriki, vendar jih zvecer ni bilo nic. Nekatere skale so bile sicer popolnoma bele od drekov, ampak kondorjev zal ni bilo. Na sreco sva do mesteca Cabanaconde zastopala eno amerisko druzino.

Naslednji dan sva se odpravila dol v kanjon, kar je trajalo kar nekaj casa. Cañon de Colca je na najglobjih delih globji od 3400m. Midva sva imela mogoce kakih 1000m spusta. Spodaj je bila prijetna oaza, polna palm, kjer sva kampirala in se kopala v bazenu, ki ga polnijo topli izviri.

Noc sva prespala v kanjonu in tudi vzpon nazaj ni bil najlazji, ampak mule za najine stvari vseeno nisva hotela;).

http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/ArequipaCanyonColca277287
http://picasaweb.google.com/anchy.pecoler/CanyonColcaInArequipa2807300708

Nazajgrede sva v Arequipo sla po isti poti in potem hitro odpotovala naprej v Tacno in Arico v Cile, saj se nama je pocasi ze mudilo proti Santiagu in najinemu letalu.

PANAMERICANA, TUMBES, MANCORA, CHICLAYO

2008-07-26T19:31:00.000-07:00

Ker je tudi v Sloveniji cas pocitnic, sva si tudi tukaj zazelela malo morja in kopanja. Tako sva se z letalom odpravila iz Cuzca direktno v Limo in nato po panamericani na sever Peruja, kjer se je mozno kopati. Sam let je bil dokaj zanimiv, saj sva lahko opazovala vasice in serpentinaste ceste speljane po Andih. Vendar razgled ni trajal dolgo, saj smo prisli na obmocje obalne megle, skozi katero smo se nato spustili v Limo.

Prvi vtis iz Lime je bil, da je to veliko umazano in glasno mesto, mogoce se bolj kot La Paz. Ko sva prisla na avtobusno postajo nama je gospod kar izpulil prtljago in jo nesel do avtobusa za Tumbes, tako sva tekla za njim (lahko bi nama pac ukradel vse skupaj), da sva skoraj pozabila placati taksi. Kasneje sva ugotovila, da nama je gospod taksist racunal vsaj 3x prevec, kljub temu da sva znizala ceno.

Cez kaksno uro smo se odpravili z busom na sever po panamericani. Na levi strani (na zahodu) nas je spremljal tihi ocean odet v rahlo meglico vse okoli pa puscava z obcasnimi prekinitvami v dolinah, kjer se v ocean izlivajo reke. Na rodovitnih delih so mesta in obdelovalne povrsine. Sama voznja je bila zelo adrenalinska in psihopatska:) Vecino casa smo se vozili kar po levem pasu in prehitevali v vseh moznih situacijah. Ce nam je slucajno kdo pripeljal v "skarjice" ali pa se nam ni umaknil s poti je sofer trobil kot nor. Dejansko so se nam ostala vozila umikala. Glede na to, da je bila voznja dolga smo se nenavadno veliko ustavljali in vsakic, ko se je ljudem zazdelo, da se prevec ustavljamo so zaceli teptati z nogami po tleh (bus je bil dvonadstropen in pod nami se je nahajal sofer). Zraven naju je sedel moski, ki je priblizno vsaki dve minuti zakrical glasen HUUU! Ker pa ze sama situacija na busu ni bila dovolj nora, smo si pred spanjem ogledali se filem o ljudozercih, ki so pekli ljudi na zaru in jih mleli v mikserjih.

Dan se je zacel kako drugace kot z glasnim kricanjem ljudi na busu v katerem kraju smo in se bolj norim prehitevanjem in zibanjem busa sem in tja kot zvecer. Po "cudezu" sva ziva prispela v Tumbes, kjer so naju kot mrhovinarji ze cakali taksisti. Sama sem vsakemu najmanj 3x rekla, da ne potrebujeva taksija. Vendar so bili kar potrpezljivi in so kar cakali. Ko sva pobrala stvari in rekla, da greva pes je bil eden celo tako obupan, da je rekel, da naju bodo na treh ulicah oropali in napadli s pistolo. Res sem imela ze vsega dovolj in mu v spanscini zabrusila, da je laznivec. Ocitno sem ga globoko uzalila, saj je brez besed koncno odsel stran. Nazadnje sva morala tik pred hostlom vzeti taksi, ker mesto ni imelo imen ulic.

Po kratkem pocitku sva se popoldne odpravila v Puerto Pizaro, od koder si je mogoce iti ogledati mangrove. Z ladjico smo se odpravili med mangrovami do otoka pticev. Tam sva videla res toliko pticev na enem mestu kot se nikoli. Mangrove so bile na vrhovih kar crne od pticev, ki so posedali na njih, v njizjih delih pa bele od kakcev. Najbolj so nama bili vsec samci, ki so rdece vratove napihovali kot balone. Naslednji postanek je bil na otoku ljubezni ali kot sva ga sama poimenovala otok turistov. Otok ni imel nic drugega kot nekaj restavracij in stojnic s spominki ter poleg naju se 5 turistov. V Peruju ima clovek vcasih res obcutek, da je vse vnaprej zrezirano samo, da bi turisti zapravili se kaksen sol.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/AndiLimaPanamericanaTumbes131408

Naslednji dan sva se odpeljala direktno v Mancoro, kjer je plaza primerna za kopanje in surfanje. Namestila sva se v hostlu in kampu, kjer sva imela bazen, za doplacilo pa tudi internet in kuhinjo vse po zelo ugodni ceni. Naslednjih nekaj dni sva vsak dan uzivala na pesceni plazi in jedla zelo poceni in dobro morsko hrano. Za ceviche (surovi morski sadezi v limoninem soku) nisva bila dovolj pogumna. Aljosa je poskusil tudi surfati. Drugace mu je bilo kar vsec, vendar je ugotovil, da je najbolj zahtevno ujeti val v pravem trenutku. Videla sva tudi nekaj zanimivih zivali. Md njimi tudi perujskega psa, ki je brez dlake in zelo topel, zato so ga vcasih uporabljali za zdravljenje artritisa. Morje je naplavilo 3 mrtve morske leve. Videla sva, da je enega ocitno napadel morski pes, ker je krvavel iz rane na spodnji strani telesa. Cez nekaj dnji so jih zaceli jesti mrhovinarji. Tudi drugace je bilo vse polno ogromnih pticev, ki so lovili ribe, ki jih je kar mrgolelo v morju. Prvi dan nama je uspelo videti tudi delfine nedalec stran od obale. Morje je naplavljalo vsa mogoca mrtva bitja od "bodecih" rib, morskih konjickov, jeguljam podobne ribe in najrazlicnejse skoljke... Nekaj metrov stran od glavne turisticne plaze je mrgolelo rakovic, ki so se skrile, ko si bil se dalec stran.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/SurferjiValoviMancora

Zal je bilo najinega dopusta od potovanja prehitro konec:) Opravila sva se naprej v Chiclayo. Kjer zopet ni bilo problema s taksijem. Taksist je imel za naju spet ugoden hotel. Sama sva hotela v dolocen hostel in naju ni zanimala njegova ponudba. Zdel se mi je ze prav pateticen, ko je zacel govoriti kako umazan in grd hostel sva si izbrala, ceprav sploh ni vedel kje je. Hostel je bil eden izmed boljsih, poleg lepe sobe sva dobila tudi internet, ki ga ni bilo potrebno doplacati.
Najprej sva se odpravila v Sipan, kjer so odkrili grobove kulture Moche. Grobovi so ena najvecjih arheoloskih odkritij zadnjih 50 let. Nasli so jih tako, da je svicarski raziskovalec dr. Alva opazil veliko zlatih umetnin. Previdno je poizvedel od kod vse to prihaja in odkril piramide in skoraj neoropane grobove. Domacini so bili zelo uzaljeni, ko so obmocje zavarovali za raziskovanje, saj je prodaja zlata iz grobov ocitno predstavljala lep dobicek. Zgodba se je za enega od roparjev grobov koncala tudi s smrtjo (ustrelila ga je policija, ki je varovala izkopanine). Tukaj sva videla, lokacije grobov in nekaj replikatov v grobovih. Najbolj bogat in najbolj znan je bil grob Señor de Sipan. Poleg sebe je imel pokopane se 3 zenske, nekega samana, strazarja, dve lami in psa. Kot sva naslednji dan videla v muzeju ogromno zlata in glinenih lonckov, ki so jih darovali ljudje. Ti ljudje niso bili pokopani v fetusnem polozaju ampak lezecem. Povzpela sva se na razgledno tocko od koder so se videle piramide in platforme (huace/moundi). Piramide izgledajo kot veliki erodirani kupi blata s sledmi opeke na nekaterih mestih.

Naslednji dan naju je pot vodila v Tucume, kjer je iz gore mogoce videti 28 piramid kulture Lamblayeque. Zal v piramidah in platformah niso nasli nobenih vecjih ostankov, saj so bile ocitno prevec opazne za roparje.

Pot naju je vodila v Lambayeque, ker je muzej od grobnic iz Sipana. Muzej je eden najboljsih v Peruju in zunaj so naju pregledali kot na vstopu na letalo, v muzej nisva smela nesti fotoaparata in niti mobitela. V grobnici Señor de Sipan so nasli toliko stvari, da je skoraj cel muzej samo iz ostankov iz te grobnice. V grobnici so nasli nenormalne kolicine zlatih izdelkov. Ocitno so s poglavarjem zakopali ves njegov najboljsi nakit in se stvari, ki so mu jih darovali drugi. Iz zlata je bilo vse od ogromnih uhanov, ogrlic (najrazlicnejsih oblik iz "moz pajkov", zlatih arasidov, v obliki hubotnice), nosnega okrasja, kron, plascev iz zlatih ploscic. Nedvomno je imela kultura Moche najbolj izoblikovano in svojevrstno umetnost v predkolonialnem obdobju. Zelo radi so oblikovali ljudi v kombinaciji z zivalmi in upodabljali razne seksualne prizore v keramiki.
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/MancoraSipan

CUZCO, MACHU PICCHU, OLLANTAYTAMBO, TRES CRUSES

2008-07-21T16:46:00.000-07:00

Machu Picchu je bila celo potovanje najmanj zazeljena Aljoseva destinacija, zaradi prevelike komercializacije. Vendar sem sama vztrajala pri tem, da brez da vidim najvecjo znamenitost Juzne Amerike ne grem domov. V Cuzco se je stvar zakomplicirala. 6 dni ni bilo mogoce iti z nobenim vlakom do vznozja Machu Piccuja – Aguas Calientes, ker je bilo vse rezervirano in dva dni so bile zapore na cesti, ker je bila v celi drzavi stavka. “Prijazen” gospod nama je v agenciji ponujal prevoz do tja in nazaj za samo nekaj vec kot 100$ na osebo in naju prepriceval, da denar res ne sme biti problem pri taksni znamenitosti kot je Machu Picchu. Poleg tega nama je v oceh prebral, da bi rada imela vodica in prevoz na vrh. Samo debelo sva ga gledala nekaj casa, nato pa zapustila pisarno.
Ker ni bilo druge moznosti sva se se isti dan odpravila na “umri pokoncno” alternativno varianto. Stvar sploh ni bila tako zakomplicirana, samo potrebno je bilo nekaj lastne organizacije in na koncu je bilo prav zabavno. Tako sva se z busom in taxiji pripeljala do kraja, kjer ni cestne povezave z Machu Piccujem, samo zeleznica (vlaki zaradi stavke niso vozili) in sla pes 2 uri do kampa.
Tam sva si postavila sotor s pogledom na Machu Picchu:) Tega ni mogoce videti iz nobenega hotela v Aguas Calientes. Naslednji dan sva na pol v snu zacela po stopnicah hoditi do znamenitost, zato da bi prispela med prvimi. Poleg tega, da sem bila zaspana mi je popolnoma padla motivacija, ko sem slisala najmanj 10 avtobusov, ki so ze navsezgodaj vozili. Vseeno sva vstopila med prvimi in nisva imela problemov za Huayna Picchu (stevilo obiskovalcev te gore je omejeno na 400 ljudi na dan). Prvi pogledi na rusevine so bili zares misticni zaradi megle, ki se je vila med hribi. Na gori Huayna Picchu, sva preden se je megla malo zredcila videla terase na skoraj navpicnih stenah in ostanke his, nato pa se je odprl cudivit razgled na dolino Urubambe in okoliskih hribov ter seveda na Machu Picchu.

Prezivela sva rekordnih 10 ur na rusevinah. Ogledala sva si se Inti Punku (soncna vrata), ki so na delu inkovski poti (po celi poti se lahko s kuharji, nosaci in vodici sprehodis v 4 dneh za samo 400$ in stvar je sedaj potrebno rezervirati ze eno leto vnaprej) ter inkovski most. Same rusevine imajo tudi observatorij, s katerim so napovedovali solsticije in ekvinokcije, “svete bazencke”, kamnolom (tukaj so oblikovali kamne za gradnjo), del s templji in agrokulturni del, kjer je bilo celo pobocje v terasah poleg pa je imel hise za shranjevanje pridelka in so danes lepo obnovljene s strehami vred. Imeli so tudi zapore, ki so prepleteni s podzemnimi rovi, na vrhu pa je kamen v obliki kondorja. Na vrhu od koder so tudi fotografirane tipicne slike Machuca Picchuja je hiska v kateri so mumificirali ljudi. Templji in ostale pomebne stavbe so zgrajene iz najlepse oblikovanih kamnov, stene so grajene brez “malte” kamni se perfektno prilagajajo eden drugemu. Okna in vrata so trapezaste oblike zaradi vecje stabilnosti.

Ne ve se tocno cemu je sluzilo to mestece. Ena od moznoati je, da je bilo zadnje pribezalisce Inkov pred Spanci, druga da je bilo svetisce (zaradi lege v gorah v tropskem oblacnem gozdu kar se danes daje obcutek velicastnosti ) ali pa postojanka med altiplanom in amazonskim nizavjemin in s tem tudi trgovsko sredisce za izmenjavo dobrin med obema pokrajinama. Imela sva izjemno sreco, da so se ravno te dni odvijale stavke in v Aguas Calientes ni prispel noben vlak, tako so se popoldne rusevine skoraj cisto izpraznile.

Naslednji dan sva se zopet po zeleznici odpravila do prve ceste in med potjo natrgala malo kave in avokado. Videla sva tudi “dvoglavega rdecega ptica”, ki je najbolj znan in zanimiv ptic na obmocju Machu Picchuja. Do Ollantaytamba sva si delila taksi z dvema Korejkama in izvedela da v Juzni Koreji se danes tepejo otroke s palico po rokah (ena izmed punc je namrec ucila otroke s tezavami pri govoru). Ker nama je prevoze uspelo dobiti zelo hitro sva si lahko se ogledala Ollantaytambo, ki je bil kar precej obljuden. V samem mesta je se danes mogoce videti inkovske hise, ulice, vodovod in trg. Nad mestecem pa se vzpenja trdnjava, katere prvotni namen je bilo svetisce. Sem je pribezal tudi zadnji inkovski poglavar pred Spanci in v prvi bitki jih je odplaknil z vodo, druga pa se je koncala precej klavrno, saj je pescica spanskih vojakov pobila mnozico Inkov. Kljub temu da so bili dobri v gradnji, umetnosti, poznali so genetski inziniring jih je pokopalo to, da niso poznali smodnika in s puscicami niso mogli narediti kaj dosti proti Spancem.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/MachuPicchuOllantaytambo910708

Zelo na hitro sva si ogledal tudi star del Cuzca, ki je bil nekoc Inkovsko sredisce, danes pa prevladuje kolonialna arhitektura. Glavni trg krasita dve ogromni katedrali in tako kot v Potosiju leseni balkoncki na katerih turista pijejo kavico. Od Inkov je ostalo samo se nekaj tipicnih zidov ob katerih pozirajo domacini nasmljeni v inkovske poglavarje in seveda rusevine v neposredni blizini mesta. Odpravila sva se tudi v Paucartambo, ki je bil ze ves v festivalnem vzdusju, ki bo v imenu device Karmen. Od tam pa sva se sredi noci odpeljala na Tres Cruses, od koder naj bi z gore videla cudoviti soncni vzhod nad Amazonskim nizavjem. Naj bi prislo do opticne iluzije, tako da vidis dva sonca in enega ki skace med obema, vse skupaj pa naj bi se odvijalo v zelo zivih barvah. Zal tega nisva videla, ker je bila jutranja megla previsoka. Kljub temu pa sva videla lep soncni vzhod izza megle.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/CuzcoTresCruzes1112608

Titicaca, Copacabana, Puno

2008-07-14T17:27:00.001-07:00

Iz Cochabambe sva se nazaj skozi La Paz odpravila proti jezeru Titicaca, ki je najvisje plovno jezero na svetu (3800 mnv in 8300 km2). Najprej sva se ustavila v najvecjem mestu ob jezeru na Bolivijski strani, Copacabani.

Copacabana je mesto priblizno 50000 prebivalcev, ki lezi ob obali Titicace skoraj ob meji z Perujem. Jezero Titicaca z otoki in lepimi pescenimi plazami zelo zelo spominja na kaksne grske otoke. Klima tukaj je mediteranska z zelo mrzlimi nocmi (pod 0 stopinj). Poleg tega je v Copacabani velika katedrala, ki je romarsko sredisce. V njej je iz lesa izrezljana devica Copacabana, ki jo je ustvaril eden izmed Inkov. Po legendi naj bi devica pazila na mesto in ce bi jo odstranili iz cerkve bi zacela Titicaca poplavljati.

Copacabana je dosti turisticno mesto, saj je tu izhodisce za Isla del Sol, otok, kjer se je po legendi rodilo sonce in prva dva inka. Odpravila sva se na 2-dnevni treking na Isla del Sol. Bilo je cudovito, z lepimi razgledi na jezero in otoke, videla pa sva tudi lepo ohranjene inkovske rusevine. Najlepse je ohranjena inkovska palaca na skrajnem severnem delu otoka, ki se imenuje Labirint. Blizu palace se nahaja skala v obliki pume (V Aymara ima skala ime Titi'kharka in po tej skali naj bi dobilo ime tudi jezero Titicaca, obliko pume je dejansko mozno videti le z veliko domisljije:) ), odtisi sonca (nekaksne stopinje, ki naj bi jih po legendi sonce naredilo, ko se je rodilo na tem otoku) in pa impresiven ostanek mize za zrtvovanje. Tiwanacani, ki so bili najbolj pomembna civilizacija v juzni Ameriki, so mizo uporabljali za zrtvovanje zivali, medtem ko so Inki kasneje uporabljali za zrtvovanje mladih in lepih deklet (oboji so seveda zrtvovali za bogove).

Spala sva majhni vasi Challi, kjer sva imela iz najinega apartmaja pogled na Titicaco, kot na kaksnih razglednicah iz Grskih otokov. V Copacabani sva nato kupila se ogromno spominkov, saj je v Boliviji nekoliko ceneje in se odpravila proti Punu, ki je na drugi strani jezera, na Perujski strani.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/CopacabanaIslaDelSol163608

Ze takoj ob preckanju meje sva ugotovila, da turizem v Peruju precej bolj trzijo kot v Boliviji, saj so naju prve dni kar posiljali od hotela do agencije, do pralnice, prevozev. Vse so nama organizirali, kar nama ni bilo prevec vsec, ampak ok. Drugace je kultura dokaj podobna in izgled ljudi je dokaj podoben, razen tega, da je v Peruju na ulicah na Altiplanu precej vec belcev.

Najprej sva si ogledala mesto v katerem je res ogromno triciklov (z motorjem in brez - oba sva poizkusila, sploh na tistem brez motorja sva se pocutila zelo razvajena turista, ko naju je clovek gonil v hrib). Ogledala sva si tudi majhen kraj Chicuito, kjer je zanimiv tempelj plodnosti v katerem strlijo ven predinkovski kamniti falusi. Zenske, ki so imele problem s plodnostjo, naj bi sedele na teh falusih in to naj bi jim kao pomagalo:).

Nato sva si ogledala Sillustani. Predinkovske stolpe, kjer so pokopavali ljudi.

Tam smo si ogledali tudi "tipicno" kmetijo na altiplanu (v narekovajih je zato, ker je vse zelo skomercializirano in pripravljeno za turiste), kjer imajo celo posebno hisico za morske prasicke. V Peruju naj bi bil morski prasicek namrec okusna jed, zal nisva se poizkusila.

Potem sva vzela tour (spet) na plavajoce otoke Uros in na otok Taquile. Tu je bilo ze res neprebavljivo turisticno skomercializirano. Ampak kljub temu so plavajoce vasi nekaj posebnega. Ljudje svoje otoke, hise, colne (danes ne vec, razen za turiste:) ) naredijo iz trsja, ki raste v plitvinah jezera Titicaca in dejansko ne zivijo na zemlji, ampak na umetnem plavajocem otoku, na gladini priblizno 20m globoke vode. Te otoke lahko prestavijo nazaj v plitvejso vodo, ce odplavajo v pregloboko.

Nato sva si ogledala otok Taquile, kjer sva opravila manjsi treking. Glavna znacilnost otoka je, da si moski sami pletejo kapice, ki kazejo na njihov status. Poroceni moski imajo cele v rdeci barvi, samski pa imajo zadnji del kape bele barve. Res se jih da videti, ko sedijo ob poti in strikajo:). Povsod, in v Peruju in v Boliviji ob jezeru Titicaca se mora clovek navaditi, da otroci neprestano fehtajo za sladkarije (caramelas) in te celo prepricujejo da imas nekaj v ruzaku ceprav nimas (nekateri celo zahtevajo da odpres in pokazes! :) ). Na otoku Taquile sva prezivela eno noc, praznovala moj rojstni dan in si tako kot je ze navada zadnje case kuhala na tleh najine "hotelske" sobe.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/PunoChicuitoSillustaniUrosTaquille

Cochabamba, Torotoro

2008-07-03T13:21:00.000-07:00

Iz La Paza sva v suite cami, kjer so sedezi pod kotom 180 stopinj, za samo slabih 8 evrov odpotovala v Cochabambo. Cochabamba je 3 najvecje mesto v Boliviji (priblizno 700000 preb.) in ima precej bolj evropski (mediteranski) pridih kot recimo La Paz.

Nad mestom se dviga ogromen kip Jezusa, ki je za nekaj centimetrov visji kot tisti v Riu de Janeiru, ki meri 33m. Bolivijci namrec pravijo, da je Jezus zivel nekaj vec kot 33 let;).

V preteklosti je zaradi ugodne klime dolina Cochabambe s hrano oskrbovala velik del Altiplana (predvsem Potosi in ostala rudniska mesta) in je do danes ohranila status velikega trgovskega mesta. Cochabamba naj bi tako bila najvecje trgovsko mesto v Boliviji, kar je kar malo tezko predstavljivo glede na neskoncne trznice La Paza.

V Cochabambi sva si ogledala mesto, sla do jezusa, v samostan, k frizerju (!, po pol leta, seveda za le en evro na strizenje:) ) in predvsem pocivala zaradi slabega pocutja (zaradi cudne bolivijske hrane).

Iz Cochabambe sva se odpravila 130km juzno v Torotoro. Voznja z avtobusom je trajala 8 ur, kar je verjetno rekord glede na prevozeno razdaljo. V busu, ki ni bil ekstremno velik, sem nastel 70 ljudi z ogromno prtljage. Bilo je res zanimivo dozivetje, saj so me ljudje neprestanoma tepli s komolci, cukali lase in celo sedeli na meni. Pravo nasprotje suite came iz La Paza:). Je bila pa zato voznja le 1,5 evra, kar ni veliko za 8 ur;).

Torotoro je majhno mestece, ki je znano po tem, da lezi na obmocju, ki je raj za geologe. V okolici se nahaja ogromno lepo ohranjenih stopinj dinozavrov (okoli 3000 zabelezenih zaenkrat), vseh mogocih fosilov (od dinozavrov, do kac, rib in ostalih morskih zivali, prvih organizmov sploh, ki so ziveli na zemlji itd.) in fosilnega pokopalisca zelv.

Obmocje je znano tudi po tem, da je apnencasto (neznacilno za Bolivijo) in se tu nahajajo najlepse in najvecje jame v Boliviji. Veliko izmed jam je se neraziskanih. Najbolj nama je bil vsec (seveda poleg stopinj dinozavrov in tisocev fosilov) kanjon Torotoro. Je priblizno 250m globok in res solski primer kanjona.

Na dnu kanjona je nekaksna tropska oaza, kjer v reko skozi tropski gozdicek in cez zelene mahove v laguno v obliki slapov pritecejo kraski pritoki. Ti pritoki so toplejsi kot reka in tam se da tudi kopati, vendar sva midva le malo cofotala z nogami, ker je bil zrak v okolici mrzel.

Na robu kanjona zivijo neki ogromnni endemitni papagaji, vendar jih zal nisva videla. Sva pa videla od blizu kondorja, ki nama je letel nad glavama in se vsedel na skalno pecino. Imela sva res sreco, saj je najin vodic rekel, da ga se nikoli ni videl tako od blizu. Za tiste, ki se ne veste: kondor je najvecji leteci ptic na svetu s premerom kril nad 3m in je mrhovinar, zivi pa skoraj ob vseh Andih. Nazadnje sva jih videla v Torres del Paine na jugu Cila ampak le od dalec.

Ker se nama je ze pocasi mudilo ven iz Bolivije, saj se nama je iztekala viza, sva se odpravila z istim busom nazaj v Cochabambo (spet zanimivo dozivetje:) ) in direktno v La Paz in v Copacabano.

Fotke:

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/CochabambaTorotoro233062008

La Paz in Tiwanaku

2008-06-22T15:50:00.000-07:00

Kot sva ze povedala je La Paz ogomno mesto v obliki pticjega gnezda, kjer vsak, ki ima pet minut casa nekaj prodaja. Nekateri res prodajajo najbolj neumne stvari. Prvakar mi je gospa hotela prodati papircek zlozen v harmoniko, rekla sem ji, da ne razumem spansko:)
V treh dneh sva si ogledala kar nekaj muzejev in videla velik del mesta od najbogatejsih do malo bolj revnih, v najrevnejse predele si ne upava zahajati.
Videla sva muzej glasbenih instrumentov, kjer imajo zbirko bolivijskih tadicionalnih insteumentov in tudi nekja instrumentov z vsega sveta. Od bolivijskih je mogoce videti charange (mini kitarice) in sanponje vseh mogocih oblik in velikosti. Poleg tega pa tudi piscali med njmi tudi taksne narejene iz kosti cloveka ali lame. Nekaj instrumentov sva lahko tudi poskusila igrati. Kupila sva si tudi knjigico in cd s pomocjo katere se bo Aljosa naucil igrati sanponje:)

Opravila sva tudi zelo kratek 15 minutni ogled etnografskega muzeja. Imeli so razstavo vseh moznih krompirjev z altiplana, nekaj keramike (kultur Nazca, Moche, Tiwanaku,Inkov...). Najzanimivejse pa so bile razne perjanice, orozje, nakit in poglavarski pripomocki indijancev iz Amazonskega nizavja vse iz pisanega perja. Poskusala sva priti tudi v zapor San Pedro, vendar nama ni uspelo, ker bi morala prav obiskati nekoga, ce bi hotela noter. Zapor je zelo poseben, saj znotraj njega ni paznikov. Sobo si morajo placevati sami, zato vse skupaj znortaj funkcionira kot malo mesto s prodajalnami, frizerji in ostalimi storitvami. Najbolj v promet gre droga zato, je vecina ljudi tam zaradi posla in ne ker bi morali prestajati kazen. Znotraj obstajajo tudi vrtci in sole, saj nekateri otroci nimajo ziveti kje drugje kot pri zaprtem starsu.
Ogledala sva si tudi muzej koke, kjer je predstavlena predvsem vloga koke v njihovi kulturi in zdravilni ucinki, kako se proizvede kokain in kako je skodljiv za cloveka. Najbolj zanimivo je bilo da je dobila coca-cola ime po koki. Do leta 1892 je bil v coca coli celo kokain, ki je sedaj prepovedan. Se vedno pa dajajo v coca colo sok iz kokinih listov. Najvecja ironija vsega pa je, da Coca cola uvozi najvec koke za proizodnjo pijace, ZDA in Bolivija pa imata najvecje probleme prav zaradi tega, ker je gojenje koke v Boliviji za zvecenje legalno. ZDA pa seveda trdi, da zaradi tega prihaja k njim vsak dan vec kokaina in imajo zato vsak dan vec odvisnikov.
Poleg ogledov pa sva opravila s nekaj nakupov, saj poleg tega, da je na vsakem vogalu mogoce kaj kupiti vse lahko dobis za vec kot ugodno ceno. Npr. Risk lahko dobis za 7 €, samo je v spanscini, kape in rokavice pa za 1-2€. Poleg spominkov sva si kupila tudi nekaj lirature o Boliviji. Med drugim sva obiskala institut za zavarovana obmocja, vendar po 3 urah cakanja nisva dobila nic. Odpravila pa sva se tudi v geograsko vojaski institut, kjer prodajajo zmeljevide. Do gospoda, ki je prodajal zemljevide sva prisla cez 3 vojaske straze.
Sla sva tudi v arheoloski muzej ali muzej Tiwanaku. Vecina razstavnih eksponatov je ostanek kulture Tiwanaku, ki je bila najbolj razvita andska kultura. Oni so namrec udomacili lame, zaceli gojiti krompir (s krizanjem so ustvarili preko 200 vrst krompirja), gradili so ceste, namakalne sisteme in poznali so soncni koledar s 365 dnevi. Dokaz za to je se danes viden na rusevina v Tiwanaku, kjer skozi vrata ob vsakem solticiju in ekvinokciju posije prvi soncni zarek. Ob zimskem solsticiju (21.6.) je danes najvecji praznik v Boliviji in sicer praznujejo novo leto Aymara, ki sva ga sla tudi pogledati.

Samo prenoscisce in ogled rusevin je bil verjetno do sedaj najvecji strosek v Boliviji. Rezervirala sva si namrec hotel s 5 zvezdicami za 15€ na osebo. Ta hotel bi verjetno tezko imel v Sloveniji 2 zvezdici:) Osebje je bilo cisto zmedeno kot v Albaniji so kar hodili v najino sobo, bazen, savna in ne vem kaj vse so se obljubljali je se v gradnji ter kot povsod v Boliviji nimajo ogrevanja. Topla voda sicer je, vendar je na tus namontirana neka elektricna naprava, ki sproti segreva vodo, in ker je bil to hotel s 5 zvezdicami iz tega vsaj niso strleli vsi kabli kot drugod. Ko sva prisla v Bolivijo v Tupizo sem se prav ustrasila, ko je v istem trenutku, ko se je Aljosa sel tusirat zmanjkalo elektrike v hostlu. Prvi dan sva si ogledala muzeja nato pa pocivala v najinem predragem hotelu. Naslednje jutro se je zacelo ob 4.30, saj sva hotela videti kako prvi soncni zarek posije skozi vrata ostanka templja. Stric na blagajni nama je rekel, da morava biti tam ze ob 5. Cakala sva najdaljsi dve uri v mojem zivljenju, saj je bilo zelo mrzlo (najhladnejsa noc v letu na 3800 m). Ves cas so prihajale trume ljudi iz cele drzave in seveda tudi nekaj turistov. Tudi to je nekaj posebnega, da poteka mnozicna prireditev na arheoloskih izkopaninah od katerih je ze prej ostalo bolj malo.
Tik pred vzhodom se je pripeljal s helikopterjem tudi sam predsednik Evo Morales. Zaradi tega je na prireditvi tudi pol bolivijske vojske.

In koncno smo docakali zarek. Skozi vrata ga sicer nisva dobro videla, ker je bilo toliko ljudi. Ko sonce vzide vsi nastavijo roke z dlanmi obrnjenimi proti soncu.

Neverjetno kako si kljub temu, da nimas posebnega odnosa do boga sonca v po dveh urah zmrzovanja srecen, da vsak dan vzide sonce, se posebej ta dan:) Po vzhodu se zacne nekaj igranja, plesanja in darovanja alkohola Pachamami. Vendar nic predivjega, saj so vsi ze malo utrujeni od prejsnje noci, ko je v mestu zabava. Popoldne sva si ogledala se predstavitev razlicnih folklornih skupin v mestu. Pridruzila pa sva se tudi "gostiji s tal". Sama bolj s foroaparatom, saj imam zaenkrat dovolj zelocnih tezav:)

Popoldne sva si hotela ogledati se preostale rusevine, ki jih nisva videla, vendar sva imela napacne karte, kljub temu, da sva kupila ene za ogled rusevin in drugo za ogled solsticija, bi morala imeti posebno karto za ogled rusevin ta dan. Sicer bi naju verjetno gospod spustil, ce bi ponudila kaksen boliviano, vendar se nama je zdelo, da sva ze malo preplacala vse skupaj in sva raje sla nazaj proti La Pazu. Na zelo natlacenem mikro busu je bilo kar nekaj "prepitih" ljudi od prejsnje noci. Na sreco je samo eden bruhal skozi okno se preden smo se zaceli peljati:)
Danes se odpravljava v Cochabambo na nocni bus. Pocasi imam dovolj tega divjega mesta poleg tega, da se mi je danes pokvaril moj drugi najdrazji zivljenjski sopotnik-foroaparat, me je se f... taksist sredi ulice zbil na tla. Ker se je vse odvijalo zelo pocasi se mi nic ni zgodilo samo na smrt sem se prestrasila. Ko sem pristala na tleh sem namrec mislila, da bo zapeljal cez mene. Najlepsi del dneva je bila ogromna in okusna sadna kupa za 0.80€.

Zalujoca za foticem, v zgornjem desnem kotu se je pojavila crnina:( Nekaj je narobe z objektivom.

Se fotke:

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/LaPaz1314508
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/LaPazInTiwanaku1722608

Rurrenabaque in reka Yacuma

2008-06-17T23:10:00.000-07:00

Nekako nama ne uspe priti iz Rureja:) Trenutno sva v tem obmocju ze en mesec. Po vrnitvi iz Torewe sva tu prezivela se 3 dni, da sva si malo spocila ogledala kaj je novega po svetu in doma. Ker sva bila v dzungli 3 tedne sva se odlocia, da morva se nujno videti savano in vse mozne zivali. Tako sva se odpravila na 3 dnevni izlet. Dan ko sva si rezervirala nama ni uspelo oditi, zaradi mojih naznosnih bolecin v trebuhu. Ocitno prevec dobrot po ribah, rizu in zelenjavi v Torewi. Vendar so bili na agenciji zelo prijazni in niso nic komplicirali, ko sva vse skupaj prestavila za en dan.

Dan ko smo se odpravljala je tudi malo ponehalo dezevati. V dzip so nas stlacili 8, poleg naju je potovala se druzina iz Montane in Irec, ki sva ga ze srecala pred 2 mesecema v Argentini:) 3 urna voznja v dzipu je bila kar naporna in neudobna je pa zato bil del voznje po reki veliko bolj udoben in zanimiv. Sicer smo tudi ob cesti videli specega lenivca in veliko zanimivih pticev.
Po reki smo sli dokaj pocasi in opazovali zivali. Videli smo ogromno aligatorjev, nekaj kajmanov in zelv v vseh moznih pozah...slike bodo povedale vec:) Ptici so na vsakem drevesu in najvecja je bila nekaksna storklja.

Videli smo stvari, ki jih drugace vidis samo v dokumentarcih, recimo, kako ptici pikirajo v vodo iz bliznjih dreves, se potopijo v vodo in dejansko ujamejo ribo. Videli smo tudi kako je par orlov jedel kaco na drevesu, mali ptic pa zraven pobiral ostanke, ali pa recimo aligatorja z veliko ribo v gobcu:). Poleg pticev pa lahko na drevesih vidis tudi opice videli smo 3 razlicne vrste kapucin opice (ta je najinteligentnejsa opica na obmocju), howler monkey (ne vem kako se te imenujejo v slovenscini) - te se oglasajo kot vihar in smo jih vsako jutro slisali v Torewi, in veverica opice - cisto majhne rumene opice, ki se ne bojijo ljudi celo jedle so naso banano (hranjenje zivali sicer ni dovoljeno).

Videli smo tudi veliko Capybar. Capybare so najvecji "hrcki" (glodalci) na zemlji in tehtajo tam med 30 in 40kg.

Najzanimivejsi so bili pink recni delfini, ki baje lahko celo spreminjajo barvo koze. Ta dan smo jih samo opazovali iz colna. Ze prvi dan smo videli skoraj vse kar no nam obljubljali. Po vecerji in kratkem polezavanju v visecih mrezah smo se odpravili se ne nocno opazovanje aligatorjev in kajmanov z lucko. Res je bilo zanimivo kako se povsod ob recnem bregu pod drevesi svetijo oci in se vsake toliko casa potopijo.

Naslednji dan smo sli na lov za anakondami. Imeli smo sreco saj je bil soncen dan, da se kace soncijo. Z gumijastimi skornji smo se odpravili po visoki travi, vendar po kasni uri nismo imeli kaj dosti srece. Nazadnje jo je odkril Juan Carlos (nas vodic). Ubogo kaco smo zmotili sredi spanca. Celo smo pofotografirali in 9 ljudi se je je hotelo cim veckrat dotakniti. Vodic nam ni pustil, da se je dotaknemo kje drugje kot na repu po gornjem delu. Ce pride spodnji del kace v stik z repelentom lahko tudi umre. Odlocili smo se, da kljub odkriti kaci se malo hodimo do najblizjega gozdicka, na poti smo celo videli kravo, ki je pravkar telila in telicka v travi (v bistvu ne kaj dosti pretresljivo zame). V gozdu smo malo pocivali in mama druzine je nad glavo odkrila ogromne ose, ki so si zacele graditi gnezdo. Vsi smo si jih dobro ogledali in seveda fotografirali. Ko je prisel vodic je kar odskocil, ko jih je zagledal in je rekel, da so lahko smrtno nevarne in da ze po petih pikih dobis visoko vrocino. Nazaj smo se vrnili po zelo smrdecem blatu do vrha gumijastih skornjev.

Po okusnem kosilu in pocitku na visecih mrezah smo se sli kopati s pink delfini. Najbolj so vzljubili Aljoso in so se ga celo dotikali, ker je spuscal zelo visoke zvoke in jih klical.

Odpravili smo se se naprej po reki iskati ptice, ki se imenujejo tucani (cren ptic z ogromnim rumenim kljunom) zal nismo imeli srece. Smo pa videli nekaj manjsih in pa ogromno pisano papigo.

Najbolj poseben je bil lenivec, ki je plezal z drevesa (tega sva opazila jaz in Aljosa). Baje, ko snemajo dokumentarce cakajo tedne, da se lenivec premika, tako kot se je nas (skoraj je tekel po drevesu navzdol:) )

Nekaj metrov stran od nase koce smo se ustavili, da smo opazovali savanski soncni zahod in si kupili nekaj sladkarij.

Naslednji dan smo vstali ze nekaj pred sesto, da bi opazovali soncni vzhod. Soncni vzhod ni bil prevec fascinanten, ker je bilo oblacno. Predvsem je bilo ob reki dosti zivali. Videli smo "howler" opice, kako kricijo navsezgodaj zjutraj in aligatorje, ki spuscajo cudne zvoke. Kajmani in aligatorji naceloma niso nic kaj nevarni (dejansko smo se kopali v reki kjer zivijo). Eden je skoraj udomacen ob koci, kjer smo spali in se tam zadrzuje ker dobi hrano. Kajmana, ki ga klicejo Federico pa se je vseeno malo ustrasil Aljosa, ko je zacel z odprtimi usti hoditi proti njemu. Kasneje smo ugotovili, da ni hotel nic hudega samo navajen je, da ga vsi hranijo. Po zajtrku smo sli loviti piranje. Aljosa je ujel 5 rib jaz pa celo 4. Od tega sem morala 2 izpustit, drugi dve piranji pa smo pri kosilu pojedli. Od ostalih clanov "odprave" je imela najvec srece najmlajsa hcerka v druzini, ki je ujela menda 7 ali 8 rib.

Izlet se je res zelo izplacal. Ugotovila sva, da v mestu zapraviva vec denarja na dan kot pa je stal dan z agencijo. Videli smo vse kar so obljubljali (kljub reklu "todo es posibile nada seguro" - vse je mozno nic sigurno) imeli smo odlicno hrano in se neverjetno sreco z vremenom (v Rurrenabaqu je vse dni dezevalo in ze 1 teden ni vzletelo nobeno letalo).

Se fotke:

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/RurrenabaquePampas1RioYacuma131562008

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/RurrenabaquePampas2RioYacuma131562008

Kulturne razlike

2008-06-17T10:35:00.000-07:00

Kljub veliki pripravljenosti na nove stvari je prislo do kaksnih nerodnih situacij, ko necesa res nisi mogel pojesti (kljub temu da si hotel biti vljuden) ali pa nisi mogel dojeti, ker so bile tako cudne za nase razmere.
Kljub okusni hrani njihove juhe res niso bile najbolj uzitne. Najhujsa je bila tista iz kravjih "parkljev". V velikem loncu so jih kuhali 2 cela dneva dokler da so se spremenili v neko zelatinasto stvar. Res pri najboljsi volji nobeden od prostovljcev ni mogel pogoltniti tega. Sledili sta se juha iz kurjih krempljev in ribjih glav (ta je bila se najbolj normalna). Vsem domacinom so bile te juhe zelo okusne in so jih vsakic pojedli z uzitkom.
Ker sem dosti pomagala kuhati sem se veckrat tudi pogovarjala z zenskami in o njihovem zivljenju. Najhuje je bilo, ce so mi pripovedovale kaj zame "cudnega" in sem se morala delati, da je normalno. Maribel mi je razlozila pri katerih letih punce v Boliviji rojevajo. Ona je prvega otroka rodila pri 15 (kar normalno) njena tasca pa je rodila njenega moza pri 12 (wtf. moja sestra bo stara 14 pa je se otrok). Torej tasca postala babica pri 30, pri teh letih veliko zensk v Sloveniji rodi sele prvega otroka.
Najhujse v vasi je, da nimajo colna s katerim bi prisli v primeru nujne pomoci do zdravnika in niti denarja za dolocena zdravila. Tako si sami pomagajo na razlicne nacine, nekateri od teh so res vse prej kot higienski. Recimo parazite v kozi si zdravijo z kislino od baterije. Najhuje od vsega pa mi je bilo, ko mi je zena od Emilia Gladis pripovedovala, da jo zelo boli zob in da je sla ponoci 4x lulat in si usta razkuzila z urinom. Menda ji je oce povedal, da to pomaga in tudi sama je rekla, da je potem lahko koncno zaspala. V tem primeru mislim, da nisem mogla skriti izbuljenih oci in odprtih ust:)

Rurrenabaque, Torewa

2008-06-12T08:58:00.000-07:00

Lepo pozdravljeni spet vsi! Po slabem mesecu tavanja po dzungli uradno objavljava, da sva prezivela najino zivljenje sredi tropskih gozdov Amazonskega nizavja. Bila je super izkusnja, kaj vec v nadaljevanju...;)

Pot iz La Paza v Rurrenabaque

Z avtobusom sva se spustila po prenovljeni najnevarnejsi cesti na svetu. Kljub prenovi ceste, je slo vcasih bolj na tesno ob prepadu. Celih 20 ur voznje smo vozili po levi strani ceste, saj je bil prepad na nasi levi strani in je nas voznik imel boljsi pregled na levi del ceste, kjer so bili prepadi. V 20 urah voznje smo sli prakticno cez vse klimatske pasove na zemlji. Od subpolarnih nad La Pazom, kjer smo se peljali le nekaj sto metrov pod ledeniki, do vmesnih Yungasov, kjer je neprestano megla in je obmocje v Boliviji, kjer dobro uspeva koka in pridelajo najvec kokaina. Tako se clovek ne cudi oziroma takoj sklepa od kje je prisla razkosna vila sredi pragozdov Yungasa. Ponoci smo z avtobusom preckali savane in zjutraj prispeli v tropski Rurrenabaque na reki Beni.

Pot iz Rurrenabaque-a v Torewo

Tudi pot iz Rurre-ja (Rurrenabaqu tukaj vsi recejo tako, ker je pac predolgo ime) po reki Beni je bila dolga. Vmes se nam je celo pokvaril motor na colnu, tako da smo se morali vrniti nazaj v Rurre in se isti dan odpluli proti Torewi. Ni nam uspelo in smo prespali kar v postojanki cuvajke na vstopu v Nacionalni park Madidi.

Naslednji dan smo zelo zgodaj krenili naprej in se po treh urah voznje prispeli do odcepa od reke Beni. Od te tocke naprej smo morali coln porivati, ker je bilo v tej reki, sploh ob brzicah, premalo vode za nas coln. Nekako smo le prispeli do "pristanisca" v Torewi, kjer sva imela se pol ure hoje do vasi.

Torej nama je le pot iz La Paza v Torewo vzela bore 4 dni.

Torewa

V skupnosti Torewa v Amazonskem nizavju sva prezivela skoraj cel mesec.

Zivljenje v skupnosti

Torewa je skupnost priblizno 5 druzin. Midva sva s skupaj z Willom (anglezom, s katerim sva skupaj pripotovala v Torewo) zivela pri 8 clanski druzini. Na zivljenje brez elektrike ter tekoce vode sva se hitro navadila. Najbolj so naju motili insekti, sploh majhne pescene muhe (sandfly), proti katerim ne ucinkuje noben repelent (vsaj tako se nama zdi:) ). Vseeno sva se pocutila v najinem sotoru pred insekti kar varna (dokler nisva en dan odkrila mravljisca v najinem sotoru:) ). Najboljsa zascita, ko nisi v sotoru, so tako kljub vrocini dolge hlace in dolga majica. Ze po enem tednu bivanja so naju napadli mikroskopski pajki, ki zivijo v visoki travi in se naselijo v tvoje obleke. Predvsem moje noge so izgledale cisto razjedane, kako je srbelo se pa ne da opisati z besedami. Kljub mnozici jaguarjev, divjih prasicev, kac, tarantel in drugih vecjih bitij nisva bila nikoli ogrozena, saj zivali vecinoma grejo stran od cloveka. S sosedo tarantelo (zivela je 2 m od najinega sotora), ki smo ji dali tudi ime Micka smo imeli povsem dobre medsosedske odnose:)

Pili smo prekuhano recno vodo. V isti reki smo se tudi umivali in prali obleke, vodo iz te reke pa smo uporabljali tudi za pranje posode. Tega, da vseskozi pijes nekoliko rjavo vodo, polno delcev in z okusom po ognju (zaradi prekuhavanja na ognju), sva se hitro navadila.

Jedli smo zelo okusno hrano. Vsak obrok je bil kuhan, sploh zajtrki so bili za nase razmere prav kraljevski (z rizem, mesom ali ribo, veliko zelenjave...). Skoraj pri vsakem obroku smo jedli riz, zraven pa ali ribo ali pa meso divjih prasicev, ki so jih moski v vasi tako radi lovili. Poizkusila sva veliko novih vrst zelenjave, sadezev in jedi, kot naprimer yucco (uporabljajo veliko, je neka krompirju podobna zelenjava z okusom po kuhanem kostanju), platano (tudi uporabljajo skoraj pri vsakem obroku; podobno banani, samo vecja, pecena ima podoben okus kot pomfri). Najbolj je bilo zanimivo, da smo lahko jedli sadeze iz drevesa, ki jih pri nas lahko kupis le v najboljsih supermarketih ali pa se v teh ne. Najbolj smo se najedali s pomelom, ki nam ga je pomagal priskrbeti 12 letni fant Jamir, ki je plezal po drevesih boljse ko opica. Poleg tega smo imeli tudi obdobje sveze papaje, kokosovega mleka, lim (agrum, ki nima kaj dosti okusa), banan. Vsak dan si si na drevo sel iskati limono, da si pripravil limonado, da si izboljsal okus "ognjene vode". Poskusili smo tudi svezi kakao (bele sladke kroglice, ki jih lizes, ne smes pa jih pogoltniti), cez kaksen teden pa smo pripravili tudi svezo vroco cokolado iz njega. V naravi pa je tudi mogoce videti drevesca kave.
Sveza kava iz drevesa v naravi:

Ce je bilo pomankanje sladkorja prehudo si lahko odsekal sladkorni trs in ga prezvecil. Poizkusili smo tudi Mataku, ki je bil meni osebno zelo dober (okus ima podoben kot avokado, samo ni tako masten). Kdor ni bil zadovoljen samo s sadjem in zelenjavo je moral vzeti pusko in si uloviti divjega prasica ali pa trnke in si uloviti ribo. V gozdu in v reki je toliko zivali, da je vcasih lazje ujeti ribo kot dobiti pomelo z drevesa polnega agresivnih mravelj.

Delo je v skupnosti strogo deljeno na moska in zenska dela. Zenske so vecinoma po cele dneve v kuhinji, saj je potrebno skuhati 3 kuhane obroke za veliko stevilo ljudi. Vmes pomivajo posodo ali pa perilo, ce pa jim ostane se kaj casa se ukvarjajo z otroci.

Moski opravljajo vsa ostala dela (poredvsem fizicna). Najpomembnejsi pripomocek je maceto, s katero se v tropskem gozdu da narediti cudeze, ter seveda puska za lov in trnki. Lahko bi splosno rekli, da so moski lovci in ribici, zenske pa perejo in kuhajo:).

Poleg rastlin ki se jih da nabrati v gozdu imajo ogromna polja riza, ki ga tudi prodajajo. Gojijo pa se vse mogoce stvari araside, lubenice, paradiznik, redkvice (2x vecje od nasih) in povsod so nasadi banan in platan. Njihova polja so dejansko nekaksne praznine sredi gozda, ki so jih posekali in pozgali. Zanimivo je, da nimajo sezonskega sajenja (razen riz, ki najbolj uspeva v dezevni dobi) ampak pac posadijo nekaj ko se jim zazdi da bi potrebovali, saj je vse leto toplo in dovolj namoceno.

V vasi imajo celo solo, kar je v teh skupnostih privilegij, saj marsikje otroci nimajo niti moznosti iti v solo. Kljub temu je sistem v soli precej precej drugacen kot pri nas. V soli dela "ucitelj" ki ni placan ampak je samo dobra dusica in hoce pomagati otrokom. Uporabljajo knjige, ki so jih pobrali iz smeti. Vsa oprema sole je en zemljevid sveta in rocno narisan zemljevid regij v Boliviji, majhna tabla, ki sta jo kupili prostovoljki in leseno ravnilo. Ucitelju je obcasno pomagala Nizozemka Hester, ki ni imela kaj dosti pojma o ucenju in vedno obupala po 15 minutah, ce si otroci niso kaj zapomnili. Tudi Jasmina je priskocila na pomoc 2X, vendar ji tudi ni kaj prevec uspelo narediti. Od otrok, ki trenutno obiskujejo solo (4 otroci) zna samo 7 letna puncka Anai brati in zelo slabo pisati. Njena 9 letna teta Kati ne zna brati in nekaj malega pisati. Poleg njiju sta v soli se dva otroka, ki pred dobrim mesecem nista niti govorila. Jasmino sta dokaj hitro vzljubila in ji zaupala zato se ju je trudila tudi kaj nauciti. Zal ji v treh urah ni uspelo ju nauciti steti do 5 (tudi ucitelj se je s tem ukvarjal ze nekaj tednov) in je ugotovila, da je njeno didakticno znanje preslabo, da bi ju kaj naucila in kulturna razlika prevelika.

Najino delo v skupnosti

No pa preidimo k bistvu najinega obiska skupnosti za en mesec. Ze po parih dneh po prihodu v skupnost sva ugotovila, da je njihov nacrt o ekoturisticnemu projektu na njihovem obmocju se bolj v povojih in da ne vedo dejansko kaj hocejo in kako bodo do teh ciljev prisli.

Tako smo prvi teden le pomagali graditi dve novi hisi za domacine (pokrivati strehe). Imajo posebno metodo, kako narediti strehe nepremocne iz enostavnih materialov. Uporabljajo nenaksne dolge liste ene izmed palm, ki jih prej nekaj tednov susijo. Nato te liste povezujejo z nekaksnimi vrvmi iz posebne vrste tropskih ovijalk, ki jih lahko z maceto odsekas v gozdu, ce ves kje:).

V prvem tednu sva dobila idejo, da bi ustvarila nekaksen turisticni zemljevid obmocja, z vsemi rekami, potmi, naseljem in zanimivih drevesih in obmocjih pogostega opazanja zivali.

Hitro sva ugotovila, da bo izdelava vsaj malo natancnega zemljevida velik izziv. Bila sva brez vseh pripomockov, vendar sva nekako improvizirala z metodami merjenja razdalj. Za merjenje razdalj sva tako uporabljala staro kolo (stela vrtljaje), metodo razmerij z palcem in palico dalec stran ter najpogosteje korake. Za smeri neba pa sva uporabljala kompas, ki nama ga je posodil "sef" vasi Emilio. Najvecji izziv je bilo kartirati reke. Po prvi reki sva korakala v skornjih. Kasneje so nama rekli, da je bilo zelo nespametno, saj sva tvegala, da bi nama velika riba v obliki skata (ki smo jo enkrat na ribarjenju celo ujeli) skozi skornje z velikimi kavlji na njenem repu razmesarila noge:). Kljub temu nama ni uspelo dobro kartirati saj je bila reka ponekod pregloboka (plavati v reki pa sploh ni priporocljivo zaradi smrtno strupenih kac), tako sva se morala z maceto prebijati skozi zelo gost gozd ob reki. Kartirati drugo reko je bil se vecji izziv, saj je bila globlja. Najprej sem se odpravil z Willom v majhnem colnicku, vendar sva bila pretezka in sva veckrat utonila, nato sem poizkusil z Jamirjem (12 letnim fantom) in z njem sva prisla kar dalec (ceprav sva tudi midva utonila). Videla sva povsem sveze stopinje jaguarja na obmocju, kjer je ravno pred kratkim preckala velika creda divjih prasicev. Odpravila sva se malo v gozd vendar sva ugotovila, da je prenevarno, saj je bil jaguar v radiju 100m, midva pa neoborozena, tako da sva zbezala nazaj v colnicek.

Najvecja dogodivscina je bila 3 dnevni treking na obmocje, kamor skupnost zeli voditi turiste. Prvi dan smo cel dan hodili in zvecer scistili obmocje za ribarjenje in kamping za turiste. Zvecer smo sli ribarit za vecerjo in takrat se mi je nasmehnila sreca ali pac pokazalo znanje, kakor zelite;). Ujel sem ogromno, 30kg ribo, ki je bila tako mocna, da mi je skoraj razrezala prste (vseeno upam, da mi bo za spomin ostala vsaj majhna brazgotina hehe ).

Riba je bila dovolj, da smo se najedli za vecerjo in zajtrk za 5 ljudi, pa se je ostalo. Naslednji dan smo nadaljevali s ciscenjem poti za turiste, nato smo nasli obmocje, kjer bo kamping za turiste in ga oznacili. Nato smo se vrnili nazaj v prejsnji kamp, se enkrat prespali sredi dzungle in se naslednji dan vrnili nazaj. Pot in mesta za kamping za turiste sva pridno kartirala za najino karto. Na najin koncni produkt, turisticno karto obmocja, sva bilo zelo ponosna, saj je bilo v njo vlozenega ogromno truda.

En dan so se domacini odlocili, da bodo zaceli graditi hise za turiste, vendar zvecer po celem dnevu dela ni bilo zgrajeno nic.

Rastline in zivali na obmocju

Prvi teden sva se vedno vsak insekt, ki sva zagledala proglasila za prvic videnega, se pravi lahko sklepate, da biodiverzitete med insekti ne primanjkuje. No, nenazadnje sva zivela na obmocju na zemlji z najvecjo biodiverziteto. Sledijo ptici, ki so res povsod, vseh barv in zvokov. Najbolj zanimivi so njihovi zvoki. En ptic se oglasa kot kaplja kot pade v vodo, drugi kot budilka, tretji kot da bi moski zvizgal za hudo zensko na cesti, cetrti z nekaksno drugo melodijo, peti identicno tako kot bi zvizgal moj oce (tako da sem vedno mislil da me od nekje klice:) ) itd. Najbolj glasni so veliki papagaji, ki so vsako jutro in vecer leteli naokoli. Ti se res nenormalno derejo (kot da bi se neprestanoma kregali med seboj) in sploh mi ne pade na pamet, da bi imel kdaj doma papagaja. Splosno pticji zvoki pomirjajo in je cisto drugace kot nenehni zvoki motorjev v mestih.

Mravelj je tudi tisoc in ena vrsta, vecina jih zelo bolece ugrizne. Najvecja mravlja je buna (bullet ant), velika priblizno 4-5cm. Nekje sem prebral, da je najvecja mravlja na svetu. Ce te napade vecje stevilo teh, lahko umres. Ce te pici ena pa samo 24 ur lezis v nenormalnih bolecinah. Videla sva jih nekaj, na sreco naju ni nobena picila. Najbolj agresivne so rdece mravlje, ki so me veckrat popikale (njihovi piki sicer zelo bolijo, vendar ze po pol ure ne cutis vec strupa), najbolj zanimive pa so verjetno mravlje, ki sekajo liste. Njihove dolge in siroke poti izgledajo res nekaj posebnega, saj vsaka nosi velik zelen list, tla na tem delu dzungle pa izgledajo zelo zeleno in premikajoce (zelo zanimivo:) ).

Vsak vecer sva videla tarantele (se posebej ze zgoraj omenjeno Micko, ki je vsako noc prezala na robu svoje luknje na mimohodece zuzelke), enkrat tudi podnevi. Tudi ostalih pajkov ni bilo pomanjkanja.

Zdaj pa preidimo k redkejse videnim zivalim. Nekajkrat sva videla divje prasice (chancho), ki jih domacini lovijo za meso. Baje znajo biti v vecjih skupinah precej pogumni in tudi napadejo cloveka. V tem primeru moras teci na najblizje drevo. Slisal sem veliko zgodb o smrti ljudi ali odgriznjenih ritih, ker se clovek ni povzpel dovolj visoko na drevo. Veckrat sva videla opice, vendar nikoli zelo dobro. Eno noc naj bi jo Will celo videl v nasi hisi (vendar mu se vedno cisto ne verjameva:) ) Videla sva kuscarje, zelve, netopirje, majhnega medveda, podgane, veverico, gigantskega polza, Capybare (nekim prasicem podobnim zivalim)...

V gozdu naj bi bilo veliko pum in jaguarjev, ki so najvecje macke v amerikah (tehtajo tudi do 200kg). Enkrat nas je eden izmed njih celo zasledoval, vendar ga nisva videla. Zal nisva nikoli videla tapirjev, ki so ogromne nocne zivali (vecje od konjev).
Videla sva seveda (in pojedla:) ) tudi veliko razlicnih vrst rib. Dostikrat sva videla piranhe (rumene, kar velike), ogromne catfishe (ne vem kako je v slo), zanimivi so bili tudi ze zograj omenjene ribe podobne skatom.

V okoliskih gozdovih je ogromno vrst zanimivih rastlin. Pravijo da gozdovi v nacionalnem parku Madidi hodijo in ko clovek hodi po dzungli ima res tak obcutek, saj se na spodnjem delu debla deblo razdeli na veliko stevilo vej (tako naj bi drevo iskalo najboljso svetlobo in se dejansko lahko prestavilo kaksen meter vstran). Videla sva nekaj res ogromnih dreves (v enem so ziveli netopirji), cedre, veliko vrst palm, bambusom podobne rastline (povsod ob rekah) in veliko razlicnih vrst ovijalk (najbolj zanimiva je bila tista v obliki verige).

Pila sva vodo iz debelih lesenih ovijalk (clovek mora vedeti katero ovijalko mora presekati, saj iz nekaterih ovijalk pritece strupena voda), ter se gugala in spuscala v stilu Tarzana, kar je bilo zelo zabavno;). Dostikrat smo nabirali Chonte, ki so nekaksni orescki v katerih se pogosto nahajajo crvi, ki smo jih uporabljali za zacetne vabe pri ribarjenju. Iz chont sva tudi izdelovala prstane. Pokazali so nam drevo "majo". Iz oreskov tega drevesa lahko dobis naravno sladko mleko. Videla in nabrala sva tudi ogromno ostalih zanimivih oresckov.

Na koncu lahko povzamem, da je bila res nepozabna izkusnja. Upava, da bo najina pomoc vsaj malo pomagala skupnosti. V proces merjenja obmocja in izdelavo zemljevida (vse z zelo pomanjkljivimi pripomocki) sva vlozila res veliko truda in upava, da ga bodo vsaj nekako izkoristili (zdaj recimo vedo tocno kje so locirane zanimive tocke za turiste, fotokopije bi lahko dajali tudi turistom za orientacijo in spomin...).

Najino delo:
In koncni izdelek:

Glede projekta ekoturizma na obmocju meniva, da skupnost se niti najmanj ni pripravljena. Ce jim projetka ne bo uspelo speljati, imajo alternativo v gojenju in prodaji naravnega kakava (ki je nekoliko drazji). V prihodnosti naj bi posekali in pozgali kar velike povrsine gozda v okolici vasi za kakavova polja.

Lahko bi pisal se ure in ure ampak bi postalo pocasi dogocasno. Veliko se da razbrati tudi iz najinih fotoalbumov iz Torewe:

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/YungasRurrenabaqueTorewa
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/Torewa
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/Torewa2

Adios iz Rurrenabaqua!

POTOSI IN LA PAZ

2008-05-14T20:15:00.000-07:00

V Potosi sva prispela ob 3.oo zjutraj in poskusala dobitit prenocisce. Na koncu se naju je le usmilila starka in nama temu primerno zaracunala. Poleg visoke cene se je se zlagala, da je topla voda, zato sva se odlocila, da jo kaznujeva tako da greva takoj zjutraj v drug hostel. S ponujanjem cenejse sobe je bila zelo vztrajna in nakoncu smo prisli ze na 1/4 cene iz prejsnjega vecera, vendar se nisva dala, ker sva se odlocila, da se morajo Bolivijci koncno nauciti govoriti resnico:) Drug hostel je bil precej boljsi, s toplo vodo in internetom, seveda pa ni slo brez manjsega natega saj so naju stlacili v sobo z samo eno prosto posteljo (placala sva seveda za dve).

Najprej sva se odpravila na razgledno tocko v mestu, od koder sva lepo videla mesto s kolonialno arhitekturo, najbolj znani so leseni balkoni v ozadju pa Cerro Rico (bogati hrib), zaradi katerega je bil Potosi eden izmed najvecjih mest v 16-17. stol. Spanci so "pridobili" toliko srebra, da bi baje lahko zgradili srebren most do Spanije in bi cez se vedno nesli srebro. Pri tem so seveda izkoristili za poceni delovno silo vse od indijancev pa do crncev. V groznih pogojih, namrec iz rudnika ljudje niso sli do 4 mesece, je umrlo 8 milijonov ljudi. Danes v mestu ne vidis crnca, kljub temu da so delali tam, se tistih nekaj ki je prezivelo so se odselili v obmocje yungasa, ker so zivljenjski pogoji malcek preostri za Africane (4060m n.v. najvisje mesto na svetu). Po ogledu trznice, kosilu ter popoldanskem pocitku sva si ogledala se muzej kovancev. V njem je bilo vse od kovancev, kako so jih izdelovali in drugih srebrnih izdelkov. Ter po Bolivijsko nekaj naumesnih eksponatov, kot je tiskalni stroj in okoli 100 razlicnih naftnih derivatov, ki jim jih je darovala Cochabamba:) Najbolj naju je fasciniral ogromen vijolicen kristal bolivianita. Zal nimava fotografij, ker sva bila prevec skrt, da bi placala se za fotic posebej. V muzeju pa hranijo tudi nekaj slik anonimnih avtorjev, nabolj znana je slika Cerra Rica in Marije upodobljene v njem kot Qechuanske Pachamame. Ne bom prevec razlagala, ce kaksnega umetnostnega zgodovinarja zanimajo podrobnosti naj vprasa:)
Zvecer sva sla v restavracijo, kjer naj bi imeli zivo glasbo, zal iz tega ni bilo nic ker ni glñavna sazona, sva pa vseeno poskusila lamin zrezek.
Naslednji dan sva se odpravila z vodicem Reinaldom na izlet okoli lagun Kari Kari. Najvecje presenecenje (vsaj zame) je bilo, da ne gremo na ogled lagun Kari Kari ampak se mislimo povzpeti na goro visoko 5000 m. Mislim, da ce bi to vedela prej me ne bi kdo preprical v ta podvig. Ampak vodic je bil zelo prijazen, prinesel nama je veliko hrane in sokcev v vrecki (s katerimi sem tudi postala zasvojena) in kar naprej naju je spraseval: “Todo bien?" In vsak njegov stavek se je zacel z “yes my friend”. Predvsem pa sem koncno dojela dobesedni pomen besede, da si “high”. Res na tej visini imas obcutek kot, da si ves cas zadet, vrti se ti in cisto pocasi se lahko premikas. Za vsak korak in dih, ki ga naredis pa kar cutis v pljucih, ki so se seveda ze naucila spansko kako kricijo “mas mas oxigeno”:) Ampak na koncu mi je le ratalo in Reinaldo je rekel Aljosatu, da bo imel zelo mocno zeno:) Aja ce koga zanima zakaj si nisem stvari olajsala z zvecenjem kokinih listov je to zato, ker jih ne znam zvecit, ker vse pozrem. Druga stvar pa je, da so v kombinaciji s pepelom, ki naj bi pospesil delovanje tako neznosnega okusa, da se mi je zdelo, da bi se se celo z olivo dalo popraviti okus (pa sem mislila, da je oliva najbolj ogabna stvar na svetu). Naucila sva se tudi nakaj qecuanscine, vendar se ne spomnim kaj dosti vec:(
Naslednji dan naju je cakal se veleznani rudnik. Tudi to bi se enkrat pomislila ce grem, ce bi vedela kaj me caka, ampak mislim, da je bilo malo zdravo videti kje ubogi ljudje vse delajo. Drugace je stvar zelo turisticno zastavljena, najprej te poberejo v hostlu, potem se opremis v pravega rudarja, nato gres na rudarski market kupiti nekaj daril za rudarje (sladke pijace, dinamit, kokine liste in cigarete) potem si ogledas kako vredne minerale locijo od navadnih kamnov in koncno prispes v rudnik. Preden vstopis poskusis tudi njihovo priljubljeno pijaco 96% alkohol. Brez komentarja! Hvala bogu prej izhlapi, ko pa ga pogoltnes. Samo smo ugotovili, da itak to mesajo z drugo pijaco tako da na koncu ni tako hudo. Pred rudnikom smo videli se ostanke krvi vse okoli, ker imajo rudarji 3 sobote v maju nekaksno zabavo in darujejo kri lame gori (Cerro rico ali Somah Orrko), da bi imeli vec srece v rudniku. Namrec ce gora vzame kri lame, ne bo vzela krvi cloveka. Nekaj turistov je imelo tudi sreco videti ta obicaj in nekaterim je bilo samo ob misli na to slabo:) Koncno smo zaceli hoditi v rudnik, najprej je bil tunel kar vredu si lahko hodil sklonjen, kar hitro pa smo se morali plaziti po kolenih. Poleg praha teme in ozkega tunela in kar naprej vohas arzen in drugo sranje, ki ti gre direkt v pljuca. Prav zaradi silikoze pljuc umre vecina rudarjev ze pri 50. Rudnik je dalec od tega, da bi bil urejen za ogled tako kot v Evropi. Poleg tega v rovih delajo tudi rudarji s katerimi se lahko pogovarjas (vecina jih zal ne govori niti spansko, ampak samo qecuansko. Skoraj vsa dela se delajo se tako kot v kolonialnem casu, na roko. Rudarji cel dan ko so v rudniku nic ne jejo, ampak samo zvecijo kokine liste. V rudniku zacnejo delati otroci stari 8 let, vendar imajo lazja dela. Sli smo samo do 3 stopnje, obstaja pa jih 11. V rudniku je tudi nekaksen muzej, kjer lahgko vidis tudi vraga (TIO), ki je bele barve, kosmat in kadi cigarete s filtrom - evropejec:) Zunaj rudnika so nam se demonstrirali eksplozijo dinamita, ki je bila kar mocna.
V mestu sva si ogledala se samostan Karmelink, ki je imal veliko bogatih stvari, ki so jih darovali starsi deklet, ki so sla v samostan. Rezim pri teh nunah je bil zelo strog, govorile so lahko samo 2 uri na dan, 7x na dan so molile in niso imele nobenega stika z zunanjim svetom. Celo stvari, ki so jih dajale zupniku so sle preko posebnih vrtecih vrat, da ga niso niti slisale niti videle. Tudi med maso so spremljale za resetko in crno zaveso.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/UyuniPotosi912508

Naslednje jutro sva prispela v La Paz. Ze iz avtobusa sva videla, da je zrak na vrhu mesta res slabsi od tistega pri dnu. Prav zaradi tega (tudi v Potosiju je tako) zivijo bogatejsi ljudje na dnu mesta revnejsi pa na vrhu. Mesta si se nisva kaj dosti ogledala, ker imava druge stvari za urediti, edini turisticni ogled je bil razgled na celo mesto. Drugace pa sva se ze dogovorila, da prideva jutri zvecer v Rurrenabaque, kjer bova delala. Urediti pa sva si morala tudi turisticno vizo, ker zivi dusi nisva mogla dopovedati, da bi morala imeti dovoljen vstop v drzavo brez vize 90 dni in ne 30. Mislim, da jim v Boliviji ni cisto jasno kje je Slovenija kaj sele da je v EU. Najbolj smesno je bilo, da tetka na posti ni nasla Slovenije v Evropi, ker je imela na seznamu se Jugoslavijo. Sej ni hudega ene 20 let za casom so. Drugace pa je La Paz cisto kaoticno mesto z prometom, ki ga usmerjajo policisti in mini kombiji iz katerih se kar naprej derejo ljudje kam grejo. Aljosa je vceraj ugotovil, da ce se mi vse zmenimo preko interneta se pa v La paz definitivno vse zmenijo na ulici, ko se derejo eden cez drugega.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/LaPaz1314508

Cez en mesec se vrneva iz dzungle. Ce vas kaj zanima o tem si lahko pogledate na tej strani www.torewa.com .

Tupiza, JV Bolivija, Uyuni

2008-05-10T12:57:00.001-07:00

Koncno sva v Boliviji, skupaj s Paragvajem najrevnejsi in predvsem najcenejsi drzavi v J Ameriki. Zaenkrat nama je Bolivija vsec, ceprav nama nista vsec dve stvari, malo neokusna hrana v primerjavi z Argentino in to, da se cene za isto stvar spreminjajo iz ure v uro in da so cene za naju malo drugacne (precej drazje) kot za lokalno prebivalstvo. Se pa da priti zelo poceni skozi, ce imas sreco, tako sem danes recimo kupil novo zobno scetko za 40 centov, pa se jedla sva dve kosili (juha, glavna jed, sladica) za malo vec kot 1,5€.

No pa pojdimo lepo po vrsti...
Iz Argentine sva se se enkrat, tokrat z busom odpeljala skozi barvito Qebrado de Humahuaco. La Quiaca, sestrsko mesto Bolivijskega Villazona je imelo ze malo kaoticni pridih. Mejo sva morala preckati pes, saj med drzavama ni javne prometne povezave. Bilo je zelo smesno, ko sva pes vstopila v novo drzavo in v novo mesto. V Villazonu sva na ulicah ze opazovala zenske v tradicionalnih oblekah (Cholah). Prehodila sva pol mesta do zelezniske postaje in srecno ujela vlak v Tupizo. Ta vlak je najbolj luksuzno prevozno sredstvo v Boliviji. Zvecer v Tupizi je bilo zelo zanimivo, saj je celotno mesto ena velika trznica in se tisto malo trgovinic kar je seveda nima cen.
V Tupizi sva ostala 2 dni. Ker je v okolici Tupize veliko stevilo zanimivih kanjonov, sva se odlocila, da jih razisceva s konji. Jahala sva 5 ur in bilo je zelo zanimivo, saj sva oba prvic jahala konja. Ogledala sva si kanjone razlicnih erozijskih oblik (najbolj zanimiva je bila Valle de los Machos, kjer so iz kanjona strleli ogromni penisi), nad nama pa so leteli ogromni orlom podobni ptici. Kljub Jasmininim bolecinam v riti nama ni bilo zal;)

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/JujuyTupiza3552008

Naslednji dan sva se odpravila z agencijo na 4 dnevno ekskurzijo z dzipi proti skrajnemu JV Bolivije in nato proti Uyuniju.
JV konec Bolivije je znan po vulkanskih pokrajinah, redki poselitvi (ogromna prazna obmocja), barvitih jezerih, polnih mineralov, alg in flamingov, razlicnih erozijskih puscavskih oblik ter seveda najvecje slane ravnine na svetu - Salar de Uyuni. Vseskozi smo se z dzipi gibali med 4000 in 5000m. Na zacetku je bilo tezko, ker nisva bila navajena ekstremnega mraza (v nasih skromnih bivaliscih ni bilo ogrevanja, T pa so se ponoci spustile globoko pod 0 stopinj celzija, ker so bile reke zjutraj globoko zmrznjene:) ) in pomanjkanja kisika (ja, zal nismo s sabo imeli kisikovih bomb;) ). Zadnje dneve pa je bilo lazje, saj nisva vec toliko cutila pomanjkanja kisika, mrzlo je bilo pa se vedno kot v najboljsih zmrzovalnikih.

Najin 4-dnevni tour je izgledal priblizno tako:
Na zacetku smo si ogledali globoke kanjone zanimivih erozijskih oblik, nato tipicne predkolonialne vasi, pokrite z slamo, kjer smo prespali. Naslednji dan smo se peljali skozi ogromno zamrznjenih rek med neskoncno llamami. Obiskali smo t.i. Bolivijski Machu Pichu (na visini priblizno 4500m). To so ostanki mesta, ki je vzcvetelo zaradi bliznjih nahajalisc zlata, vendar je kasneje propadlo, ko je zlata zmanjkalo. Prebivalci so se hoteli vrniti, vendar so se bali zlih demonov, ki naj bi jih z kopanjem zlata prebivalci spodili ven. Ker so se v mestu stalno pojavljale cudne stvari (zvoki), so se z mesta preselili se zadnji prebivalci. Ugotovila sva da so cudni zvoki verjetno prihajali od vulkana ob katerem lezi zapusceno mesto. Nato smo se zaceli vzpenjati se visje, do prelaza visokega 4855m, kjer se nam je odprl pogled na rumeno laguno. Pot smo nadaljevali proti skrajnem JV delu Bolivije, kjer smo se okopali v termalnih izvirih. Skozi Dalijevo puscavo (sredi puscave stojijo kot nekaksni kipi ostanki okamenele lave) smo se nato pripeljali do lagune Verde. To je zelo strupena laguna zelene barve (zelena je zaradi arzena). Nad laguno se dviguje vulkan Licancabur, kjer je NASA ugotovila, da je obmocje na Zemlji, ki je najbolj podobno Marsu (podnevi je vroce, ponoci zelo mrzlo, strupeno, brez zivljenja), zato veliko raziskujejo obmocje. Po ogledu lagune Verde smo se obrnili proti S in se najprej ustavili v puscavi, ki je bila polna zanimivih erozijskih oblik. Celotno obmocje na poti je bilo vulkansko preoblikovano in neprestano sva videvala vulkanske kraterje, nekateri so izgledali, kot da bi cez njih polil celo paleto barv. Naslednji postanek je bil na najbolj vulkansko aktivnem delu Bolivije, na polju polnem blatnih vulkanov, fumarol in celo gejzirjev. Celotno gejzirsko polje se nahaja kar na 5000m, kar je bila do takrat najvisja tocka kar sva kadarkoli bila! Polje je zelo zanimiva zadeva in zelo smrdeca:). Naslednji dan smo si ogledali Laguno Colorado, ki je rdece, pravzaprav krvave barve. Tudi tu so termalni izviri in v blizini njih (ker tam voda pac ne zmrzne) se z rdecimi algami prehranjuje ogromno flamingov. Pot smo nadaljevali mimo sedmih zanimivih lagun in se na koncu dneva nastanili v hotelu, kjer so bile sobe iz soli. Nasldnji dan smo se zgodaj odpeljali na Salar de Uyuni, kjer smo si ogledali soncni vzhod. Salar de Uyuni je popolnoma ravna, bela in slana puscava, ostanek jezerskega dna ogromnega jezera. Povrsino ima kot polovica Slovenije. Sredi bele ravnine se nahajajo posamezni otoki, polni kaktusov (in turistov - na splosno je Salar poln turistov in dzipov:( ). Na Salarju smo si gledali tudi ocesa Salarja. To so majhne luknje polne vode, skozi katere neprestano prihaja zrak v obliki mehurjev (temu pravijo dihanje Salarja, saj ta zrak, ujet pod soljo pride od zelo dalec). Na koncu smo si ogledali se slani hotel (zgrajen popolnoma cel iz soli, razen kopalnic seveda), pridobivanje soli ter t.i. pokopalisce starih lokomotiv pri Uyuniju.

http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/JVBolivija6952008
http://picasaweb.google.com/aljosa.rijavec/Uyuni952008

Lep pozdrav iz La Paza in se slisimo kmalu.

Jujuy, Purmamarca in Humahuaca

2008-05-03T23:00:00.000-07:00

KOMEDIJA ZMESNJAV

Torej, cepiva za malarijo sevedno ni. Problem vsega iskanja in nesporazumov sta bili predvsem dve stvari, v bistvu ena sama, da nimava pojma o spanscini.

1. VACUNA ni samo cepivo, ampak pomeni splosno vsa zdravila.

2. MALARIJA je cudno podoben izraz AMARILLA. Oziroma ANTIMALARIKI in ANTIAMARILIKA je za naju pac nekaj casa pomenilo isto. Vsi torej vsi so sklepali, da za prehod meje v Bolivijo potrebujeva cepivo proti rumeni mrzlici-fiebra amarilla. In ker jih midva nisva dobro razumela sva vedno rekla, da to potrebujeva. Sicer sem kar nekaj ljudem pokazala mojo ze obstojeco rumeno knjizico, vendar so jo videli prvic v zivljenju.
Na koncu sva le uspela dobiti tablete (zastonj) in sva jih ze zacela jesti, tako da ce se bodo zaceli pojavljati kaksne cudne objave imajo mogoce kaksne stranske ucinke.

V Jujuyu sva zopet najela avto. Seveda brez zapletov tudi tokratni slo. Eno uro sva iskala gospodica Klavdija, ki naj nama bi dostavil avto. On naju je cakal pred HOTELOM intenational na PLAZI San Martin, midva pa njega pred HOSTLOM intenational na ULICI San Martin. Koncno sva se v vecernih urah odpravila v Purmamarco, kjer sva prenocila. Sele naslednji dan sva lahko videla ta famozni hrib sedmih barv v dnevni svetlobi, res je nekaj posebnega.

Nato sva se po po ovinkih vzpela na 4170m (kar redek zrak) in se spustila za nekaj metrov do Salinas Grandes. Poleg naju je bilo tam kar nekaj obiskovalcev in delavci, ki so pridobivali sol. Delavci sami niso bili prevec navduseni nad naso prisotnostjo (glede na to kako so popolnoma pokriti zaradi mocnega sonca in da jedelo fizicno naporno je to povsem razumljivo). Seveda si je Aljosa dovolil celo enega fotografirati,

hvala bogu je samo krical na naju, lahko bi naju napadels krampom:/ Po ze najini znanki Ruti 40 sva se odpeljala proti Abra Pampi. Pred nama je bil pravi juznoameriski safari polno vicuñ, llam, alpac, ñandujev ter seveda krav, oslov in ovc. Pobrala sva tudi gospodicno z dvema psoma (sej ni bil najin avto), ki nama je malo razlozila o njihovem brezskrbnem zivljenju na kmetiji. Proti Laguni Pozuoles se je cesta se samo poslabsala. Cisto do lagunepa naju je pripeljal prijazen domacin, saj ceste prakticno ni bilo. V laguni je bilo na milijone flamingov in drugih pticev, ki pa so seveda hitro zbezali, ko sva sejim priblizala.

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/PurmamarcaSalinasGrandesLagunaPozuoles30408
Proti veceru sva prispela v Humahuaco, manjse turisticno mestece. Po vecerjisem kar hitro zlezla v posteljo, saj se zaradi mocnega prehlada in nadmorske visine (okoli 3000 m) nisem pocutila najbolje. Naslednji dan sva poskusala priti do navecjih inkovkih ostankov - Coctace, vendar nama ni ravno uspelo kaj vec videti, kakor obrise teras na hribih. V Humahuaci sva kupilanekaj spominkov in najin prvi kokin caj in liste, ki so kasneje pri menjanju gume na avtomobilu prisli zelo prav. Obiskala sva se mestece Tilcara, kjer sva si hotela ogledati Inkovsko trdnjavo, zal je bilo zaradi 1.maja vse zaprto. Ogledala sva si tudi pokopalisce na hribu z ozadjem pisane palete barv na hribu.

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/HumahuacaTilcara1508

Ko sva prispela v Jujuy sva Klavdija (ta dan je moral delati samo zaradi naju) hitro nasla, zopet se je malo zavleklo z iskanjem pravega bankomata. Poceno zracnico pa nama je mastno zaracunal, ker sva kao unicila celo gumo.

Obsesije in navade Argentincev

2008-05-02T11:48:00.000-07:00

Preden jutri pobegneva v Bolivijo morava nekaj napisati o obsesijah in ostalih navadah in posebnostih Argentinske druzbe. Pa pojdimo po obsesijah po vrsti:

1. Mate, mate, mate, mate... Mate je caj iz posebnih zelisc, ki naj bi manjsal apetit in boljsal prebavo. Kamorkoli stopis v Argentini povsod so ljudje z termovko, skodelico polno mateja in posebno slamico s filtrom. Ceprav vsi zatrjujejo drugace, se mi zdi, da ta zelisca rahlo zasvojijo cloveka, saj ljudje celo v trgovinah, na avtobusu...prakticno kjerkoli, ne zdrzijo brez mateja. Tud jst sem po tem, ko sem ga probal v Buenos Airesu zelel le se mate:), Jasmini pa ni prevec dober (razen sladkan). Pravijo, da je pitje mateja bolj fora druzenja in da ce nekomu ponudis mate se lahko zacnejo dolgi pogovori v noc, medtem ko skodelica mateja krozi naokoli. Ne skrbite, bova dala za probat v Slo!

2. Fuzbal. Najprej sem imel obcutek, da ljudje gledajo samo Copa del Libertador, ki je neka podobna stvar kot liga prvakov v Evropi. Ko so igrali Boca Juniors proti neki ekipi iz Venezuele v La Rioji so bili na postaji pogledi prav vseh ljudi uprti v televizor (in ko se je tekma koncala in so voznik in pobiralec kart za bus nehali gledati TV, smo sli). Po vec kot mesecu sva ugotovila, da so tako zasvojeni s fuzbalom, da spremljajo tudi ligo prvakov in celo prve nogometne lige iz Evrope. Vse to najdes na TV-ju. Drugace pa tudi zelo radi igrajo fuzbal in igrajo ga zelo dobro. Vsako vecje mesto ima kar nekaj spodobnih stadionov, ni tako kot v Ljubljani:)

3. Difunta Correa. Nekaj o tem sva ze napisala. Treba je poudarit, da je ta obsesija razsirjena predvsem po cestah drzave, saj na vsakih nekaj km najdes svetisce posveceno Difunti. Predvsem je Difunta zaveznica tovornjakarjev, vendar sva videla tudi v veliko avtomobilov obesen rdec trakec (tako te Difunta opazi in pazi nate na cesti- tako jaz to razumem).

4. Dulce de Leche. To je zelo razsirjena obsesija. Dulce de Leche je sladka krema iz mleka in karamele. Dulce de Leche uporabijo za prakticno vsako jed, predvsem je popularna za zajtrk (namazana na kruh oziroma slano pecivo), dajo jo pa tudi v ogromno sladkarij, sladoled....... Na polici v supermarketu zavzemajo Dulce de Lecheji skoraj toliko prostora kot miljon vrst Matejev, torej kako celo vrsto:). Splosno bi lahko rekli, da so Argentinci obsedeni s sladkim.

5. Parillas in Asado. Argentinci so obsedeni z grillom. Povsod se pece meso, nekatere restavracije imajo ob oknju velik ogenj, kjer se pece asado (cel hrbet krave). Toliko jim pomeni, da lahko pecejo, da je v kampih recimo celo dvojna cena, ce vzames zemljisce, kjer lahko tudi peces grill! Ko sva bila v Puerto Piramidesu so mislim da cisto vsi v kampu zvecer pekli meso.

6. Vino. Se ne dolgo nazaj so bili Argentinci prvi na svetu po zauzitju vina na prebivalca. Vecino vina izvira iz obmocja Mendoze in San Juana, kjer pridelujejo zelo kvalitetna vina. Zadnje case je postalo zelo popularno pivo. Pravijo da je najboljsa kombinacija asado in vino ter pizza in pivo.

7. Pick-up truck. Sploh bolj juzno, recimo v Patagoniji (pa verjetno tudi v Pampah), kjer so razdalje velike in je veliko Estancij (rancev). Zadaj v avto spravijo vsega boga stvari, je pa tudi zelo popularno, da se zadaj v pick-up trucku vozijo ljudje, tudi stoparji.

8. Limonade na TV. So mislim da tako pogosto na TV kot fuzbal.

Mogoce sva kaj pozabila, vendar mislim, da so to glavne obsesije Argentincev (po vrsti)

Zdej pa se ostale navade in zanimivosti.

- Karakter Argentincev: Prvo, kar mi pade na pamet je to, da so argentinci precej bolj odprti, topli in prijazni ljudj kot v Evropi. Navada je, da se vsi objemajo, dotikajo in poljubljajo (na lica). Sploh na zacetku, ko sva prisla v Buenos Aires sem se moral prav navaditi, da sva se s Juanom vedno poljubila, ko mi je odprl vrata. Kasneje mi ta navada poljubljanja med moskimi ni bila vec problem (pa ne razumet narobe;) ).

- Bioritem Argentincev: Argentinci so precej bolj nocni ljudje kot mi. Tukaj vse zazivi sele po 10 uri zvecer, ko so vsi ljudje na cestah. Se pravi ravno takrat, ko se pri nas ceste spraznijo:). Ce greva jest v restavracijo vedno dobiva mizo, ker sva tam med prvimi. Kasneje, ko ze jeva, se prostor napolni in ljudje cakajo na mizo:). Vecerjo jejo med 10 in 11 uro zvecer. Zajtrk je zato posledicno kasneje, se pravi tam med 8 in 11 recimo.

- Argentinska siesta: Argentinci jemljejo siesto zelo resno, sploh bolj proti severu. Siesta traja med 13 in 17 uro in takrat se zivljenje tudi v najvecjih mestih ustavi. Vse se zapre, ljudje hodijo po polzje ali pa samo sedijo na klopcah. V Jujuyu (tako veliko mesto kot Ljubljana) sva dozivela najvecji siesta sok. Hodila sva po mestu v casu sieste in ulice so bile skoraj prazne, po cestah pa skoraj nic prometa. Potem sva si sla v hostel nekaj skuhat in ko sva stopila nazaj na ulico je bilo kot v mravljiscu in se skoraj ni dalo hodit po plocniku, promet po mestu pa se je prakticno ustavil. Sprasevala sva se od kje so se vsi ti ljudje vzeli:).

- Vera v Argentini: V Argentini je veliko ljudi zelo vernih. Ze samo ce hodijo mimo kriza, cerkve, kapelice se pokrizajo, ali pa recimo ce zvonijo zvonovi na cerkvi, ali ce se peljejo po cesti mimo kriza Difunte Correa-je.

- Promet v Argentini: Khm... Glavna znacilnost je, da skoraj ni pravil. Cestni znaki so zelo redki, semaforjev skoraj ni, pa tudi ce je krizisce dveh najprometnejsih cest:). Najvecja razlika med Evropo in Argentino je, da so vsa naselja urejena v kvadratih. Tako Argentinci ne racunajo razdalje v mestu v m in km, temvec v stevilu quadrasov. Promet v mestih poteka tako, da je vsaka druga ulica enosmerna (tako je v bistvu vsak quadros neke vrste veliko krozno krizisce), razen avenije, ki so vecsmerne. Na zacetku je bil sistem enosmernih cest pri voznji velik problem, saj nikoli nisva vedela, po kateri ulici lahko peljeva (seveda ni ponavadi nic oznaceno, samo ti pomaga smer parkiranih avtomobilov v ulici), sedaj pa lahko recem, da imam sistem ze v zilah.

Za javni promet je znacilno to, da so promet z vlaki popolnoma opustili. Razen v Barilocheju in predmestjih Buenos Airesa ni bilo nikjer, kjer sva potovala delujoce zeleznice. Imajo pa Argentinci verjetno najboljsi bus sistem na svetu, z najbolj udobnimi busi (ze v semi cama, ki je pol spalni bus se da zelo udobno spati) v katerih strezejo hrano in pijaco (podobno kot v letalu), vrtijo filme, v eni firmi pa sva celo igrala tombolo za liter vina (zal nisva zmagala). Slaba stran sistema je, da sva veckrat dozivela velike zamude (vec kot 4 ure ni nic nenavadnega:) ).

Vec o tem, kako se ljudje povsod derejo Eeeeeempanadas, kako povsod prodajajo stvari iz kaktusovega lesa, barvasta lamina in alpakina oblacila, skodelice za mate, piratske cedeje, panchote itd., pa kdaj drugic!;)

Adios!

San Juan, Difunta Correa, Velle de la Luna, Cafayate, Quilmes in Cachi

2008-04-28T16:55:00.000-07:00

Lep pozdrav vsem! Spet sva polna novih dozivetij, videla sva dolino lune in nekaj zelo slikovitih pokrajin ampak gremo lepo pocasi;)

Iz Mendoze sva se odpravila proti San Juanu, kjer sva si ogledala center mesta (bilo je zelo zaspano, saj je bila nedelja), malo oprala obleke, nakupila nujne stvari in prenocila. Naslednji dan sva se odpravila v Difunto Correo. Difunta Correa je znana po tem, da so na tem kraju vojaki med vojno za neodvisnost sredi puscave nasli truplo zenske, ki je s svojim mlekom se vedno hranila otroka. Otrok je tako prezivel, celoten dogodek pa so pripisali cudezu. Takrat so na mesto, kjer je umrla zenska postavili kriz, legenda pa se je sirila zelo hitro, prav tako tudi naselje Difunta Correa (okoli kriza). Danes je v mestecu polno kapel (vsaka je polna predmetov, katerim je posvecena), majhnih hisic (ce naredis model svoje hise naj bi Difunta pazila na njo, isto velja za vozila, oblacila, igrace...), milijon registrskih tablic, izklesanih stavkov "hvala Difunta Correa" vsepovsod in se neskoncno ostale krame. Po celotni Argentini se stalno ob cesti pojavljajo mala svetisca posvecena Difunti. Za ta mala svetisca (ki so res povsod!) je znacilno, da ljudje puscajo prazne in polne plastenke pijace (kao da Difunta ne bo vec zejna, saj je umrla od dehidracije) in rdece zastavice. Prespala sva v majnem mestecu San Augustin de Valle Fertil, kjer so nama hoteli prodati nocno ekskurzijo ob polni luni v Valle de la Luna. Ceprav ne marava ravno agencij, ki prodajajo ture naokoli, v tem primeru nisva imela izbire, tako da sva se odlocila za dnevno ekskurzijo.

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/SanJuan20408

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/DifuntaCorreaSanAugustin21408

Bolj kot ekskurzija bi se temu lahko reklo najem soferja, saj smo sli 3 ljudje v enem "zjahanem" fiatu, ki je vsake tolko zakuhal in na koncu poti smo celo izgubili luc. Vseeno se je stvar izplacala saj so bili pogledi v Valle dela Luna (uradno ime parka je Ischigualasto) res cudoviti. Ko smo se pripeljali v park je nas in se nekaj avtomobilov spremljal ranger (izgledal je kot kaksen ranger iz filma), ki nam je seveda v spanscini na poti razlagal kako so nastale vse te nenavadne oblike v parku. Zal sva bore malo razumela. Poleg kamna v obliki macke/sfinge, gob, podmornice, krogel in samega kanjona, ki spominja na povrsino lune so tukaj nasli tudi najstarejsa okostja dinozavrov. Na konec triurne ture smo si ogledali tudi muzej v katerem so rekonstrukcije okostij.

Popoldne, ko sva cakala na bus proti La Rioji, sva se odpravila na manjsi treking med kaktusi do barvnih sten. Hodila sva po poteh divjih zivali in se poizkusila izogibati vsem mogocim bodecim rastlinam. V La Rijohi sva imela se nekaj casa za potepanje po mestu, ki je imelo kar bogato kolonialno arhitekturo, zal neosvetlejno zato fotk ni kaj dosti. Razen najstarejse cerkve v Juzni Ameriki. Po koncani fuzbal tekmi smo zaceli natovarjati bus s prtljago in ko nam je koncno uspelo se je v busu sesula sipa in seveda smo morali pocakati na nov bus. Kljub zapletom (fuzbal in sesuta sipa) smo imeli samo 1 uro zamude:) Tokrat sva sedela cisto od spredaj v busu, da sva imela lep razgled in sva bolj udobno spala.

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/ValleDeLaLunaTalampayaLaRioja22408

Okoli 12 sva prispela v Salto. Nemudoma sva se odpravila na lov za avtomobilom. Po slabi uri iskanja sva se seveda odlocila za najcenejso varianto, zal so pa na severu malce bolj striktni glede denarja in uporabe kreditnih kartic, zato sva morala poleg kreditne kartice iz vseh skrivalisc privleci se 400 dolarjev, da so nama zaupali avto. Ta avto je bil do sedaj najlepsi in najbolj prostoren. Hitro sva odrinila kot pravi avtor Lonely Planeta na najzanimivejsi izlet v Argentini skozi dolino Quebrada de Cafayate in nazaj proti Salti skozi Chaci. Po fotografijah boste videli, da je imel avtor vodica kar prav. Najprej sva se peljala skozi Quebrado de Cafayate in najlepse oblike in zivo rdeco pokrajino sva videla ravno v soncnem zahodu. V Cafayateju sva se nastanila pri prijazni gospe za samo 3 € na noc in celo v garazo sva lahko dala avto.

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/QuebradaDeCafayate23408

Naslednje jutro sva odrinila proti Quilmesu, kjer so najblolj ohranjenji predkolonialni ostanki mesta. Samo mestece Quilmes se razprostira na 30 ha (vse se ni odkopano) tam pa je zivelo okoli 5000 ljudi. Stik z Inki so preziveli, samo Spanci so jih pa unicli, kolikor jih niso pobili takoj so jih preselili v Buenos Aires, kjer so se pred osamosvojitvijo vsi pomrli. Sama cesta med Cafajatejem in Quilmesom je na obeh straneh obdana s sirnimi vinogradi in vinskimi kletemi. v cafajateju sva se ustavila se da sva kupila se knjigo o ljudstvu Quilmes in malo dokumentirala samo mesto. Nasledni postanek sva iemla po kaksni uri voznje po ruti 40 (ce se spomnite iz prejsnih objav multiorganski sok:)) za malico in nato v mestu Molinos, kjer je verjetno edina moznost, da vidis vicuñje (sorodnike lam). Vicuñi so namrec v naravi zelo redki, tukaj pa jih gojijo, mislim da za volno.

Cez nekaj uric sva prispela v Cachi, kjer sva si nasla prenoscisce in privic jedla enpanade z mesom, ki so bilje odlicne. Drugace se tukaj se cuti malo pikantnejsi okus kot na jugu. Med voznjo sva opazila tudi ogromne povrsine, kjer susijo feferone.

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/QuilmesCafayateMolinos24408

Naslednje jutro naju je cakala naju je se pokrajina med Salto in Cachijem, ki naj bi bila tako zanimiva, da baje domacini na avtobusu samo prislonijo otroke k oknu, ce so tecni in se takoj pomirijo. Nama je bila predvsem zanimiva ovinkasta cesta ki se spusca s 3400 m v dolino in zopet kaktusi, ki rastejo na rdeci skali oz prsti. Z zelo zaprasenim avtomobilom sva se vrnila v Salto. Najprej sva si poiskala zelo dober in poceni hostel potem pa vrnila avto.

Po obilnem kosilu in pocitku sva se odpravila kupiti antimalarija tablete. stvar se je malce zakomplicirala, ker jih izgleda ne mores dobiti brec recepta, vendar so nama rekli, da se lahko cepiva v bolnici zastonj in doza drzi 5 let. Tako morava na inekcijo pocakati do ponedeljka. Kako je tekla komunikacija v bolnici pa rajsi ne bom povedala, ker so naju ljudje samo posiljali okoli, ker naju nihce ni razumel.

V soboto sva se sla malo turista in sva se najprej odpravila z gondolco na hrib, kjer je cudovit razgled na mesto. Sam hribcek je zelo lepo urejen z slapovi in potkami, drevesa pa prepletajo ogromne pajcevine. Nekaj socnih fotografij imava za obozevalce pajkov. Sama lahko dodam le, da rajsi ne razmisljam, da to ni niti blizu selve/dzungle in da misliva delati 1 mesec v nacionalnem parku z najvecjo biodiverziteto na svetu (beri ogromno zuzk, gigantskih pajkov in kac). Zvecer sva odsla v bar, ki ga zopet priporoca avtor vodica, ker imajo zivo glasbo. Bilo je nenormalno zanimivo dozivetje. Najprej so na oder prisli fantje odeti v "gaucho" obleke z bobni in naredili napol cirkuski sov. Zal posnetka ni, ker sva samo zrla z odprtimi usti in najezeno kozo. Kasneje so vecer popestrili fantje z narodnimi pesmimi s tega obmocja. Tudi oni so cudovito peli in igrali (posnetek si lahko ogledate). Poleg glasbe pa so plesali tudi folkloristi (gauchi in gospodicne) in en ples sva celo odplesala z njimi. Nekaj cez 1 sva se odpavila v hostel in si skuhala vecerjo:)

Vceraj sva imela bolj nedeljski dan. Zal so naju vrgli iz najinega poceni in lepega hostla, ker so imeli ze vse v naprej rezervirano. Po selitvi sva po mestu iskala internet dokaj neuspesno zato sva si raje privoscila sladoled, ki je bil res najboljsi. Kolegice iz Koroske, ce bi bila taka slascicarna v Dravogradu bi Hlebcek v enem dnevu zaprli. Splosno je sladoled v Argentini ene 100x boljsi od evropskega in seveda cenejsi:)

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/CachiSalta2526408

Danes sva cel dan porabila za iskanje cudeznega cepiva proti malariji. Upam da se bo skrivnost jutri razresila. Ce koga zanima lahko organizirava tour po vseh ambulantah in bolnicah Salte:) Glede na hitrost neta in tezave z racunalniki, ki jih imava ze v Salti pa verjetno lahko pricakujete redkesje javljanje iz Bolivije.

Nosotros hablamos un poco de español!

2008-04-18T17:09:00.000-07:00

Ja po enem mesecu je najina spanscina ze kar napredovala, sicer se pride do "manjsih" spodrsljasjev kot na primer namesto "Ali IMATE paradiznik?", "Ali GOVORITE "paradajzasto?". Predvsem je pomebno, da je gospa takoj razumela kaj hoceva:)

Vceraj pa sva koncno dobila potrditev, da nekaj pa le znava, saj naju je gospod v hostlu v Mendozi vprasal, ce sva studenta spanscine. He he he to je najina razlaga. Najina spanscina je se vedno na taki stopnji, da je cisto mozno, da naju je vprasal, ce bova studirala spanscino v Mendozi. Ampak ostanimo pri prvi varianti:)

El Bolson, Bariloche, Uspallata, Aconcagua in Mendoza

2008-04-18T17:04:00.000-07:00

Iz Esquela sva se odpravila v El Bolson. Mestece El Bolson, ki ima priblizno 20000 preb., so v 70-tih letih ustvarili ljubitelji miru in "narave" (beri: marihuane). V El Bolsonu sva imela namen ogledati si okoliske gore, indian head (skala v obliki indijanske glave) in gozd (mrtva debla dreves), ki so ga umetniki verjetno pod vplivom razlicnih substanc preoblikovali v razlicne umetniske skulpture. Vreme nama je dopustilo le ogled indijanske glave in prelepe okoliske pokrajine, nato sva se odpravila proti Barilocham.

Bariloche so zelo popularno turisticno mesto z okoli 100000 preb. V okolici se nahajajo najvecja smucisca na juzni polobli. Mesto je prestolnica t.i. Lake Districta, ki slovi po neskoncnem stevilu jezer in izjemnimi razgledi. Mesto je znano tudi kot glavno mesto cokolade v Argentini, kar je bilo Jasmini zeeeelo vsec;). Ceprav sva imela v Barilochah neke slovenske kontakte, jih nisva poklicala, ampak sva sla v poceni hostel. Ogledala sva si nacionalni park los Arranyanes, ki je bil res zanimiv, saj celotni gozd na koncu polotoka jezera Nahuel Huapi, zari v oranzni barvi. Ta dan sva prehodila priblizno 35 km. Spoprijateljila sva se tudi z dvema potepuskima psoma, s Fifijem in Perotom:), ki sta naju za celoten dan sprejela kot njuna gospodarja (z nama sta hodila vseh 30km!) . Na zalost smo se na koncu dneva morali posloviti (po moje naju se sedaj cakata pred vrati avtobusne postaje:) ).

http://picasaweb.google.es/jasmina.pecoler/Bariloche1214408

Pot sva nadaljevala proti Mendozi. Preckala sva zelo slikovito dolino Valle Encantado. Ko sva prispela v Mendozo sva se odlocila, da greva proti majhnemu kraju Uspallata, kjer sva nasla hotel in privatno sobo za 2 plus zajtrk in celo kabelsko televizijo v sobi(!) (ja sva si mal privoscila, pac 8€ na noc;) ). Se isti dan sva se odpravila proti slikovitim puscavskim pokrajinam V od Uspallata, kjer sva obiskala hrib sedmih barv. Vsa barvitost, zanimive reliefne oblike, kamnine in razgledi so naju zelo impresionirali, tako da je nastalo ogromno fotk. Naslednji dan sva zopet najela kolesi. Natancneje, najela sva eno kolo, tandem, s katerim sva hitro premagovala kilometre proti indijanski vasici, kjer so potomci indijancev zgradili turisticno kopijo indijanske hisice. V hisi so se nahajala indijanska umetnostna dela in ostali indijanski spominki. Pot sva nato z najinim dvojnim kolesom nadaljevala proti najinim prvim petroglifom. V puscave severno od Uspallate se na skalah sredi nikjer nahajajo stare indijanske skalne poslikave, ki prikazujejo razlicne zivali, njihove odtise, obrise ljudi in celo poslikav, ki izgledajo kot UFO-ji:). Blizu teh petroglifov se nahaja pokrajina, ki zelo spominja na Tibetansko. To je izkoristil tudi reziser filma 7 let v Tibetu, saj filma dejansko niso posneli v Tibetu ampak v okolici Uspallate! Upam da nisva razocarala koga, ki mu je bil film vsec, ampak sprijaznite se, to je Hollywoodska iluzija (priporocam ogled filma Mulholland Drive od Davida Lyncha;) ).

http://picasaweb.google.es/jasmina.pecoler/Uspallata151642008

Naslednji dan sva se ze veselila najinega prvega pogleda na Aconcaguo, najvisji vrh Amerik in najvisji vrh izven Himalaje. Najprej sva se odpravila proti kraju Puenta del Inca, kjer sva opazovala eden izmed najnenavadnejsih pojavov v celotni Argentini. Termalne vode, ki se spuscajo po skalah v mestecu, so ustvarile nenavadne barve sedimentov, ki so se nabrali tudi na ostankih term iz 17.st., ko so tja hodili premoznejsi prebivalci. Nato sva se odpravila na krajsi treking proti Aconcagui. Prisla sva v dolino, ki pelje proti vrhu, vendar le do priblizno 3000m. No, saj nisva bila tako dalec, samo se pribl. 4000m visinske razlike;). Preden sva se odpravila proti Mendozi sva na hitro pogledala se pokopalisce umrlih na Aconcagui.

http://picasaweb.google.es/jasmina.pecoler/PuenteDelIncaAndAconcagua1742008

Mendoza je mesto, ki ima priblizno 130000 prebivalcev, vendar dobi clovek obcutek, da je mesto precej vecje kot v resnici. Mesto je namrec univerzitetno in zelo zivo. Glavna stvar v Mendozi je vino, saj kar 70% vsega vina v Argentini pridelajo tu. Malbec je najbolj znano Argentinsko vino. V Mendozi sva si ogledala celoten center mesta, hotela sva iti v eno izmed vinskih kleti, ampak je bila zal zaprta. Obiskala pa sva akvarij, ki ima nekaj zanimivih rib iz porecja Amazonke in Parane ter ostalih krajev na Zemlji. Predvsem sva pa opazovala Jorge-ja, zelvo staro 250 let, in neskoncno casa cakala da bo sla vdihnit zrak. Zato sva tudi zamudila na srecanje z najinim drugim Hospitality club prijateljem Facundom, ki nama je ponudil prenocisce v Mendozi. Ogledala sva si tudi slovenski trg v Mendozi! Jaz sem se pocutil skoraj kot doma. Na trgu stoji kozolec, lesene klopce z izrezanimi srci, nek spomenik s slovenskim grbom in napisom Marija pomnagaj. Zdaj pa sibava zurat z argentinskimi prijatelji.

http://picasaweb.google.es/jasmina.pecoler/Mendoza1842008

Adios amigos!

Ledenik Perito Moreno in Los Alerces

2008-04-10T17:22:00.000-07:00

ZIMA NAM KAZE ZOBE

Zadnjih nekaj dni nimava ravno najbolj ugodnega vremena. Ze v Puerto Natalesu sva se odlocila da morava cim prej na sever, da si malo segrejeva kosti.

Najprej sva se odpravila do najvecjega ledenika (50 m visoke ledene stene) na svetu Perita Morena. Perito Moreno je edini ledenik na svetu, ki ne nazaduje ampak se stalno pomika navzdol proti jezeru in tako na priblizno vsake 4 leta pride do kataklizmicnega dogodka. Takrat ledenik zajezi jezero, za njem se nabira voda, potem pa ledeni jez popusti. Po tem dogodku je zaslovelo tudi bliznje mestece El Calafate, ki je v zadnjih desetih letih turisticno znorelo.Ker backpakerskih govoric izvedela, da je najugodnejsa varianta najem avtomobila, saj ti za vstop v park ni potrebno placati vstopnine sva se povezala s kolegom iz Belgije - Simonom. Ko smo prispeli v El Calafate smo najeli avto in in se ob 6 zjutraj odpravili v park Los Glaciares. Noc je bila mrzla in komaj smo cakali, da se pogrejemo v avtu, a glej ga zlomka nas razsuti avto je imel pokvarjeno tudi gretje. Kljub jasnemu nebu na zacetku poti se je mraz in dez proti ledeniku stopnjeval. Tako smo ledenik lahko videli v megli in dezju, medtem ko smo v bliznjem kaficu igrali karte pa je zacelo celo sneziti. Nas izlet res ni bil sanjski, vendar ce dobro pomislim, verjetno ob najvecjem ledeniku na svetu ni najbolj toplo vreme brez padavin...navsezadnje tut ledeniki morjo od necesa zivet:) Najlepsi del izleta so bili zajcki, ki so zmedeno skakljali pred avtomobilom in dihurcek. Dan je nazaj grede hotel nekoliko popraviti vtis zato smo imeli ob rahlem dezju lep pogled na mavrice nad zelenomodrim jezerom. Se en dan sva pocakala v El Calafateju, prespala pol dneva ob dezevnem in zelo mrzlem vremenu, vmes odsla do lagune Nimes (1km od Calafateja) opazovati flaminge, crnovrate labode, gosi in ostalih 80 vrst pticev (videla sva vseh 80 vrst:) ). Ob snezenju sva nato pospravljala najbolj blaten sotor v tistem trenutku na svetu.

http://picasaweb.google.es/jasmina.pecoler/ElCalafate542008
http://picasaweb.google.es/jasmina.pecoler/PeritoMorenoLedenik642008
http://picasaweb.google.es/jasmina.pecoler/ElCalafate742008

Po Ruti 40 odpravila proti Esqelu. Zaceli smo samo z 1,5 urno zamudo prispeli pa s 5 urno zamudo. V Argentini se pac nikomur ne mudi, ce soferju zapase pica ob 2 zjutraj pac gremo vsi na pico :) Ob poti sva opazovala nekaj zanimiv geomorfoloskih oblik. V 40 urah voznje smo preckali le tri mesta z okoli 3000 preb ter nekaj rancev, tako da sva v popolni meri dozivela neskoncni nic notranjosti Patagonije. Ker je cesta vecinoma v zelo slabem stanju so se najini notranji organi ob poti spreminjali v multiorganski shake;).

http://picasaweb.google.es/jasmina.pecoler/Ruta40842008

V Esquelu je zopet lilo kot iz skafa. Kljub temu sva se odlocila, da ostaneva kaksen dan in poskusava priti v nacionalni park Los Alerces, kjer so drevesa stara tudi vec tisoc let. Tokrat se nama je kljub slabi prognozi nasmehnila sreca in ze popoldne je sijalo sonce. Zato sva se zopet odlocila za najem avta, ker je bila tudi tokrat to nabolj ugodna moznost. Bencin je namrec tukaj smesno poceni 0.30€ liter in je to res minimalen strosek ce so v avtu trije. Ker sva potrebovala se nekaj potnikov sva na cesti nasla se Francoza, ki se nama je pridruzil.

http://picasaweb.google.es/jasmina.pecoler/Esquel942008

Vreme je bilo tudi zjutraj cudovito, zato smo se odpravili v Los Alerces. Sicer nismo mogli do najvecjih dreves, vendar smo si na kratkem sprehodi vseeno lahko ogledali nekaj zanimivih dreves in rastlin (bambuse, drevesa z oranznimi stebli...). Ob jezeru smo imeli piknik, nato pa se pocasi odpavili nazaj v Esquel. V soncnem zahodu smo spremljali lep pogled na zasnezene gore, sijoco stepo, zivo zelena drevesa in jezera, del poti nam je krasila tudi mavrica.

http://picasaweb.google.es/jasmina.pecoler/EsquelPNLosAlerces1042008

Torres del Paine in Puerto Natales

2008-04-03T17:33:00.000-07:00

Kraljicna na zrnu graha in poskocni gams

Prezivela sva najin 8-dnevni treking po enem izmed najbolj znanih nacionalnih parkov v Amerikah!

Ko sva se priblizevala z busem sva ze od dalec zagledala navpicne granitne stolpe, ki se dvigujejo na Patagonijsko stepo. Odlocila sva se za najdaljsi mozni treking po nacionalnem parki, tako imenovani Circuit, kjer obkrozis celoten gorski masiv in se vrnes na isto tocko, kjer si zacel. Skupaj sva prehodila okoli 135km.

Spala sva v urejenih prostorih za kampiranje, samo enkrat sva spala sredi nikjer, ker je bilo ze temno in kampinga nisva nasla. Ceprav naj bi bilo vecina kampov za placati, sva placala samo enega, ker je bilo dosti ze zaprtih zaradi konca glavne sezone. Na zacetku nama je bilo zelo mrzlo, saj je bila recimo temperatura v najini drugi noci okoli -3 st. C! Kmalu sva ugotovila, da sva s sabo vzela premalo hrane, tako da sva zacela ziveti od drobtin krekerjev in salame:). Hrane ponoci ne smes puscati v sotoru, ker jo izvohajo misi in ti unicijo sotor. Hrano sva tako obesala na bliznja drevesa, vendar je bila slaba stran tega, da so se tri noci z najino hrano (kruhom), najedli tudi ptici. Vseeno je bilo hrano mozno kupiti vmes tako da na koncu nisva umrla od lakote. Na najini poti so naju ovirali tudi mocan veter (po mojem vec kot 150 km/h), ki je Jasmino zbil na tla, zulji in musklfibr. So pa bili pogledi zato toliko lepsi.

Prve tri dni sva srecala vse skupaj 8 ljudi, saj gre na celoten krog okoli Torresov malo ljudi, sploh v tem casu. Na najini poti sva najprej hodila po Patagonijskih stepah, nato preckala obmocje mocnega vetra in se priblizala goram in ledenikom. Najvecji ledenik na obmocju je ledenik Grey. Nato sva videla velika jezera zeleno-modre barve in na koncu se najvecjo znamenitost nacionalnega parka, Torrese (stolpe). Ker je na koncu dezevalo, nisva videla najbolj znacilnega pogleda na Torrese, moralo pa bi izgledati priblizno takole:

http://guia.ojodigital.com/albums/userpics/Torres-del-Paine.jpg. Zanimivo je bilo, da ko sva se odlocila, da greva nazaj v Puerto Natales zaradi slabega vremena se je okoli gorovja cisto zjasnilo in le tri ure po tem, ko je bilo vse v sivem, sva iz avtobusa opazovala stolpe s cistim modrim nebom v ozadju.

V nacionalnem parku zivijo pume, lisice, guanaci, volkovi, njanduji (to so tiste zivali, ki so podobne nojem - enga je Jasmina videla ze na Penninsuli Valdez), kondorji, orli in ostale vrste pticev, misi, pasavci... Od nastetih zivali sva videla lisice (ki se ponoci prikradejo okoli sotora in se jim fajn svetijo oci, ce posvetis v njih z baterijo), guanace (cele crede jih je in se sploh ne bojijo, ce se jim priblizas, so glavna hrana pume), njanduje (cele crede iz busa, veliki so priblizno do ramen in so podobni nojem, tecejo do 30km/h), kondorje (sicer sva jih videla samo od dalec, samo se ze na dalec vidi, da so ogromni, ker zgledajo kot manjsa letala, premer kril je 3m in so najvecji leteci ptici na svetu), ogromno vrst pticev in misi.

Vec o tem, kaj sva na najini poti vse videla lahko vidite na tej povezavi, kjer so najine fotke s Torres del Paine.: http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/TorresDelPaine273342008

Ce pa vas kaj vec zanima o nacionalnem parku pa lahko preberete tukaj: http://www.torresdelpaine.com/ingles/index.asp

Penninsula Valdez

2008-03-24T19:47:00.000-07:00

Lep pozdrav se vedno iz Puerto Madryna!

Po najini prvi noci v Puerto Madrynu sva najela kolesi in se odpravila proti ekocentra, ki je bil 5 km dalec. Tam so imeli zelo zanimive prikaze morske faune in flore in ostalih geografskih znacilnosti atlantske obale Argentine. Po najini turi s kolesom sva hotela iti z busom do Puerto Piramidesa, ampak sva sele popoldne izvedela, da busa ni, tako da sva prenocila se eno noc v Puerto Madrynu. Nasljednji dan sva le prispela v Puerto Piramides (ze na poti je Jasmina opazovala guanace in celo videla ptica, podobnega noju, ki je tekel ob avtobusu), to je majhen kraj sredi polpuscavskega polotoka. Kraj ima 200 prebivalcev, dve ulici, polovica kraja pa je camp, kamor sva se odpravila in se naslednje dva dni svercala;). Prvi dan sva se pes odpravila proti koloniji morskih levov (tjlunjev). Pokrajina je tukaj res nekaj posebnega, spominja na JZ predele ZDA. Koncno sva jih docakala, najina prva kolonija (upam da ne edina:/) morskih levov. Tam je vse ograjeno in urejeno za turiste, da lahko opazujejo, ne da bi motili zivali spodaj. Kljub temu sva se midva odlocila da se odpraviva na brezpotja in se spustiva k morju ter se bolj priblizava zivalim. Na sreco naju niso dobili, bilo pa je zelo adrenalinsko, saj sva bila le kaksnih 20 m od kolonije. Za pokrajino so znacilne tudi fosilizirane skoljke. Nekaj lepih primerkov sva nagrabila in jih bova vzela s seboj, ce se nama jih bo ljubilo nositi 5 mesecev.

Nasljednji dan sva se odpravila po obali na drugo stran. Njaprej naju je presenetila jata flamingov, ki so bili res zelo zivo rdece barve, vendar nisva imela priloznosti priti blizlje, ker so jih prej spodili otroci. Pot sva nadaljevala ob obali polni skoljk, rakovic in drugih zivali, zal so se vedno v trenutku, ko so zagledale najino senco nekam skrile. Vseskozi so se visoko nad nama vzpenjali "piramidasti" klifi (od tukaj tudi ime Puerto Piramides) v katerih je morje izdolblo tudi jame. Tik preden sva prisla do rta, ki je bil najina ciljna tocka, sva na poti najprej zagledala ogromne kosti in nekaj mrtvih pticev nakar sva prisla do celega trupla kita. Glede na njegove opojne vonjave, posuseno kozo in le eno "reberco", ki je ljudje niso pobrali sva sklepala, da je tam ze kar nekaj casa. Na poti domov sva se se malo druzila z bolanim pticem, nato pa pohitela, da ne bi celo obalo zalila visoka plima, vendar prepozno. Ravno tam, kjer sva se pred kaksno uro hodila po kopnem je bilo pol metra vode, zato sva morala nazaj in ta del poti opraviti cez hrib. Bila sva zadnja ki sva se tako pozno vracala nazaj v mesto. Nujno sva morala se v trgovino po vodo in na poti nazaj sva zagledala cisto majhnega pingvina na plazi blizu mesta. Najprej sva mislila, da je kip:) Vendar je bil ubozec ziv in cisto prestrasen, upam da ni bil bolan in je kakorkoli prezivel noc.

Danes sva cel dan prezivela na plazi, brala, pisala, igrala karte...ja kopat se ni mogoce, ker je morje dokaj mrzlo. Potem pa se pocasi zopet odpravila v najin cudaski hostel v Puerto Madrynu. Zal na poti nazaj ni bilo kaj dosti guanakov (samo trije) se je pa zato dan zopet koncal s cudovitim soncnim zahodom.

Linki od fotk so: http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/PuertoPiramides2332008

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/PuertoPiramides2232008

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/PuertoMadryn2132008

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/Pampe2032008
Jutri odhajava v Rio Gallegos.

Ablo usted ingles?

2008-03-21T17:46:00.000-07:00

Na kratko lahko poveva, da je spanscina v Argentni dokaj drugacna od spanscine v Spaniji in da govorijo zeeeeloooo hitro.
Dosedanje sporazumevanje lahko ponazoriva na dveh primerih:)
1. V trgovino greva kupiti sirni namaz. Trgovec pet minut razlaga nekaj in midva mu odgovarjama malo z si in malo z no (nimava pojma kaj govori). Nakar izpod pulta namesto sirnega namaza potegne hrenovke.
2. Prideva v hostel, receptor nama razlaga kako stvari funkcionirajo v hostlu (predvidevava:) Vsak si njegovo razlago drugace interpretira.
Jasmina: Do 10 dopoldne morata iti iz hostla, prtljago se lahko pustita dlje v kotu zraven roze.
Aljosa: Do 7 zjutraj morata iz hostla, sedaj lahko jesta, vendar pri jedi pazita na rozo.
Mislim da sva na pravi poti:)

Buenos Aires-vtisi

2008-03-19T07:34:00.000-07:00

Lepe pozdrave iz Puerto Madryna!

Danes sva prespala v Puerto Madrynu v hostlu in sedaj odhajava na Penninsulo Valdez v Puerto Piramides za dva dni, opazovati morske leve, pingvine, delfine, kite in orke...

Mislim da je pametno ce po celem tednu v Buenos Airesu strneva obcutke s tam.

V soboto smo se z Juanovo mamo, babico in Juanom odpeljali severno od Buenos Airesa, proti El Tigre in delti reke Parane. Vozili smo se miljon let skozi polovico Buenos Airesa preden smo prispeli tja. Ze med potjo smo videli ustje reke Parane (rio de la Plata). Reka je pri izlivu v morje najsirsa reka na svetu. Na drugi strani reke je Uruguay, ampak cez reko se ne vidi. Torej lahko bi temu rekli skoraj morje, samo da je sladko in d je v resnici reka:). V El Tigreju sva vzela Catamaran (60 pesov=15€), ostali clani Juanove druzine so se vrnili nazaj. Catamaran naju je peljal v delto reke Parane. Pricakovala sva neokrnjeno naravo, naletela sva na horde ljudi, ki se vozijo z gliserji, jetskiji, jahtami, smucajo na vodi..., na obeh bregovih rokavov delte pa je vse poseljeno s pocitniskimi hisicami. Kljub temu je bilo zelo lepo, saj je veliko dreves in mocvirnatega rastja, voda pa ima blatno barvo (tako dzungelsko), tko d sva vsaj mal videla kako bo v Boliviji ;). Vrnila sva se z vlakom za "bogate" ljudi iz katerega sva opazovala hise, ograjene z bodecimi zicami, ospicenimi konicami, ograjami z zalepljenim steklom in elektricnimi ograjami. Bogatejsi prebivalci namrec zelo dobro varujejo svoje premozenje. Tudi srednji sloji v mestu imajo na oknih in vratih povsod resetke (tudi pri Juanu).

Naslednji dan so pri Juanu samo za naju skuhali tipicno argentinsko kosilo. Ta dan je prisel iz Evrope tudi Juanov brat Mathias, ki namerava v Baslu studirati petje. Juan pa namerava nasljednje leto zaceti studij v Salzburgu, zato bova lako uslugo iz hospitality cluba vrnila, ko pride:). Po kosilu sva sla kupiti bus karte do Puerto Madyrina, vendar sva morala uporabljati najino grozno spanscino, ker tudi na glavni avtobusni postaji, kjer je veliko turistov, ne znajo anglesko... Potem sva sla zvecer v sosesko Palermo, ki je znana po nocnem zivljenju in veliko trgovinami.

V ponedeljek sva obiskala bogato sosesko Recoleto, kjer so naju pricakali ogromni parki z velikimi jezeri. Obiskala sva tudi planetarium, kjer imajo pred vhodov razstavljene dejanske zelezne meteorite. Planetarium pa je bil na zalost zaprt. Potem sva sla se v japonski park (Japones Jardin) in tam opazovala bonsaje in ogromne ribe, ki imajo take japonske obraze, vsaj men se tko zdi:). Popoldne smo se dobili s Juanom na Plaza de Chile. Ker sva tam spoznala enega americana ki studira v Buenos Airesu, nas je Juan kar vse skupaj peljal malo po cetrti Recoleti. Ko smo prisli domov, se je zacelo trdo delo, saj sva za ta dan vsej (sirsi!) druzini ponudila tipicno slovensko kosilo (vecerjo). Za enajst ljudi sva tako spekla goveje zrezke s prazenim krompirjem in solato s krompirjem in kuhanimi jajci. Pripravit tolk hrane ni bil glih piknik;). Ampak so bili na koncu vsi zelo veseli, tako da je bil trud poplacan.

V torek sva se odpravila se na najbolj znan kulturno - zgodovinski spomenik v celotni Argentini, na pokopalisce v Recoleti, kjer so ze od leta 1822 pokopani nekateri izmed najbolj znanih argentincev (politiki, pisatelji, vojni heroji = ubijalci indijancev kakor pravi Juan:) in ostali, kot na primer Evita). Pokopalisce je mesto v malem, nekateri grobovi izgedajo kot prave male katedrale., vmes med grobovi so ulice, tako da je res zanimivo in vcasih kar malo srhljivo(sploh za jasmino:) ) , ker lahko v kapelah skozi okna vidis krste... Nato sva skocila na bus do La Boce, kjer sva si ogledla stadion Boce Juniorsov. Je ogromen stadion, ki je razdeljen na dva dela, na dele s sedezi in na dele brez sedezov za goli, kjer se lahko nabase miljon ljudi;). Trgovina s spominki Boce Juniors je skoraj tako bogata, kot v Barceloni. Ulica Carminito se nahaja blizu stadiona Boce Juniors. Je najbolj znana po barvastih kovinskih hisicah, po ulicah pa lahko vidis tango showe, zelo turisticno. Samo nekaj ulic stran zivijo nekateri izmed najbolj revnih prebivalcev. Ko sva tam mimo hodila po barakarski soseski proti Puerto Maderu, so naju fehtarili za dolarje. Puerto Madero, kamor sva sla pes iz Boce, je spet druga zgodba. To je downtown Buenos Airesa, kjer zivijo nekateri najbogatejsi prebivalci Buenos Airesa. Vse se lepo vidi na fotkah, zal se v barakarskih naseljih nisva upala izvleci fotoaparata.../:.

Zadnji dan v Buenos Airesu sva kontaktirala slovence, ki zivijo v Buenos Airesu. Gospod, ki zelo dobro govori slovensko naju je lepo sprejel in nama pokazal vse prostore krovne organizacije. Imajo celo svojo dvorano za dogodke in svojo cerkev. Razlozil nama je, da se vedno zelo cutijo svojo domobransko preteklost in da na njihov polozaj zelo vpliva katera oblast je v Sloveniji. Imajo celo lastno berilo za otroke, ker so berila v Sloveniji zelo partizansko naravnana. Splosno sva ugotovila, da so dosti verni in da so zelo ponosni na svojo domobranstvo, saj to besedo neprestano videvas (na spomenikih, v arhivu, v berilu, v njihovem casopisu itd.).

V sredo zvecer sta naju Mathias in Juan peljala na glavno avtobusno postajo, kjer je bil cisti kaos. Vec ljudi na kupu bi si tezko predstavljala. Na bus sva cakala skromnih 5 ur, ker je imel "samo" 4 ure zamude... Hja tako je to v Argentini. Sva skoraj umrla na uni postaji, sam je bil pa bus kar v redu, semi cama (pol spalni), kjer so stregli celo hrano, vendar Jasmino sedaj nekaj boli v trebuhu, tako da lahko sklepate d hrana ni bila ravno najbolj okusno zdrava;).

Se link od fotk:
http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/BuenosAires1432008

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/DeltaParane153

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/BuenosAires1632008

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/BuenosAires1732008

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/BuenosAires1832008

http://picasaweb.google.com/jasmina.pecoler/BuenosAires1932008

To zaenkrat
Adios!

BUENOS AIRES

2008-03-14T18:56:00.000-07:00

Kot vidite sva vse lete prezivela in to brez hujsih pretresov. Najin hospitality club prijatelj Juan in njegova druzina so naju zelo lepo sprejeli in ze dva dni skrbijo, da sva sita, nama je toplo in ne prevroce:)

Prvi vecer smo se s Juanom sprehodili po bliznji soseski in takoj nama je bilo jasno, da je tukaj mnogo vec zelo velikih dreves kot v kateremkoli evropskem mestu. V nekaterih predelih ima clovek obcutek, da se ne sprehaja po 15 milijonskem mestu, ampak po tropskem gozdu.

Javni prevoz je zelo poceni (karta za bus, vlak ali podzemno stane okoli 0.20€), vendar je rahlo kaoticen (bus ustavi kjer mu pomahate).

Danes sva si v celem dnevu ogledala zelo zelo majhen del mesta in glede na svoje zulje na nogah lahko recem, da nisva prehodila malo...mislim da je mesto res neskoncno veliko:) Na najinem "sprehodeku" sva videla ogromne avenije (ena izmed njih je najsirsa avenija na svetu), nekaj turisticno najbolj obiskanih trgov (Plaza de la Republica, Plaza San Martin, Plaza Lavallia, Plaza de los Dos Congressos, Palza de Mayo) in zanimive stavbe. Ogledala sva si tudi najstarejsi del mesta San Telmo, kjer so stavbenizje kot v ostalem delu mesta, ozke ulice (za nase razmere normalne ulice) in ostanki tramvaj proge. Zaradi pozne ure sva se odlocila, da z ogledi ne bova nadaljevala zato sva se ob reki pocasi vrnila proti prvi postaji podzemne. Poleg podzemne sva morala do Juanovega doma uporabiti tudi bus in ker si nisva tocno zapomnila, kje sva na busu vstopila sva po geografsko se malo raziskala sosesko in spoznala prijaznega stricka, ki nama je pomagal:)

Ko sva prihlacala domov sva s Juanovimi prijatelji in mamo povecerjala, nato sva lahko uporabila njihov tus in sedaj izrablava se njihov racunalnik in internet...vse zastonj:) Ni nama tezko:)

Vec slikc imate tukaj
http://picasaweb.google.es/jasmina.pecoler
P.S.
Vse samske punce tu so fantje res mega lepi. V glavnem, ce mislite, da ni vec upanja morate pac priti v Buenos Aires;)

South America here we go!

2008-02-27T03:07:00.000-08:00

Argentina we are coming! 12.3. 2008, D day!